Nedelja, 12. 5. 2019, 4.00
5 let, 6 mesecev
Intervju s pevko skupine Riva, zmagovalke Evrovizije 1989
Emilija Kokić: od kritik do zmage na Evroviziji, ki bi brez vojne odprla še več vrat #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,60
9
Emilijo Kokić, pevko glasbene zasedbe Riva, ki je leta 1989 zmagala na Evroviziji, tudi 30 let pozneje še vedno povezujejo s tem glasbenim izborom.
Šestega maja 2019 je minilo natanko 30 let, odkar je takrat povsem neznana in neizkušena glasbena zasedba Riva iz Zadra s pesmijo Rock me zmagala na izboru za pesem Evrovizije. To je bila prva in hkrati tudi zadnja zmaga za 23-milijonsko Jugoslavijo. Še ne 21-letni Emiliji Kokić, pevki skupine Riva, je glasbeni spektakel spremenil življenje. Če ne bi vmes pustošila vojna vihra, bi ji ga še bistveno bolj. Riva je bila namreč tik pred turnejo s švedskim megapopularnim dvojcem Roxette.
Danes 51-letna Emilija Kokić, ki je rodni Zadar pred leti zamenjala za Zagreb, se še vedno giblje v glasbenih vodah. Nastopa kot samostojna glasbena izvajalka in v hrvaški prestolnici vodi lastno šolo petja.
Njeni spomini na 6. maj 1989, ko je s skupino Riva v švicarski Lozani zmagala s spevno popevko Rock me, nagrado za zmago pa ji je izročila kanadska pevka Celine Dion, ki je kot predstavnica Švice na izboru za Pesem Evrovizije zmagala leto prej, so še vedno živi. Predvsem zato, ker jih obnavljamo mediji, je poudarila med našim obiskov v Zagrebu, ki se je zgodil ravno na 30-obletnico zmage, ki je močno zaznamovala njeno življenjsko pot. "Danes sem že ves dan na telefonu (smeh, op. a.), in tudi prihodnje dni ne bo kaj dosti drugače. Tako je skoraj vsako leto pred Doro (hrvaško tekmovanje za pesem Evrovizije) in pred Eurosongom, ne samo ob okroglih obletnicah," je dodala.
So spomini živi zato, ker jih vsako leto obnavljate, tako kot denimo dobitniki olimpijskih medalj, ki so sestavni del medijskih objav v času olimpijskih iger, ali so resnično ostali živi, kot bi se zgodilo včeraj?
Predvsem zaradi medijev.
Na Evroviziji ste nastopili zelo mladi, le nekaj dni pred vašim 21. rojstnim dnem. Je bilo to pozitivno v smislu, da se še niste tako zelo zavedali odgovornosti in bremena, ki ju takšno tekmovanje prinaša?
Težko rečem, nekateri so pri tej starosti zreli, pripravljeni za poroko in družino, nekateri pa ne. No, med temi drugimi sem bila tudi jaz. Z 21 leti sem bila še otrok. Bila sem emocionalno nezrela, v telesu dekleta. Še zdaleč nisem bila pripravljena na takšno tekmovanje, kot je Evrovizija. Primanjkovalo mi je izkušenj. Sicer pa, od kod naj bi jih sploh dobila, če sem se šele leto pred Evrovizijo začela resno ukvarjati s petjem?
"Na Evroviziji sem bil z 21 leti še otrok. Bila sem emocionalno nezrela, v telesu dekleta. Še zdaleč nisem bila pripravljena na takšno tekmovanje, kot je Evrovizija. Primanjkovalo mi je izkušenj. Sicer pa, od kod naj bi jih sploh dobila?"
Pra tako me nihče ni pripravil na to, kako se moram obnašati pred kamerami, kako se daje intervjuje, kako naj se vedem na tako velikem odru kot je evrovizijski. Vse to je bila zame neznanka. Edino kar sem imela, je bilo zaupanje vase in v svoje pevske sposobnosti, pa čeprav še danes ne vem, od kod sem to zaupanje črpala. Imela sem tudi veliko notranjo moč, ki jo smatram kot vodnico, ki me vodi skozi življenje.
