OCENA FILMA: Joe

Če ste pozabili, kako prepričljiv igralec je lahko Nicolas Cage, si ga oglejte v neodvisni nizkoproračunski drami Davida Gordona Greena Joe. Oskarjevec nam v naslovni vlogi nekdanjega kaznjenca z zlatim (a ne prezlatim) srcem dokaže, da je še vedno sposoben omrežiti gledalce, če mu gradivo to omogoča. Joe, zvezdnikov najboljši (najverjetneje pa tudi najcenejši) film v zadnjih desetih letih, mu. Končno.

Kri in alkohol nista voda Izvrstna upodobitev istoimenskega romana Larryja Browna nas popelje na ameriški ruralni Jug, v Teksas, kjer spoznamo 15-letnega fantiča Garyja (Tye Sheridan). Njegov oče (Gary Poulter) je brezdelnež in nasilen alkoholik, ki zapije vsak pridobljen cent in z nepredvidljivimi izbruhi jeze ustrahuje svojo družino. Gary bi se lahko osamosvojil, vendar vztraja v tem peklu zaradi odsotne matere in sestre, ki že več let ne govori.

Ker oče ni sposoben preživljati družine, Garyju ne preostane drugega, kot da poišče delo. Najde ga pri Joeju – zadržanem moškem s kriminalno preteklostjo, ki se trudi izogibati težavam in živeti življenje zglednega državljana. Joe v Garyju nemudoma prepozna marljivega delavca. S fantom se zbliža in postopoma prevzame vlogo njegovega zaščitnika, s tem, ko mu pomaga, pa izvabi na površje svoje konfliktne značajske lastnosti, ki jih je vsa ta leta poskušal zatreti.

Rehabilitirani Cage

Vprašanje je, ali bi lahko Joeja odigral nekdo, ki ne bi imel za seboj nastopov v filmih, kot so Lov na čarovnice, Čarovnikov vajenec in obupna priredba Slamnatega moža. Režiser Gordon Green iz Cagea izvabi vse kakovosti, ki sem jih v zadnjem obdobju igralčeve nestanovitne kariere pogrešal. V njej sem pogrešal filme, kot je Joe, in vloge, kot je Joe. Očitno jih je pogrešal tudi Cage. Ta je izkoristil ponujeno priložnost in režiserja ter gledalce nagradil z nepozabnim in nenavadno zadržanim nastopom, v katerem lahko zaznamo bolečino preteklih neuspehov.

Beseda, ki najbolje opiše Cageev lik in nastop, je samoobvladovanje. Samoobvladovanje Joeja ščiti pred smrtjo, zaporom in pred tem, da bi ranil druge ljudi. Cage v preteklosti ni ravno slovel po samoobvladovanju. S svojimi projekti je "ranil" številne ljubitelje sedme umetnosti in skoraj usmrtil svojo kariero. V tem pogledu je njegova najnovejša, nič kaj zvezdniška vloga že skoraj osebnoizpovedna. Videti je, kot da Cage z njo priznava pretekle grehe in nas prosi odpuščanja. Kot da nam v njej sporoča: "Vidite, ob mojih filmih niste trpeli samo gledalci, ob njih sem trpel tudi sam." Joe je Cageev odpustek za njegove pretekle grehe.

Mladi igralski up

Gordon Green pa vseh žarometov ni usmeril v Cagea. Če je oskarjevec hrbtenica filma, je mladi Tye Sheridan njegovo srce. Njegov prispevek je bistven. Z naravno mešanico poguma in ranljivosti nas pripravi do tega, da z mladeničem sočustvujemo, ne da bi ga pomilovali, kljub grozljivim družinskim razmeram. Gledalce in naslovnega antijunaka prepriča, da se je za tega fanta vredno žrtvovati.

Čeprav bo Sherdan letos dopolnil šele 17 let, se že lahko pohvali z impresivno filmografijo. Debitiral je v Malickovem Drevesu življenja, v drami Jeffa Nicholsa Mud (film je na žalost zaobšel slovenske kinematografe) je zaigral ob boku prerojenega Mathewa MacConaugheyja, zdaj pa v prizorih brez težav tekmuje s prerojenim Cageem. Mladenič je eno večjih igralskih odkritij zadnjih let. Upam, da so mu izkušenejši soigralci pomagali s kariernimi nasveti in da se mu ne bo treba učiti na lastnih napakah.

ZDA kot tretji svet

Iz lastnih napak se je marsikaj naučil tudi režiser. Po krajšem in precej neuspešnem izletu v hollywoodske vode, ki si ga je privoščil s komedijama Zadetki: Ananas ekspres ter Vitez in sitnež, se je Gordon Green vrnil k neodvisnim koreninam in posnel film, ki ga lahko po vzdušju in tematiki primerjamo z mojstrovino Na sledi očetu in že omenjenim Mudom.

Vsi trije filmi nam predstavijo ljudi z družbenega dna – reveže, prostitutke, prestopnike, odvisnike in mezdne delavce – ter mladostnike, ki so prisiljeni odraščati in odrasti v teh težkih razmerah. ZDA v teh filmih ne spominjajo na obljubljeno deželo, temveč na državo tretjega sveta, ki je od Hollywooda oddaljena približno toliko kot Sirija.

Umetnost, ki posnema življenje

Zgodba filma Joe je relativno preprosta in niti ne pretirano izvirna, nadpovprečna je njena izvedba. Film bi težko žanrsko opredelili, saj so v njem prisotni elementi različnih žanrov: od gotske srhljivke in kriminalke do socialne drame in celo komedije. Skupni imenovalec vseh prizorov je realizem, h kateremu izdatno prispevajo avtentični nastopi igralskih naturščikov.

Med njimi izstopa Gary Poulter – brezdomec, ki ga je režiser odkril na ulici in ki je umrl, še preden je bil film dokončan. Tudi v njegovem nastopu in pogledu lahko zaznamo bolečino, ki izhaja iz preteklih neuspehov. Škoda, da ne bo imel več priložnosti, da bi to bolečino znova prelil na film.

Oglejte si napovednik filma Joe: