Jasna Kuljaj: Kariera voditeljice me je izklesala do obisti #intervju

Če je imela Jasna Kuljaj do zdaj zaradi materinstva in komentatorske oddaje Od težaka do junaka polno zaposlene dneve, jih ima s predstavo Borka še bolj. Za njo je naporno predpremierno obdobje, saj je pilila in urejala še zadnje podrobnosti šova, ki ga je občinstvu prvič predstavila pred nekaj dnevi.

Zdaj jo čaka turneja po Sloveniji, nastopi na različnih odrih, na katerih se bo občinstvu razgaljala v vsem svojem blišču in bedi, pravi. Brez dlake na jeziku namreč spregovori o svojih ljubezenskih dogodivščinah, o kariernih vzponih in padcih ter izzivih materinstva. Pred gledalci sname svojo 'masko' in se jim na koncu predstave prikaže popolnoma brez ličil.

Jasna Kuljaj je kot televizijska voditeljica in novinarka na slovenskem medijskem prostoru prisotna že več kot dvanajst let. Pred kamere je prvič stopila v oddaji Turistika, ena najbolj znanih Slovenk pa je postala zaradi narodno-zabavne oddaje Na zdravje!, ki jo je vodila z Boštjanom Romihom. Oddaja se je tako usidrala v zavest Slovencev, da jo zaradi nje še danes, pet let po koncu predvajanja, ustavljajo na ulici.

Foto: Ana Kovač

Kako to, da ste se lotili avtorske monokomedije?

Že več let hodim na predstave, monokomedije, stand upe, na katerih sem opazila, da so moški, slovenski stand up komiki, zelo drzni v svojih predstavah. Ženske pa nekako ne gredo dlje od tematike, ki zadeva prehrano, hujšanje ... Obdelujejo moško-ženske odnose s stališča, da moški tako ali tako vedno pozabi na obletnico in darila, ženske se morajo urejati zanje, njim se pa ni treba, ženske imamo vse obletnice v koledarju, oni ne, in moški so tisti packi, ki puščajo dvignjeno straniščno školjko ... Moški mislijo na seks, ženske niti ne in tako naprej. Zdelo se mi je, da to ni realno stanje. In ko sem poslušala to, sem si mislila, ali je res tako.

Če se ozrem naokoli in pogledam zgodbe svojih prijateljic, ni. Zato se raje dotikam malo bolj žgečkljivih tem in že v mojih preteklih oddajah (Brez cenzure, op. p.) se je čutilo, da nimam težav pogovarjati se o tem, da mi beseda, ki se začne na črko s, ni tuja. O seksu se z veseljem pogovarjam tako šaljivo kot resno. Da ne bi vse ostalo samo pri hahljanju, gledanju v tla, nekje na infantilni ravni.

Zakaj naslov Borka?

Ker se v življenju vsi borimo. Nekateri so imeli pomislek, da lahko ta naslov deluje precej 'partizansko', kar seveda ni bil moj namen. Ampak jaz sem le generacija 1981, in ko vidim besedo borka, ne pomislim na našo zgodovino, ampak je to beseda, ki je vsakodnevno na naših jezikih: "Saj se borimo, gremo dalje." In sem nalašč vztrajala pri besedi borka. Če bi v strahu, da bi v njej kdo začutil drugo konotacijo, izbrala kakšno drugo besedo, bi priznala, da smo še kako ujeti v spone preteklosti; no, saj pravzaprav smo kot nacija, a jaz in preostali pripadniki moje generacije nismo, mi bijemo drugačne boje, takšne, ki nas čakajo tukaj in zdaj. Predvsem nas zanima, kako naprej.  

Za naše boje resda ne dobivamo plaket, ampak fronte zato niso nič kaj preprostejše. Je več različnih in vsak se bori, kot ve in zna. V življenju morda res nisem doživela najhujšega, kar se doživeti da, a vseeno stojim za tem, da mi nič ni bilo prineseno na pladnju, da sem se borila za vsako stvar, ki sem jo dosegla. Zato lahko s polnostjo rečem, da sem borka. Na kakšni točki bi lahko tudi klecnila, a zahvaljujoč svojemu strelčevsko-borčevskemu duhu nisem. Ne le, da sem šla naprej, ampak samo navzgor.

