OCENA FILMA: Moj teden z Marilyn

Posneti film o eni največjih filmskih in zvezdniških ikon kdajkoli ni hvaležno delo. Še posebno ne, če gre za Marilyn Monroe, ki se v splošni zavesti sprehaja nekje na meji klišeja in večne uganke. Je črno-beli lik in taka na žalost ostane tudi v filmu Moj teden z Marilyn, posnetem po spominih Colina Clarka, ki so morda pretirano zaviti v sanjarije (morda pa ne). Dogajanje je postavljeno v leto 1956, ko je takrat 23-letni Colin dobil svojo prvo priložnost za delo v zakulisju filmske industrije. Celovečerec popisuje njegove izkušnje na snemanju filma Princ in plesalka z racionalnim, delovnim Laurencom Olivierjem in krhko, nezanesljivo Marilyn v glavnih vlogah. Ameriška filmska zvezdnica v Veliko Britanijo pripotuje skupaj s svojim tretjim možem, pisateljem Arthurjem Millerjem in čeprav sprva deluje očarljivo in razposajeno, se kmalu izkaže, da je Marilyn v resnici le zbegano dekle, ki ji kronično primanjkuje samozavesti. Težko se spopada z zahtevnim Olivierjem in ko jo mož prizadene in se vrne v ZDA, Marilyn zaveznika najde prav v naivnem Colinu. Moj teden z Marilyn je tako na nek način tudi pripoved o zaslepljenosti s karizmatično osebnostjo, o prvi ljubezni, prvem strtem srcu.

Še bolj nehvaležno delo kot je posneti film o Marilyn Monroe je zaigrati Marilyn Monroe in Michelle Williams res ni imela lahkega dela. Če pozabimo na fizično razliko med njima je Williamsova kar najbolje ujela značilno mimiko, gibanje in poze, spremenila je tako svoj glas kot držo, vendar ji na koncu zmanjka tisto, kar je nemogoče – neustavljiva privlačnost, karizma in tisto nekaj, s čimer je Marilyn uspela začarati vse okoli sebe. V filmu se sicer vsi obnašajo, kot da jih je mala blondinka očarala, vsi opevajo njeno karizmo, naravni talent, osupli so nad njenim edinstvenim sijem, a gledalec tega ne vidi. Vse je po pravilih, a vseeno nekaj umanjka. Kliše ne dobi vsebine, ki bi jo potreboval.

Vsak, ki je kdaj prebral kaj več od podpisov pod slikami, verjetno pozna orise zgodbe iz ozadja, Marilynino melanholijo, negotovost in kontrast med njeno javno in zasebno podobo. Film ponavlja prav te stereotipe in jih potencira do skrajnosti. "Ali naj bom ona?" vpraša igralka preden pred občinstvom zavzame svojo značilno MM pozo. Marilyn kot zvezdnica je zgolj vloga, Marilyn zasebno je nesamozavestna, nemočna in odvisna od ljudi okoli sebe. Obupno si želi nekoga na svoji strani. Stran od njene javne podobe igralko zaznamuje še ena razcepljenost – poklicno si skoraj bolestno želi pohvale in priznanja, v medsebojnih odnosih pa deluje kot manično depresivna ženska; otrok, ujet v telesu seksbombe. V Mojem tednu z Marilyn je njena negotovost včasih že preveč obsežna, saj mestoma deluje skoraj čustveno pohabljeno in psihično dovolj nestabilno za resno psihiatrično obravnavo. To sicer v filmu nadomešča njena učiteljica igre, priložnostno se Marilyn prisesa tudi na iskreno energijo mladega zaljubljenca, ki bi zanjo prodal tudi ledvico (ali dve). Blondinka ne toliko s svojo osebnostjo, kot ji očita Arthur, ampak bolj s svojo potrebo po pozornosti, nenehni potrditvi, duši vse okoli sebe. In ker film kljub vsemu govoru o karizmi in neustavljivi privlačnosti gledalca ne uspe zares prepričati v to, je težko razumeti in sprejeti dinamiko odnosov v njem.

Marilyn je nerazumna in ko ji Lawrence po več dneh frustracij zaradi njenega zamujanja in kaotičnega vedenja končno sikne, naj se neha mučiti z igro in se raje zanese na svoje naravne talente, zaradi katerih so jo tudi najeli, se Marilyn, bolestno potrebna pohvale in priznanja, razjezi kot razvajeni otrok (in brez skrbi, tudi njeno nesrečno otroštvo je omenjeno, skupaj z nenehno omamljenostjo, zaradi katere enkrat ne more igrati, drugič je to sredstvo nadzora nad njo). Zdi se, kot bi v slabih sto minut filma skušali stlačiti prav vse nianse Marilynine osebnosti, še posebno tiste pretirane, in omeniti prav vse razloge, ki so jo oblikovali v to, kar je. Zaradi tovrstne nabuhlosti lik Marilyn zgodbi prepogosto zbeži v pretiravanje in deluje kot karikatura.

Kenneth Branagh je imel v danih razmerah morda lažje delo; kot Laurence Olivier, s katerim ga zaradi karierne poti tudi sicer pogosto primerjajo, je trden in vzkipljiv ter hkrati ranljiv, iskren. Ne razume Marilyninega zvezdništva in hkrati priznava, da ima nekaj, česar nima nihče drug. Pravo zadovoljstvo je gledati tudi Judi Dench, Julia Ormond kot Vivien Leigh pa je sicer očarljiva, a ji žal tako kot Michelle manjka dobra mera karizme in "kraljevske" drže. To seveda ni toliko težava odličnih igralk, kot prenasičenega in hkrati plitkega scenarija (Adrian Hodges po romanu Colina Clarka) ter nerodne režije (Simon Curtis).

Colin, ki ga je zaigral Eddie Redmayne, v celovečercu mimogrede jasno predstavi srž problema Princa in plesalke in vzrok, zakaj ameriška zvezdnica in britanski igralec sploh nastopata v skupnem filmu: Olivier je namreč igralec, ki si želi biti filmski zvezdnik, Monroejeva pa zvezdnica, ki si želi biti igralka, a nobenemu od njiju ta film ne bo pomagal doseči tega. Če nam je Moj teden z Marilyn skušal predstaviti igralko kot resnično osebo, potem mu je to vsekakor uspelo. A kaj, ko gledalca ne prepriča v njeno zvezdništvo.