Matteo Oleotto: Jokal sem kot dojenček!

"Vedno so mi bili všeč ljudje, ki postavljajo vprašanja," ob soočenju, zakaj na prstu njegove roke počiva majhen, a dobro viden tatu vprašaja, ogovori temnolasi in bradati mlad moški. "Ne maram tistih, ki tvorijo stavke in pametujejo, kaj moraš v življenju početi. Raje imam tiste, ki raziskujejo in iščejo nove poti."

In ravno nekaj podobnega se je, kot pravi sam, goriški režiser Matteo Oleotto lotil v svojem aktualnemu celovečercu Zoran, moj nečak idiot – koprodukcijskem filmu med Italijo in Slovenijo, ki je več nagrad pobral v Benetkah, s Festivala slovenskega filma pa odnesel vesni za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in scenografijo. V svojem prvencu je namreč na mesti glavnih dveh likov postavil Paola, hladnega, razočaranega, "briga-ga-za-druge" moškega in njegovega nečaka Zorana, nedolžnega, sramežljivega in inteligentnega šestnajstletnika, ter skozi zgodbo poskušal ugotoviti, kaj se bo med njima zgodilo.

"Če živiš v majhni skupnosti, se je lažje zapreti" Ko se spoznata, Paolo v svojem nečaku zaradi natančnosti v ciljanju središča tarče pikada zavoha molzno kravo – in jo brez ozira na druge namerava tudi do konca izkoristiti, seveda. Navsezadnje gleda samo na svojo korist. "Ima težko preteklost brez ljubezni, denarja, dela in sanj," pravi 36-letni režiser. "Ljudje, ki tako živijo iz dneva v dan, se zaprejo. Tam, od koder prihajam, je veliko takih. Če živiš v majhni skupnosti, se je lažje zapreti, ker povečini tako ali tako ves čas srečuješ iste ljudi, govoriš o istih stvareh … gre za majhen svet, v katerem se je težko razvijati. Njihov vsakdan spremlja tudi vino; zapirajo se in postajajo vedno manjši. Paolo je tak – je rezultat svoje preteklosti."

Na drugi strani je seveda Zoran oziroma Zagor, kot ga ignorantsko kliče Paolo, fantič, ki ga je vzgojila babica in ga izoblikovala v fanta, ki ga je precej težko umestiti v današnji čas. "V našem okolišu živi veliko ljudi, ki so pravzaprav ostali nekje sto let zadaj. Rad imam ta prostor. Ljudje so čisti in preprosti – tako kot Zoran," ob srkanju pelinkovca razmišlja režiser, ki je na sobotni večer festivala v Portorož prihitel le za nekaj ur – naslednji dan je moral svoj film namreč predstaviti tudi v Rimu.

"Svoje generacije ne razumem" V zgodbi filma ter odnosu med stricem in nečakom je mogoče zaslediti več v življenju uporabnih sporočil: eno od njih je na primer, kako zelo vsak posameznik, pa naj bo še tak samotar, potrebuje človeško bližino, drugo pa, "da vsak človek, tudi zloben, globoko v sebi skriva nekaj dobrega," pravi Oleotto. "Včasih Zoranu to iz Paola uspe privleči na dan, včasih ne. Film poskuša govoriti tudi o drugi priložnosti v življenju. Vsi jo imamo. Nekaterim je jasno, kdaj se jim ponudi, drugim ne. Tudi Paolo jo zaradi osredotočenosti na svoje malo življenje sprva ni."

"Zanimivo je bilo tudi to, da med pisanjem scenarija nismo razmišljali o žanru filma. Zelo je pomembno, da si med pisanjem filma ne postaviš žanrskih okvirjev," nadaljuje režiser, ki je v filmu naslikal svoj domači okoliš, portretu svoje generacije pa se spretno izognil. "Svoje generacije ne razumem, zato se vanjo v iskanju dobre zgodbe nisem želel vpletati. Mislim, da je moja generacija nenavadna – je brez idolov, junakov, zdi se, kot da bi bili brez očetov. Odločil sem se, da povem univerzalno zgodbo, zato sem si izbral dva tipična lika: groznega moškega in srčkanega mladeniča."

Na mesto srčkanega mladeniča je Oleotto, potem ko je spoznal 400 fantov, postavil Roka Prašnikarja – mladenič se je v "finalu" avdicije dokazal s tem, da se je brez ugovarjanja čez noč naučil deset zahtevanih prizorov, njegov glavi tekmec pa je oporekal, češ da je to prevelik zalogaj. "Rok je sposoben izjemne koncentracije, kar je pri igralcih te starosti redkost," pravi režiser. "Nekaj posebnega se skriva tudi v njegovih očeh. Je kot žival; ko so kamere ugasnjene, je popolnoma normalen, ko pa sliši besedo akcija, se popolnoma spremeni. V njegovih očeh se pojavi nenavadna iskrica. Mislim, da je to čudovit način igre."