Premiero Borke si je ogledal tudi vaš nekdanji šef Jože Potrebuješ pri oddaji Na zdravje!, s katerim ste se hladno razšli in se pozneje celo srečevali po sodiščih. Kakšen je zdaj vajin odnos?

Z Jožetom sva odnose otoplila že v oddaji Na žaru, ko sem bila gostja in sem ga 'žarila'. Jožeta sem povabila na svojo premiero pa tudi Boštjana (Romiha, op. p.). Boštjan je želel priti, a je imel težave z varstvom in se mi je opravičil, zato sva se dogovorila, da se čim prej srečava na kavi. Jože pa je prišel, prišli so tudi nekateri sodelavci iz oddaje Na zdravje!, zato je bila ta premiera zame kot ena mini obletnica in tudi znamenje tega, da je v življenju treba naprej. Tudi v tem smislu sem to Borko in njeno premiero doživljala rahlo katarzično. Stojim za tem, da je v življenju treba naprej, biti združevalen, in ne razdruževalen. To je edina modra pot.

Foto: Ana Kovač

Trenutno je slovenski prostor poln podobnih predstav. Gre za naključje ali ste nalašč izbrali to obdobje?

Časovni okvir ni bil izbran namerno. Preprosto je stvar pri meni dozorela in je tako pač naneslo. Je pa res, da ljudje v zadnjih letih radi hodijo na dogodke, kjer se lahko nasmejijo. Naključje je hotelo, da smo s predstavo začeli ravno sredi sezone oddaje (Od težaka do junaka, op. p.), ki zahteva kar nekaj priprav. Ampak Borka ni več hotela čakati (smeh).

Se vam zdi, da se Slovenci radi smejijo?

Zdi se mi, da jim je to prišlo v kri, radi obiskujejo dogodke, kjer se zabavajo ob poslušanju nekoga. Me pa marsikdo vpraša, ali se grem tudi jaz zdaj stand up ... Morda ima moja predstava neke elemente stand upa, ampak nisem želela, da bi bila samo to. Ima svoj dramaturški lok: začne se nekje in se nekje tudi konča. Zadev se lotim rahlo kronološko, tako v kariernem smislu kot v smislu ljubezenskih anekdot. V njih se lahko vsak prepozna, čeprav so nekatere tako odbite, da morda tudi ne.

S podobno osebnoizpovedno predstavo po Sloveniji trenutno gostuje tudi Vid Valič ...

Ja. Njegove predstave sicer še nisem videla, a je na seznamu. Je pa tudi to naključje; ko sem prebrala napovednik za Vidovo predstavo, se mi je zdel kot nekakšen moški odgovor na napovednik za mojo predstavo. A ni tako, saj sva jo očitno pripravljala istočasno. Ne vem, kako globoko se je on lotil teme, ki jo omenja v naslovu, ampak kolikor ga poznam, verjamem, da blesti v pripovedovanju. Verjetno pa sem se je jaz lotila malo bolj 'pripovedno', kot nekakšen pregled življenja nekoga, ki se bori tako za kariero kot tudi za uspešno oploditev. Zaradi intenzivne kariere na druge fronte vmes malo tudi pozabiš, potem pa te spoznanje, da bo vendarle treba najti pravega, butne z vso silo, tam nekje pri tridesetih, ko te na to spomni predvsem okolica in ti ne da več miru. "No, kdaj bo kaj?" je vprašanje, ki te preganja še v spanju (smeh).

Četudi imam danes otroka, ravno zato, ker vem, kako odvečna so ta vprašanja, nikoli nikogar ne vprašam, kdaj se bo razplodil.

V predstavi obdelate tudi svoje ljubezenske izkušnje z moškimi z Balkana …

Dejstvo je, da so mi od nekdaj bili všeč balkanski moški, in temu je posvečen kar velik del predstave. Naredim nekakšen 'balkanski pregled', ki je mestoma precej konkreten (smeh), zato me je po premieri marsikdo vprašal, ali me ni nič sram govoriti o tem. Pa si mislim, zakaj, saj smo bili vsi enkrat mladi.

