OCENA FILMA: Super 8

Bombastičen filmski napovednik je pri Super 8 že vnaprej poskrbel za visoka pričakovanja, ta pa so - če govorimo o filmih, predvidenih za poletne hite iz hollywoodske tovarne sanj - redko primerno zadovoljena. Tudi ime producenta (Steven Spielberg) in režiserja (J. J. Abrams) obljubljata svoje, čeprav se lahko tukaj tehtnica obrne v katerokoli smer, predvsem pa nas je lahko upravičeno strah predvidljivosti.

In res se takoj znajdemo v domačem svetu "starih" mladinskih znanstveno-fantastičnih (ali pustolovskih) filmov, oziroma bolje rečeno filmov s pretežno mladinsko igralsko zasedbo v glavnih vlogah. Še dogajanje je postavljeno na konec sedemdesetih let in po pol ure nas najstniški igralci z Joelom Courtneyjem, Rileyjem Griffithsom in Elle Fanning na čelu dokončno osvojijo ter nam servirajo svoje intimne zgodbe (enemu je umrla mama in je ostal sam z očetom šerifom, druga ima očeta pijanca, tretji pa za kontrast polno hišo kričavih bratov in sester). Vsi najprej združijo moči pri snemanju filma (po filmskem traku je naslov dobil tudi celovečerec), a ko so priča katastrofalnemu iztirjenju vojaškega vlaka, iz katerega pobegne nekaj skrivnostnega, združijo moči še v boju pred nekomunikativno vojsko, nerazumevajočimi starši in neznanim bitjem.

Da je ime producenta filma enako poudarjeno kot ime režiserja, ni naključje. Film je pravzaprav videti kot nekakšen hommage Spielbergu, malo manj patetični E. T. Vesoljček (ali malo manj pustolovski Goonies) za otroke 21. stoletja. No, otroke 21. stoletja bodo bržkone bolj zabavali 3D Smrkci, medtem ko drugi malce nostalgično spremljamo film z otroškimi junaki, ki ni namenjen izključno otrokom ali prvenstveno družinam. Prav ti junaki, pa čeprav je njihovo otroštvo prikazano skozi romantično lečo, so tisto, kar dela film poseben. Seveda, tudi posebni učinki niso zanič, a posebni učinki imajo pri končnem vtisu, v primerjavi z zgodbo samo, scenarijem in izvedbo, ničen pomen. Hollywood tega sicer še nekaj časa očitno ne bo dojel, a Super 8 pravzaprav ni film, ki bi se hranil s tehniko in stradal pri vsebini. Vsaj ne v meri, ki bi preveč bodla v oči. Ne, v oči bolj bode dejstvo, da film deluje že pretirano spielbergovsko, po obetavnem zaletu pa mu pri pred pristankom zmanjka goriva.

Škoda je, da jim prve polovice filma ni uspelo razviti v enako korekten zaključek, zaradi katerega bi bil Super 8 kaj več kot le poletni hit iz Spielbergove tovarne. Bolje izdelan scenarij bi lahko opravil z marsikatero nelogičnostjo in drugimi pomanjkljivostmi pri zgodbi. Namesto tega film ostaja očarljiv zaradi nostalgičnega občutka pri gledanju mladinskih glavnih junakov in pozabljiv pri vsem ostalem.