Igralci so najbolj delikaten del snemanja Kot rečeno, je Zoran, moj nečak idiot nastal v italijansko-slovenski koprodukciji – kot koproducent je pod film podpisana tudi ljubljanska Staragara. Še več; Oleotto je njenemu Janu Cvitkoviču dodelil eno od stranskih vlog. "Jana sem spoznal pred leti. Všeč mi je bil njegov film Kruh in mleko, zato imamo v filmu tudi Petra Musevskega. Producent filma Igor Prinčič je s Starogaro sodeloval že pred leti, zato je bilo tokratno sodelovanje precej naravna odločitev. Odlična izkušnja! S tem filmom sem se o slovenski kulturi veliko naučil, zelo mi je všeč."

In ker se je zaradi koprodukcije na snemanju nahajalo veliko različno govorečih ljudi, je tu in tam seveda prišlo tudi do manjše zmede. "Jaz angleško ne govorim dobro," v smehu pravi Matteo. "Rokova angleščina je super, ne govori pa italijansko, medtem ko Giuseppe Battiston (Paolo, op. p.) sploh ne govori angleško. Moral sem biti njun prevajalec, moja žena pa je Roku pomagala z italijanščino z dialektom. Zaradi pisane ekipe smo ogromno uporabljali tudi univerzalni jezik – nekateri bi trdili, da je šlo povečini za angleščino, sam pa mislim, da ni tako. Veliko je bilo mahanja, telesne govorice in tovrstnega sporazumevanja," se ob mahanju z rokami krohota Oleotto. "Tu in tam je prišlo tudi do zmede: v angleščini sem nekaj govoril Roku, se obrnil k Battistonu in nadaljeval v istem jeziku, on pa ni nič razumel. Precej smešno."

Tisti, ki so si film že ogledali, so lahko opazili, da je Oleotto tudi sebi dodelil majceno vlogo – do tega je prišlo po naključju, prvotni igralec je svoje sodelovanje namreč odpovedal. A to za leta 2005 diplomiranega režiserja ni bilo nič takega – pred več kot desetimi leti je namreč v Vidmu diplomiral tudi kot igralec. Kljub temu pravi, da v svojih filmih ne bi igral, saj je sebe pretežko režirati, po drugi strani pa trdi, da so mu igralske izkušnje v veliko pomoč. "Veliko režiserskih kolegov pride na snemanje, se posveti vsem članom ekipe, na koncu pa malce še igralcem. Sam mislim, da so igralci najbolj delikaten del snemanja, zato najprej preverim, kaj želijo narediti oni – mislim, da je tako bolje, potem pa se temu prilagajajo tudi drugi. Igralci lahko zgodbo naredijo boljšo ali slabšo."

Posvetilo Morriconeju in filmu Veliki Lebowski Za piko na i filmu je s svojimi glasbenimi idejami poskrbel Antonio Gramentieri, sicer član zasedbe Sacri Cuori. "Z njim sem pred petimi leti sodeloval že na televiziji. Odličen je v prevajanju mojih besed in slike v glasbo. Ni stopal po poznanih poteh, iskal je nov način igranja in ustvarjanja. Ko sem imel kakšno željo, sem mu zaupal, on je začel igrati in jaz sem vzkliknil: 'Pojdi se solit, to je to!'"

In tako sta režiser in glasbenik svoje ustvarjalne ideje združila na primer v prizoru, kjer Zoran lokalnim prvakom pokaže svoje veščine v pikadu – s svojim skupnim delom sta se poklonila delu Ennia Morriconeja in prizoru iz filma Veliki Lebowski, v katerem John Turturro poprime za kegljaško kroglo.

Oleotto si je v Benetkah za film Zoran, moj nečak idiot med drugim prislužil nagrado občinstva RaroVideo, ki mu je prinesla tudi nekaj tisoč evrov. "Zdaj si bom končno lahko plačal najemnino, s katero zamujam že več mesecev. Ko toliko časa preživiš ob neplačanem delu, je težko," pravi režiser, za katerega pa se zdi, da mu veliko več kot denar pomeni odziv občinstva – odziv, ki ga je v Benetkah večkrat pripravil do joka. "Jokal sem ves čas. Ta projekt smo začeli pred petimi leti, dela je bilo ogromno, veliko je bilo tudi težav. Ko po tako težkih petih letih prispeš v Benetke pred toliko ljudi, ki so prišli gledat tvoje delo, tvoje ideje, tvoje življenje in tvojo dušo in ko se med komičnimi deli filma začnejo smejati, doživiš enega čustveno najbolj intenzivnih trenutkov svojega življenja. In ja, zato sem jokal kot dojenček, neverjetno!"