OCENA FILMA: Prekrokana noč 2

Za lažje razumevanje drugega dela Prekrokane noči si bomo privoščili krajši skok v zgodovino. Leta 2009 je komedija Todda Phillipsa o treh prijateljih, ki po fantovščini v Las Vegasu izgubijo ženina, obnorela občinstvo – v svetovnih kinematografih je zaslužila 467 milijonov dolarjev in postala najbolj donosna predstavnica tega žanra z oznako R (neprimerno za mladino) v zgodovini.

Zgodba, ki bi jo lahko opisali kot Ameriško pito za generacijo v tridesetih, sama po sebi že takrat ni bila pretirano inovativna, vendar je avtorjem scenarij uspelo zapakirati v obliko detektivke, v kateri mora pretresena druščina raziskati, kaj za vraga se je preteklo noč sploh dogajalo. Marsikateri gledalec, ki je zaradi preveč popitega alkohola že imel izkušnjo z izgubo spomina, se je lahko na ta način, četudi podzavestno, poistovetil z občutki glavnih junakov.

Precej zaslug za uspeh filma gre pripisati tudi triu glavnih igralcev, ki so se potopili v sicer površno izrisane osebnosti. Dosegli so kar najvišjo stopnjo medsebojne kemije, ki je absurdnim situacijam dodala pridih nujno potrebnega realizma. Če dodamo še izpiljeno tehnično izvedbo (počasni posnetki, udarni glasbeni vložki), si je v kombinaciji z drastičnim pomanjkanjem neposredne konkurence moč razložiti presenetljiv blagajniški izkupiček in zlati globus za najboljši film v kategoriji komedij in muzikalov.

"Spet se je zgodilo. Tokrat smo res zamočili," sta uvodna stavka nadaljevanja Prekrokane noči, ki do potankosti opišeta to neprijetno filmsko izkušnjo. O zgodbi zato ne gre izgubljati preveč besed. Tako imenovan volčji trop, ki ga sestavljajo Phil (Bradley Cooper), Stu (Ed Helms), Alan (Zach Galifianakis) in Doug (Justin Bartha), to pot odpotuje na Tajsko, kjer se Stu namerava poročiti. Čeprav se po slabi izkušnji iz Las Vegasa odpovejo fantovščini, se znana trojica po nepojasnjenih (a ne tudi nepredvidljivih) okoliščinah dan pred obredom znova prebudi brez spomina na preteklo noč.

S to razliko, da tokrat izgubijo nevestinega mladoletnega brata, v neznani hotelski sobi pa jih namesto tigra pričaka opica. V scenariju seveda ni prostora za nekdaj pogrešanega in povsem odvečnega Douga, ki z razlago, da je moral druščino zapustiti predčasno, prevzame vlogo telefonske tajnice. Od tu naprej gledalce čaka debela ura skoraj popolnega deja-vuja, podkrepljenega z občutkom postanosti.

Nadaljevanju uspe izničiti vse pozitivne lastnosti izvirnika in hkrati razgaliti njegove pomanjkljivosti. Če odštejemo prisiljeno ženinovo samorazodetje ob koncu filma, so vsi akterji samo še bolj enodimenzionalni. Ob lovljenju rekorda v številu faličnih šal seveda zmanjka časa za osebnostno izdelavo. V tem oziru predstavlja največje scenaristično presenečenje izostanek navezave na glavno mesto Tajske. Sicer dopuščam možnost, da sem jo med nezavednim kinkanjem preslišal, kar pa je ob nenehnem streljanju malo verjetno.

Da, streljanju. Ker se spodobi, da so nadaljevanja udarnejša, nam tokrat postrežejo s kriminalno podzgodbo, ki žanr preoblikuje v akcijsko komedijo. S trupli in odrezanimi prsti – kako zelo zabavno! In če je bil predhodnik videti kot turistična razglednica Las Vegasa, drugi del prej spominja na razglednico iz pekla. Bangkok spoznamo iz perspektive razpadajočih hotelov, striptiz barov, tetovažnih salonov in temačnih ulic, polnih drog. Zgodbo bi lahko brez večjih težav prenesli v Prištino in gledalec ne bi občutil razlike (opravičilo prebivalcem Prištine za naključno izbiro primerjave).

Rahlo depresivni podtoni so res zadnje, kar bi si lahkotna komedija smela privoščiti. Gre za žanr, pri katerem je odločilen kriterij smeh, presojati nekaj tako zelo subjektivnega, kot je humor, pa je skrajno nehvaležno početje. In vendar dvomim, da bodo predvidljive infatilne šale pri večini obiskovalcev kinematografov uspele odtehtati ceno vstopnice. Poleg pogleda na kadilsko opico, ki preprodaja drogo, še največ zabave ponuja vrnitev Kena Jeonga v podobi feminiziranega gangsterja gospoda Chowa, ki pa zaradi kratke minutaže ne more rešiti izdelka.

Tokratni rekordi gledanosti, ki jih film podira že v prvem tednu predvajanja, glede na velika pričakovanja niso presenetljivi. Znova se izkaže, da kvantiteta ne pomeni nujno kvalitete in ostaja nam zgolj upanje, da bodo ustvarjalci ob preštevanju dobička namenili več pozornosti še drugim elementom kot izbiri lokacije in živali.

Ogled drugega dela na filmskem platnu lahko priporočam izključno največjim oboževalcem izvirnika, za vse druge pa je bolje, da to noč prespijo doma.