OCENA FILMA: Prekrokana noč 3

Prosim? Prekrokana noč, ki se ne začne s fantovščino in prekrokano nočjo? In kje za vraga je Mike Tyson?! Res je, za zdaj še sklepni del tako imenovane trilogije Prekrokana noč, ki ga lahko po kakovosti umestimo nekam med oba predhodnika, opusti koncept prekrokane detektivke, zaradi katerega je bil izvirnik tako nepozaben, nadaljevanje – postani deja vu prve noči – pa za v pozabo.

Ker najnovejša izdaja Prekrokane noči ne ponovi napake drugega dela, tokrat vsaj nimamo občutka, da gledamo znova isti film. Ne glede na to, kako zabavno je bilo prvotno druženje z volčjim krdelom – druženje, ki dejansko prestane preizkus večkratnega ogleda in ki se ga spominjamo z nostalgijo, čeprav so od njega pretekla samo štiri leta, medtem ko smo dogodivščine v Bangkoku izpred dveh let, podobno kot so to storili junaki in ustvarjalci filmov, vključno z režiserjem vseh treh delov Toddom Phillipsom, potlačili v spominu. Kar še ne pomeni, da je tretji del kaj prida izviren, zapomljiv ali hvalevreden: film bo najverjetneje zadovoljil zveste ljubitelje franšize, dvomim pa, da bo pritegnil nove privržence. Če smo iskreni, glede na finančni uspeh prejšnjih dveh delov franšiza teh pravzaprav niti ne potrebuje.

Prekrokana noč 3 se ne začne s fantovščino, temveč z nekim drugim, nekoliko manj radostnim družabnim dogodkom – pogrebom. Brez skrbi, volčji trop v sestavi Phila (sveži nominiranec za oskarja Bradley Cooper), Stuja (Ed Helms), Douga (Justin Bartha) in Alana (Zach Galifianakis) se vrne neokrnjen, zato pa umre oseba, ki je bila "toksičnemu" Alanu najbližje – njegov oče (Jeffrey Tambor). Ker Alan, ki je iz precej nejasnih motivov prenehal jemati zdravila, s svojim psihotičnim obnašanjem ogroža vse okoli sebe, se njegovi prijatelji odločijo za posredovanje. Alana naj bi spremljali v Arizono, kjer naj bi bil deležen strokovne pomoči – kot da v Los Angelesu ni dovolj psihiatričnih klinik? Toda stvari se znova zapletejo, predvsem po zaslugi azijskega gangsterja Chowa (Ken Jeong), ki na začetku pobegne iz tajskega zapora, in druščina se znova znajde v Las Vegasu, kraju izvirnega zločina, čeprav so prisegli, da se tja nikoli več ne bodo vrnili.

Zaročenega kruha se največ poje, zato naj vas ne čudi, če bodo čez dve leti posneli četrti del "trilogije". Vprašanje je samo, ali v enaki zasedbi, saj je večina izvirnih članov volčjega krdela povsem neuporabnih. Ugrabljenega Douga, najbolj dolgočasnega lika v četverici, cel film znova ni na spregled – zakaj niso scenaristi namesto Alanovega očeta ubili njega? –, nič pa nas ne bi motilo, če bi se enako zgodilo s Cooperjevim Philom in Helmsovim Stujem, ki ne poskrbita niti za en sam zabaven trenutek v filmu. Igralca se sploh ne trudita več, res pa je, da ob tako slabo spisanih vlogah ne moreta narediti čudežev.

V tretjem delu se že znani zasedbi pridružita še John Goodman v vlogi glavnega hudobca Marshalla, ki prav tako ne pusti močnejšega vtisa, in vselej zabavna Melissa McCarthy, ki se izkaže v minimalni vlogi Alanove simpatije, čeprav imam občutek, da je vse svoje dialoge improvizirala. Morda bi se morali po njej zgledovati tudi njeni soigralci.

Film tako rešuje feminiziran Chow v podobi Kena Jeonga, najsvetlejša točka obeh nadaljevanj, ki ima tokrat precej večjo vlogo, ob Galifianakisovi pravzaprav glavno. Odločitev scenaristov, da postavijo v ospredje Chowa, ki ga volčje krdelo poimenuje rakava tvorba, se izkaže za odlično: medtem ko so skoraj vsi drugi nastopi precej lenobni, je Jeong tisti, ki poskrbi za energijo, glavnino smeha in za to, da se film ne vleče. Še dobro, da je četverica "do konca življenj obsojena nanj", in čas bi že bil, da Chow dobi samostojen projekt. Po možnosti naj bo to koncertni film, saj so njegovi pevski vložki edini vrhunci Prekrokane noči 3.

Čeprav se zgodba tretjega dela v veliki meri navezuje na "pozabljene" dogodke iz prvega dela, je ton filma bližje temačnemu predhodniku, le da je nasilje tokrat vendarle malce omiljeno (trupel je resda več, vendar je zato toliko manj krvi), podobno pa velja tudi za brezsramen humor, ki se ne trudi na vsak način šokirati. Šale niso najbolj izvirne, se pa zato v večji meri navezujejo na osebnosti – bolje rečeno, na eno osebnost, Alana – in na odnos med Alanom in likoma, ki ga igrata Jeong in McCarthyjeva. Še posebej konec filma je za franšizo presenetljivo čustven in nostalgičen, nekateri liki pa se nam prikupijo precej bolj, kot bi si to glede na obe nadaljevanji zaslužili.

Če bo ostalo pri trilogiji, je tretji del Prekrokane noči dostojno slovo od volčjega krdela, predvsem po zaslugi Jeonga, McCarthyjeve in zadnjih minut filma. Če se bodo ustvarjalci vendarle odločili za četrti del, pa upamo na korenitejše spremembe v sestavi krdela. Takšen kot je zdaj, bi se moral raziti že pred štirimi leti, saj je denar edino, kar ga še drži skupaj.