OCENA FILMA: Diana

Če se vam zdi uvodna primerjava neokusna, si najprej oglejte film in šele potem sodite. Še bolje bo, če mi boste verjeli na besedo. Biografije, ki bi bila tako neavtentična, nenamerno komična in da, preprosto neokusna, namreč zlepa ne boste našli. Najbolj osupljivo pri vsem skupaj je, da je film režiral Nemec Oliver Hirschbiegel, ki je v odličnem Propadu (Der Untergang) prikazal človeško plat Hitlerja. Kako to, da mu nekaj podobnega ni uspelo s kraljico ljudskih src, ki bi morala biti po definiciji blizu ljudem? Kdo je zdaj neokusen?

Saj ne, da Hirschbiegel ne poskuša. Diana je predvsem hvalnica liku in delu princese minskih polj. Toda kaj, ko bi bila Naomi Watts, ki je bila za vlogo v drami Nemogoče nominirana za oskarja, prepričljivejša v vlogi Hitlerja (če ne bi vložila toliko truda v naglas). Krivda je toliko na njeni strani kot na strani scenarista Stephena Jeffreysa. Preden je vlogo sprejela, bi morala prebrati scenarij. Ji je oskarjevski potencial, ki se običajno lepi na najrazličnejše trpinčene resnične osebnosti, popolnoma zameglil razum? Sicer pa ne vem, kdo pri zdravi pameti bi si lahko obetal nagrade od filma, ki nas zabava s sladkobnimi stavki v slogu: "Če se bom poročil s teboj, se bom poročil z vsem svetom." Okorni dialogi so slišati, kot da bi jih Stephenie 'Somrak' Meyer prepisala iz kakšnega viktorijanskega romana, ves film, ki se utaplja v sentimentalnosti in neavtentičnosti, pa še najbolj spominja na pornoparodijo brez seksa.

Sploh je pa Diana biografija, ki se samo pretvarja, da je biografija. V resnici gre bolj za adaptacijo cenene romantične zgodbice iz doktor romana, ki bi morala nositi naslov Diana in Hasnat (da, tako kot Romeo in Julija). Če se sprašujete, kdo za vraga je Hasnat, film tako ali tako ni namenjen vam, a naj vam za potrebe lažjega razumevanja izdam, da je dr. Hasnat Kahn srčni kirurg, ki je Diani ukradel srce. Aaah. On je tudi tisti, ki je, če sklepamo po filmu, Lady Di pahnil v razmerje z Dodijem al Fayedom, v katerem je ta dočakala svoj bridki konec. Ah?

Točno, zgodba se omeji na zadnji dve leti Dianinega ljubezenskega (!) življenja. Kahn (Naveen Andrews, ki je v Diani še bolj izgubljen, kot je bil v Skrivnostnem otoku) je prikazan kot princ na belem konju (z občasnimi izbruhi jeze), medtem ko je Fayed (Cas Anvar), ki se na platnu pojavi v končnici filma in ki ga najprej zamenjamo za Dianinega telesnega stražarja, zreduciran na pripomoček za vzbujanje ljubosumja (režiser več pozornosti nameni sladici, ki jo princesa pri svoji zadnji večerji pusti nedotaknjeno). Charlesa in tretje osebe najznamenitejšega ménagea à troisa v britanski zgodovini v filmu ni, zato pa lahko nekateri po ogledu Diane prvič razumemo, zakaj je (nesojeni) prestolonaslednik bežal h Camilli Parker Bowles.

Film se začne in konča tistega usodnega večera v Parizu, toda predora, tako kot Charlesa, ne vidimo. Ker so spomini na nesrečo (oziroma medijsko pokrivanje) še preveč živi in ker je ustvarjalci ne bi mogli avtentično prikazati, tega na srečo niti ne poskušajo. Namesto tega vdrejo v njeno intimo. Večino časa preživimo v Dianini spalnici in kuhinji, v Kahnovem stanovanju in v bolnišnici, ki je Dianin najljubši kraj (še zdaj ne vem, ali to izjavi samo zato, da se prikupi svojemu doktorju, zato pa si lahko predstavljam, da bi golobčka poročil matičar, ki bi ležal na operacijski mizi z odprtim prsnim košem).

Romantično hrepenenje in ljubezenske prepirčke (oboje lepo povzame stavek "Hotela sem te oboževati in zaščititi!") prekinjajo Dianini humanitarni obiski minskih polj in dobrodelnih prireditev. Dolgočasno scenografijo nekoliko začini le Dianin obisk Kahnove družine v Pakistanu. Khanova mati seveda ne zamudi priložnosti in sinovo izbranko okrivi za vse napake britanskega imperija. Diana medtem samo nemo bolšči in z idiotskim nasmeškom sprejema grehe svojih sonarodnjakov in prednikov, kot nekakšen Jezus, ki bi ga pahnili v telenovelo.

Neprepričljivi so celo statisti, kot je mati umrlega Bošnjaka, ki obišče grob svojega sina – čeprav so na križu vklesani muslimanski simboli, mati ne nosi naglavne rute (očitno so ustvarjalci mislili, da so rute pri muslimankah samo modni dodatek). Še posebej me je nasmejal prizor, ko Diana pred nekim dogodkom pristopi do slepega starčka in mu dovoli, da potipa njen obraz. Glede na blaženost, ki jo v tistem trenutku izžareva ata, sem pomislil, da bi lahko spregledal. Navsezadnje je Diana na trenutke prikazana kot polboginja. Večino preostalega časa pa se vede kot zmedena najstnica in delno oziroma, kot se sama izrazi, nora mrha. Njene besede, ne moje!

Osebe, ki se niso znašle v tem selektivnem prikazu Dianinega življenja, so lahko ustvarjalcem samo hvaležne. Med njimi je tudi kraljica Elizabeta II. Ko smo že pri kraljici: pri nedavni biografiji Steva Jobsa sem dejal, da boste več izvedli o Jobsu, če si boste ogledali Fincherjevo Socialno omrežje. No, o Diani boste izvedeli več, če si boste ogledali Kraljico Stephena Frearsa. Ali Propad.

Ne vem, ali lahko pričakujemo še kakšno Dianino biografijo, in nisem prepričan, ali si je sploh želim (vprašajte se: bi si jo želela Diana?). Z gotovostjo pa lahko trdim, da ta, če jo bomo dočakali, ne bo slabša od Hirschbiegeljevega hipokritskega zmazka, ki na vse kriplje kritizira mrhovinarske paparace in tabloide, čeprav počne enako kot oni: služi na račun Dianinega življenja in smrti. Najhuje je, da nas film pri tem na smrt dolgočasi.

Luč na koncu predora vendarle obstaja. Nihče vam ne bo zameril, če ne boste čakali na konec filma in jo boste poiskali pri izhodu iz kinodvorane, še bolje pa je, da se temu predoru preprosto izognete.