OCENA FILMA: Potomci

Havaji so pogosto stereotipizirani, ujeti med plaže, koktajle in pisane srajce. Glas Georgea Clooneyja v vlogi odvetnika Matta Kinga nas že na začetku opozori, da vse vendarle ni rajsko, saj so Havaji država kot vsaka druga, z revščino, slabim vremenom in ljudmi, ki hodijo v službo in pač živijo svoje življenje. Havaji niso večne počitnice, kar dobro ve tudi King, potomec stare havajske družine in upravitelj družinske zapuščine, katere del je tudi eden zadnjih neokrnjenih delov havajske narave (s plažo vred). Družina je zaradi pravil sklada ne more obdržati v lasti. Sorodniki si želijo prodaje, ki bi se jim bogato obrestovala, neokrnjeno naravo pa spremenila v še en počitniški kompleks. A to je le vzporedno dogajanje ob nesreči, ki jo doživi Mattova žena in po kateri pristane v komi. Ženino stanje ni spodbudno, hčerki pa večno odsotnemu očetu ne olajšujeta položaja. Za nameček mu starejša hči Alexandra (Shailene Woodley) pove, da ga je žena varala, kar še dodatno zaplete položaj, a nekako družino tudi zbliža, saj se Matt ob pomoči Alex nameni poiskati drugega moškega, hkrati pa prevprašuje tudi odločitev o družinskem kosu zemlje.

Spet se torej znajdemo v samosvojem filmu o potovanju, ki so pri režiserju in scenaristu Alexandru Paynu že nekakšna stalnica. Tokrat se Payne vrača po sedmih letih premora, odkar je posnel Stranpoti (2004), ki so mu prinesle oskarja za najboljši prirejeni scenarij, še pred tem pa je posnel tudi Gospoda Schmidta (2002). Potomci so prav tako nekako tragikomični, v ospredju je moški lik v srednjih letih, na sporedu pa intimna zgodba vsakdanjega človeka, ki je znova nastala po knjižni predlogi (tokrat po romanu havajske avtorice Kaui Hart Hemmings). Glavno vlogo je tokrat prevzel Clooney, ki je za vlogo razočaranega moža na krhki poti osebnih spoznanj prejel še eno nominacijo za oskarja; verjetno predvsem zato, ker je izklopil svoj šarm in stopil v čevlje prevaranega moža srednji let. Veliko pohval je bila deležna tudi dvajsetletna Woodleyjeva, ki velja za pravo odkritje tega filma.

Potomci so bili ob naštevanju nominirancev za oskarja omenjeni kar petkrat, tudi za najboljši celovečerec. Ne moremo se povsem strinjati, da upravičeno. Film je sicer res prijeten in zanimiv, cenimo tudi njegov svež pristop k "rajskim Havajem" in njihovi dediščini, a na koncu mu vseeno zmanjka nekaj globine in bolje izrisanih odnosov, predvsem kar zadeva povezovanje s hčerkama. Mlajša je pomembna ravno toliko kot kletvice, ki letijo iz njenih ust, starejša pa se iz upornice po hitrem postopku prelevi v očetovo zaveznico, čeprav Matt k temu ne pripomore kaj dosti. Na srečo sta tu še havajsko okolje, katerega presežek za zgodbo je pravzaprav njegova vsakdanjost, in dodatek odlične glasbe, ki zaokrožata film, a žal družinska melodrama znotraj tega deluje premalo dodelano. Končni vtis je grenko-sladek, kakršna je pravzaprav tudi zgodba sama.