V 15 letih se mi je pa le nabralo nekaj izkušenj in zakaj se ne bi o tem pogovarjali? Zdaj, pri 36 letih, sem že precej oddaljena od tega najbolj norega obdobja, svojih dvajsetih let. Kot da sem se oddaljila od te osebe. Tako močno, da nimam nobenih zadržkov nastaviti si to ogledalo in ga deliti z drugimi.

Ja, bilo je živahno in danes, ko je življenje drugačno, ko je tu poleg kariere še starševstvo, si rečem samo eno stvar: še dobro, da je bilo živahno, da sem se izživela, ker življenje še prehitro prinese popolnoma drugačne obveznosti.

Foto: Ana Kovač

V opisu predstave je zapisano, da se "s svojo strelčevsko neposrednostjo in dobršno mero samoironije" lotevate družbe. Vas kaj posebnega moti v družbi?

No, da ne bo strahu, ljudi ne posiljujem s kakšnimi sociološkimi teorijami, ampak o družbi v konkretnem smislu, recimo, kako se okolica sooča s tvojimi nagnjenji.

Recimo, kako se je morala moja mama soočiti s tem, da ima njena hčerka raje južnjake. Nekako si je predstavljala, da bom domov pripeljala kakšnega obetavnega študenta, pripeljala pa sem kosovskega Albanca brez papirjev (smeh) ...

Ali pa kako družba sprejema obraz s televizije, jaz pa želim pokazati, da ima obraz s televizije enake težave kot vsak drug in da mora z vsemi temi težavami peljati naprej, kakor ve in zna. Kajti dejstvo je: 'show must go on' (šov se mora nadaljevati), tudi če na neki točki nisi v pravem elementu, da bi lahko bil nosilec šova. Če si se temu zapisal, moraš to peljati naprej, tudi ko obsediš kot objokan klovn. Ampak če je to tvoj poklic, si v sekundi nadeneš masko in greš naprej. Si kot vojak, iz včasih nerazpoloženega stanja moraš znati v trenutku preklopiti ne le na razpoloženo, ampak na naravnost eksplozivno odrsko stanje.

Kaj se je spremenilo v 12 letih, odkar ste TV-voditeljica?

Zgodilo se je to, da če kot voditelj na neki točki ne bi sprejel modernih televizijskih šovov, potem bi pač ostal brez dela. Kot študentka novinarstva in mlada novinarka, ki se je tako na fakulteti kot na radijski praksi urila za drugačen tip dogodkov - pokrivanje demonstracij pred parlamentom, pripravljanje poročil s tiskovnih konferenc in podobno. No, naposled sem pristala v razvedrilu, a nisem nikoli niti v sanjah pomislila, da bom kadarkoli kakorkoli povezana s kakšnimi resničnostnimi šovi. Ko sem začela delati v medijih, jih še ni bilo.

Ko so resničnostni šovi začeli osvajati Slovenijo, sem vodila oddajo Na zdravje! in jim nisem posvečala pozornosti, ker me niso zanimali. Potem pa so postali realnost in smo voditelji, ne samo jaz, kar vsi po vrsti, morali narediti ta preklop, da pač vladajo ti šovi in da drugih niti ni. Jaz sem to sprejela kot dejstvo. Vztrajanje pri borbi in nečem, česar ti ne sprejemaš, je včasih nespametno.

Dober borec mora znati oceniti okoliščine, naštudirati sistem in se boriti znotraj njega, torej vsaj delno sodelovati z njim, ne pa se boriti proti njemu, po domače, 'lulati proti vetru' za vsako ceno. To delno sodelovanje me je včasih malo mučilo, ker sem imela v glavi, kako bi moralo biti, a sem z leti spoznala, da brezkompromisno iti v karkoli - naj bodo to odnosi ali kariera - ni modro. In to je ta modrost, ki jo imam zdaj, pa je prej morda nisem imela.

Foto: Ana Kovač

Zdaj ste že tretjič del resničnostnega šova, kakšen je danes vaš odnos do njih, jih radi gledate?

Zdaj se več ne sprašujem, resničnostni šovi da ali ne, zdaj se sprašujem samo, ali je resničnostni šov slab ali dober. Dober resničnostni šov mora dobro prenesti realnost gledalcem. Z vsemu čustvi tekmovalcev vred. In ali vzbudi čustva pri gledalcih. Je pa res, da se ukvarjam samo s tistim šovom, v katerega sem vpletena. Drugih ne spremljam. V bodoče pa mislim, da se bo vrnil drugačen tip šovov, bolj blizu temu, kar imamo Slovenci radi.

