Ne zamudite - modni, glasbeni in akrobatski spektakel

Cityparkov pomladni vikend užitkov s Klemnom Bunderlo, Filipom in Blažem – Local Heroes, Leo Sirk in Challetom Salletom. Več o dogajanju pa lahko preberete ob koncu prispevka.

Filip pravi, da z Blažem uživata v vseh oblikah svojega dela, a največje veselje jima prinašajo ravno nastopi v živo, saj lahko tako vidita nasmeh na obrazih gledalcev, ki sta jim popestrila dan.

Dodaja, da strahu pred nastopi praktično ne poznata, saj svojima telesoma stoodstotno zaupata. "Je pa prisotna tista pozitivna trema pri večjih nastopih. Recimo pri spuščanju z zunanje strani stometrske zgradbe ali pa skakanju z avtomobila na avtomobil med vožnjo in podobnih vratolomnih dogodivščinah. Predvsem pri nastopih, kjer je poleg najinih teles vključena tudi določena tehnologija," poudarja Filip. Le kaj pripravljata tokrat?

Filip, kako sta zadovoljna s preteklim letom? Kakšni cilji in projekti so pred vama? Pripravljata kaj novega, svežega? V Sloveniji sta dosegla praktično vse, kar se je dalo …

Najino navdušenje sega do neba in še višje, saj je bilo preteklo leto res uspešno, polno norih podvigov, ki jih bova za vedno obdržala v spominu. Vesela sva, da se ves ta trud nekje pozna, če ne drugje, na najinem nasmehu. Cilji za letošnje leto so spet vrhunski in težko dosegljivi - pripravljava prvovrstno točko na hoduljah, na elektronski rolki.

Bila sva prva na svetu, ki sva izpeljala akrobatsko točko na elektronski rolki, zdaj pa širiva to neverjetnost še korak ali dva višje, v neraziskana področja. V Sloveniji se da še zagotovo ogromno ustvariti. Čeprav imava vedno več posla v tujini, sva še vedno najraje doma.

Kako sta se spoznala? "Razlog je Blaževa velika poškodba. Ob doskoku dvojne salte z obratom si je zlomil oba gležnja. V fazi rehabilitacije ni smel skakati, je pa lahko dvigoval mene in si s tem še toliko bolj okrepil noge in njihovo stabilizacijo," pravi Filip.

Nastopila sta že pred številnimi znanimi obrazi in pomembneži … Koga bi si še želela med občinstvom?

Nastopila sva že pred znanimi športniki, zvezdniki, astronavti, politiki in vedno hvaležnimi otroki. Ponavadi se spomniva na dogodek z 22 tisoč gledalci, verjameva pa, da jih je bilo kdaj še več. Lahko bi naštevala razne svetovno znane zvezde, samo zato da prejmeva še njihovo potrdilo o najinem delu, a vendar misliva, da je veliko bolj vredno nastopiti pred otroki, ki jim lahko s svojim nastopom in energijo podaš še toliko več. Morda se kdo zaradi tega nastopa začne tudi sam gibati in ukvarjati s športom.

Bila sta že na različnih koncih sveta … Katera država se vama je najbolj vtisnila v spomin?

Lani sva, z malce pretiravanja, obiskala skoraj celotno severno poloblo, najbolj nama je bil všeč Singapur. Mala državica z manj kot osemsto kvadratnimi kilometri in skoraj šestimi milijoni prebivalcev, ki je razgibana med popolnim deževnim pragozdom in urbanim mestnim jedrom z gromozanskimi steklenimi nebotičniki. Vrhunska raznolikost in hkrati urejenost. No, najbolj nama je bilo všeč tudi zaradi številnih "food courtov", kjer sva se lahko "nažirala" z vsemi vrhunskimi specialitetami (smeh, op. p.).

Kako je videti vajin običajen dan? Koliko časa na dan preživita skupaj?