Kako blizu pa vam je stil oddaje Od težaka do junaka, ko komentirate druge ljudi?

Zametki takšne oddaje so se začeli že z oddajo Brez cenzure, ko smo komentirali dogajanje v Kmetiji: Nov začetek in v šovu Bilo je nekoč. Zdaj smo spet v podobnem komentatorskem tipu oddaje. Kot profesionalnemu voditelju, moram priznati, mi je vseeno, ali bi vodila oddajo, v kateri bi komentirali rast rož (smeh). No, konkretno oddaja Od težaka do junaka mi je pisana na kožo, saj se lahko pogovarjamo zelo človeško, vpletena so čustva, navdušenje, razočaranje, tudi jeza, in to delam z neverjetno lahkoto, saj so vsa ta čustva prisotna v našem življenju, v vseh nas.

Res dajete občutek, da uživate v vodenju te oddaje.

Ja, res se dobro počutim in uživam v tem. To je oddaja, v kateri se komentatorji prav tako odzivajo čustveno, in to se mi zdi bolj televizijsko, kot če bi imela za gosta strokovnjaka, s katerim lahko debatiramo samo na neki ravni, ne moremo pa od njega dobiti pravih čustev. Zato me to veliko bolj vznemirja kot zastavljati vnaprej pripravljena vprašanja o neki določeni temi. Kar mi kot novinarju ne bi predstavljalo nobenih težav in morda bom to še kdaj počela, ampak kot televizijski izziv - televizija kot taka mi je namreč največja motivacija - kot šov, sem pa s to oddajo bližje temu polju, kar si jaz predstavljam kot dobro televizijo. Tukaj smo bližje šovu in mene zanima šov. To me je zanimalo od nekdaj, tudi ko smo začeli delati Na zdravje!, me je zanimalo, kako bomo iz te glasbe naredili šov in jo približali tudi tistim ljudem, ki jih prej ta glasba sploh ni zanimala. Tako kot mene ni (smeh). Jože (Potrebuješ, op. p.) me je potegnil v to, on je vsega kriv.

So vam mediji in izkušnje z njimi pomagali tudi pri osebnostnem razvoju?

Vsekakor se ob karieri voditelja znajdeš v divjih vodah in mene je to izklesalo do obisti. Mene nič ne more presenetiti in prav tako me ne more nič iztiriti. Ohranjam hladno kri, skušam razumeti takšne in drugačne okoliščine ... Vem tudi, da ni vse vedno odvisno od nas osebno in da ničesar na tem svetu ne gre jemati osebno. Odkar se tega zavedam, je življenje zelo preprosto.

Mislim, da mora dober borec dobro naštudirati sistem in se boriti znotraj tega sistema. To je moj nasvet, ki ga meni žal nihče ni dal. Dober borec taktično naštudira ne samo nasprotnika, ampak tudi situacijo, sistem! Dober borec lahko potem dobro plava. Pri tem sem sama v življenju naredila veliko napako.

Kot strelec sem se vedno zaletela, nisem taktično sprejemala odločitev, nisem se obdajala s potencialnimi zavezniki, ampak sem samo 'jurišala'. In na neki točki spoznaš, da to ni najbolj modro.

Foto: Ana Kovač

Kaj pa drugi mediji, rumeni mediji, ki jih zanima vaše zasebno življenje. Kako sobivate z njimi?

Mah ... Kot univerzitetna diplomirana novinarka sem imela na začetku svoje poti precejšnje težave, ko sem postala subjekt, o katerem se poroča. In o teh subjektih se v slovenskem rumenem novinarstvu ne poroča po principih, o katerih smo se mi učili na fakulteti. Nekdo, ki je gulil klopi novinarske fakultete, študiral novinarsko etiko in filozofske pojme upovedovanja zgodb, se težko potem v realnosti sooči, da ljudje, ki o njem pišejo, ne delujejo po smernicah dvojnega preverjanja in odnosa do človeka, o katerem pišeš ... Spoznala sem, da je realnost drugačna in da je dobro, da se s tem čim prej sprijaznim ter da čim prej sprejmem, da naše delo to pač spremlja ter da ni vredno razburjanja in gre z roko v roki.

Vas rumeni mediji kaj manj 'nadlegujejo', odkar ste postali mama?

Zanimanje rumenih medijev je stalno in s tem sem se sprijaznila, da ljudi pač zanima, kaj televizijski voditelj počne, tudi ko ni pred kamero. Jaz ali pa katerikoli drug. In to se mi zdi normalno.

Se vam dogaja, da vas ljudje vidijo, fotografirajo in prodajo fotografijo tračrevijam?

Ne, kar se tega tiče, je v Sloveniji kar prijetno. Imam same lepe odzive, nihče me na skrivaj ne slika in slike proda, saj je danes povsem drugače, kot je bilo pred desetimi leti. Danes lahko slikaš znano osebnost na plaži, a znana osebnost te bo itak prehitela, ker bo že sama prej objavila svojo fotografijo na plaži. V zadnjih desetih letih, kaj desetih, petih, so se stvari znatno spremenile.

Kar pa se tiče prepoznavanja na cesti ... Oddaja Na zdravje! se je tako močno zažrla v zavest Slovencev, kot da se sploh ni končala.

S tem da je neverjetna razlika med Ljubljano in preostalim delom Slovenije. V Ljubljani ljudje, ko zagledajo obraz s televizije, tudi trznejo ne, čim pa greš malo ven, še posebej proti Štajerski … Takoj, ko stopiš v prostor, natakarici pade čeljust dol in niti slučajno ne sprejme plačila za kavo. Tam je dojemanje znanih obrazov čisto drugačno in me res velikokrat spravi v zadrego. V Ljubljani, kjer živim, pa mi je na neki način kar všeč, da ni odziva. Ker ni vedno časa za to, žal mi je, ko se mi kam mudi in se ne morem s tem odzivom soočiti tako, kot bi hotela. Potem lahko narediš napako, tega pa nočem, hočem si vzeti čas.

Foto: Ana Kovač

Ampak če bo natakarici na Štajerskem padla čeljust in ne bo sprejela plačila, pa bo natakarica na Dolenjskem sramežljivo pogledovala in ti bo čez tri dni pisala na Facebook: "Oprostite, zelo sem vesela, ker sem vas lahko spoznala." So bolj zadržani, a še vedno s tem 'vau učinkom'. Ljudje Dolenjce dojemajo kot veseljake, a so precej zadržani, daje jih melanholija in dejansko potrebujejo - naj mi Dolenjci tega ne zamerijo - kakšen deci pred sabo, da se odprejo. Pri Štajercih pa je očitno nekaj v zraku, ne vem, kaj, ampak oni so že v osnovi vsi malo na 0,5 (smeh). Štajerska me malo spominja na Balkan, v vseh pogledih.

Torej vam je tam všeč (smeh)?

Ja, na Štajerskem se vedno super počutim.

Ampak, pojdiva še na Primorce - če sva že začeli - teh pa še nisem čisto naštudirala. Medtem ko bi ti Dolenjec in Štajerec dala vse - s tem da je Dolenjec besedno zadržan, Štajerec ti bo pa kar nanosil tako hrane kot besed - pri Primorcu nikoli ne vem ... Vedno se vse vrti okoli tega, koliko je nekdo dal, koliko bi moral nekdo popustiti ... Z njimi ni heca!

Pa Gorenjci?

Gorenjci so mi všeč, ker so tako 'houdrasto direktni', da se pri njih vedno dobro počutim, saj vedno vem, pri čem sem. Morda bi morala s Primorci preživeti malo več časa. Kar se tiče tistih koncev, sem do zdaj najbolj spoznala zamejsko Slovenijo, a ta goriški konec je čisto drug svet in ta mi je blizu. Zadržani, ampak strašno vljudni in prijazni in patriotsko razpoloženi. Poznajo ves slovenski televizijski program, medtem ko preostala Primorska večinoma vedno pove enako: "Mi slovenske televizije sploh ne gledamo, mi imamo samo italijansko.'' No, to je pač dejstvo in morda bi se slovenske televizije in vsi, ki ustvarjamo slovenski televizijski program, morali malo zamisliti nad tem.