Najin še tako običajen dan je popolnoma obrnjen na glavo. Poleg nujnega treninga (na zaposlen dan je to le dve uri, na bolj proste dni pa tudi do osem ur gibanja) je urnik polno zaseden s sestanki, pripravami na nove projekte, snemanji, nastopi ter zabavnimi podvigi. Pa da ne pozabim - ogromno hrane. Na turnejah sva skupaj tudi po mesec dni - potovanja, letala, vožnje, hoteli, nastopi ... Na trenutke je izjemno naporno, veliko večino časa pa se krohotava od smeha kot majhna otroka.

Kaj sta si želela postati kot otroka?

Blaž si je vedno želel delati v filmski industriji, postati kaskader. V zadnji letih se mu ta želja tudi vedno bol uresničuje. Jaz sem si želel postati trener karateja. Njegov delovnik sem si predstavljal kot potovanje, poučevanje in treniranje. Sliši se idilično.

Koliko poškodb v povprečju stakneta na leto?

Prav zato, da bi se izognila poškodbam, se vseh treningov, akrobacij in novih stvari lotiva z glavo in stvar vedno dobro premisliva. Novih akrobacij se učiva po korakih, nikoli brezglavo, zato je poškodb malo. Mogoče ena, dve manjši. Upam, da pri tej številki tudi ostane.

Je v vajinih družinah še kdo tako navdušen akrobat, kot sta vidva?

Nikakor ne (smeh, op. p.). Nekateri so se malce za hobi ukvarjali s športom, a nič posebnega. Malce izstopava iz najinih družinskih dreves.

Kako bi se imenoval film, ki in če bi ga posneli o vaju? Katerega akcijskega igralca bi si izbrala, da vaju igra?

Imenoval bi se "Zakaj? Ker lahko." ali pa "Zakaj bi bilo lahko, če je lahko težko?". To sta obenem tudi najina mota, ki spremljata najino življenje, vsakodnevne podvige in željo po neprestanem ustvarjanju. Karkoli, samo da se ne stagnira na eni točki. Verjetno bi bil film popolna akcijska komedija, tako da bi bila igralca Vin Diesel ter Dwayne Johnson - The Rock (smeh, op. p.).

Z leti vaju je spoznala praktično vsa Slovenija … Česa o vaju še ne vemo?

Jaz sem klasični prikaz osebe, ki je neizmerno tečna, ko je lačna, zaradi česar mi je kdaj kar nerodno. A kaj naj, če pa se počutim, kot da imam črno luknjo v želodcu. Blaž pravi, da je to velika težava, saj sem kar pogosto lačen (smeh, op. p.). Njegova skrivnost? Blaž je žgečkljiv. Ta velika gora mišic je resnično strašno žgečkljiva. Lahko se ga premakne z enim prstom pod rebra (smeh, op. p.).

Kako bi drug drugega opisala s tremi besedami?

Filip (za Blaža): zabrit ljubljanski "flyer".

Blaž (za Filipa): žgečkljiv štajerski "hulk".

Glede na to, da se pogovarjava pred vajinim nastopom na modni reviji. Kako bi opisala svoj stil?

Najin stil je precej preprost - športna oblačila, ki morajo biti raztegljiva, da se v njih počutiva svobodna, da naju ne vežejo na vsakem koraku. Najljubša barva? Črna!

Lea, z glasbo ste zasvojeni že od mladih nog. Kdo je največji krivec, da je vaše življenje z glasbenimi notami obdano že leta?

Že od malega me je zanimala umetnost. Čeprav je bil moj oče bolj v komercialnih in ekonomskih vodah, je bil on vedno najbolj vpleten v mojo glasbo. Z mano je doma preigraval, me učil večglasnega petja, me spoznaval s komercialno in jazz glasbo. Mislim, da je on največji krivec za moje glasbene začetke.

Leo Sirk boste lahko na delu videli v ljubljanskem Cityparku. Sobotno dogajanje se začne ob 17.30. Foto: Mediaspeed

Preden ste stopili v ospredje, smo vas poznali iz ozadja, največkrat prav kot spremljevalno vokalistko. Zakaj ste tako dolgo vztrajali tam zadaj? Da si naberete dovolj pevskega znanja, samozavest za nastop ali zaradi česa drugega? Zdi se namreč, da ste bili rojeni za to, da izstopate in da ste v prvih vrstah, da vas spozna vsa Slovenija …

V ozadju sem bila, ker to ni moj poklic. S petjem sem se resno začela ukvarjati pozneje. Tako so bili spremljevalni vokali v začetku nekaj, kar me je veselilo, ker sem si želela nabrati novih znanj. V ozadju sem se res resnično veliko naučila in teh izkušenj ne bi nikoli zamenjala, od snemanja vokalov do odrskih nastopov, ko sem pela z znanimi slovenskim pevci. Sem namreč človek, ki je rad v ospredju, ampak se tega tudi hitro naveličam. Pridejo dnevi, ko mi to ne ustreza.

To, da sem rojena, da izstopam - kaj pa vem ... Delujem na način, kot sem, tako se izražam in tudi moja pričeska, ki naj bi bila s tem povezana, ni bila nikoli mišljena za izstopanje. Tako je moje počutje.

Opazno je, da ste že po naravi precej sproščeni, ampak kljub temu je vaš letošnji zmagovalni nastop, s katerim ste se uvrstili na pesem Evrovizije, letvico suverenosti postavil še višje. Se strinjate?

Drži. Celoten koncept je bil narejen zelo drzno, bila sem suverena v tem, kar sem si želela. Vsebinsko sem nastop želela točno tak, imela sem prave ljudi, da so to znali zapakirati tako, da se jaz še vedno počutim dobro. Tudi to, da sem plesala, je bila moja ideja. Ekipa pa je poskrbela, da sem to naredila, tudi če nisem plesalka. Se strinjam, da smo postavili letvico suverenosti še više. Se pa sprašujem, kam še lahko gremo (smeh, op. p.).

Lea obljublja odštekan nastop - tako na Portugalskem kot to soboto v ljubljanskem Cityparku. Foto: Mediaspeed

V vlogi spremljevalne vokalistke ste že ob številnih slovenskih glasbenikih nastopili na različnih evrovizijskih odrih. V čem je čar nastopa na tako velikem odru?

Čar nastopa je v tem, da je več adrenalina, da te gleda še več ljudi. Takrat moraš dati svoj maksimum, hkrati pa v sebi ostati skromen in spontan, zato da se lažje približaš ljudem, ki so na drugi strani kamere.

Ste že bili na Portugalskem? Vas bodo na Evroviziji spremljali tudi člani družine?

Na Portugalskem še nisem bila, si pa že dolgo želim odpotovati tja. Na Pesmi Evrovizije me bodo v prvem delu spremljali tudi člani družine, ko pa se bo treba čisto posvetiti odru, nastopu in obveznostim, pa bodo ostali le tisti, za katere mi ni treba skrbeti - torej otroci bodo odšli domov (smeh, op. p.).

Kaj pa konkurenca, ste jo že preverili? Katera država je po vašem mnenju favorit za zmago?

Konkurence še nisem preverila, jo še bom, ko se vse malo umiri. Predvsem zato, da spoznam take, ki so res dobri, da lahko vzpostavim stike in mi bo to v pomoč tudi za naprej. Upam, da je takih čim več, da bom tudi sama lahko še boljša. Sicer pa stavim, da so Švedi po nastopu in produkciji ponovno stopničko višje od vseh drugih in da bodo spet postavili novi glasbeni mejnik na Pesmi Evrovizije.

Predstavljate se s sporočilno močno in iskreno pesmijo. Kje, kdaj in kako je nastalo besedilo zmagovalne pesmi?

Vse to je nastalo v moji glavi. Rada si sama postavim jasno sporočilo, ker najbolj vem, o čem želim govorit. Želim, da so to moje besede, ker jih tudi najlažje predstavim. Ker več glav več ve, mi pomagata Tony DeClerque in Gaber Radojevič, da postane vse skupaj bolj komercialno, bolj odštekano. Tako bo tudi v soboto v Ljubljani. Upam, da se vidimo!