Vsako zmagovalno skladbo na nacionalnih natečajih za pesem Evrovizije redno spremljajo številne kritike. Danes jih je zaradi svetovnega spleta, kjer vsak lahko brez ovir in strokovnega glasbenega predznanja izraža svoje mnenje, bistveno več kot pred 30 leti. Kako ste se vi spopadali s tem?
Po zmagi na Jugovoziji so nas zasuli s kritikami. Resnično, dobesedno so nas raztrgali! Javnosti se je namreč zdelo skrajno neumno, da Jugoslavijo (državo s 23 milijoni prebivalcev, op. a.) na izboru zastopa nekdo, ki je mlad, anonimen in brez zadostnih izkušenj. (Skupina Riva je s skladbo Zadnja solza leta 1988 debitirala na Zagrebfestu, op. a.). Zdelo se jim je bolje, da bi na tekmovanje poslali bolj izkušene pevce.
"Nihče me ni pripravil na to, kako se moram obnašati pred kamerami, kako se daje intervjuje, kako naj se vedem na tako velikem odru kot je evrovizijski. Vse to je bila zame neznanka."
(Skupina Riva je na jugoslovanskem izboru za pesem Evrovizije v Novem Sadu za zgolj točko premagala velikega favorita za zmago, hrvaškega pevca Massima Savića, ki je kandidiral s skladbo Plavi andjeo. Izvajalce je ocenjevala strokovna komisija v vsaki republiki nekdanje Jugoslavije).
No, naš primer dokazuje, da to ni pravilo. Če me torej sprašujete, kako nas je sprejela javnost, lahko rečem, da slabo. Takrat ni bilo Facebooka in drugih družbenih omrežij, ki so krasen kanal za kritiziranje, so nas pa zato blatili mediji.
"Po zmagi na Jugovoziji so nas mediji zasuli s kritikami. Resnično, dobesedno so nas raztrgali!"
Tudi zmagovalca slovenskega izbora Zala Kralj in Gašper Šantl sta zelo mlada, po mnenju mnogih premalo izkušena za veliki evrovizijski oder. Ju poznate, poznate njuno skladbo Sebi?
Žal ju ne poznam, a tudi če bi ju, bi se izognila javnemu komentiranju skladbe. Tega ne počnem. Tudi hrvaškega izbora ne želim komentirati.
Se spomnite, s kakšnimi cilji ste se leta 1989 podali v Lozano, na izbor za pesem Evrovizije?
Spomnim se, da sem bolj kot o uvrstitvi razmišljala o tem, kako bi s skupino čim bolje predstavili našo zasedbo in našo državo. Želeli smo si, da bi bili ljudje ponosni na nas, mi pa bi bili ponosni na svoj nastop.
"Bolj me je skrbela sama psihološka komponenta moje predstave. Bom imela tremo, kako se bom spopadla s tem?"
Glasbenega dela našega nastopa se niti nismo bali. Vsi člani skupine Riva smo bili dobri pevci in ni bilo nobene bojazni, da nastopa ne bi korektno izpeljali. Mislim, da smo bili fantastični v večglasnem petju. Saj veste, Dalmatinci pač, klapsko petje nam je v krvi.
Bolj sem se bala tega, kako se bom znašla na tako velikem odru. Bolj me je skrbela psihološka komponenta mojega nastopa. Bom imela tremo, kako se bom spopadla s tem?
Menda vas je sloviti dirigent Nikica Kalogjera tik pred nastopom razbremenil s svojimi zgodbami iz otroštva.
Res je (smeh, op. a.), poleg tega smo imeli vseh pet dni pred nastopom zelo intenzivne vaje na evrovizijskem odru, kar nam je pomagalo, da smo se res temeljito pripravili na nastop. Organizatorji so nas zelo natančno podučili, kakšen bo položaj kamer, kako bo z osvetlitvijo ... Poleg tega so vsako vajo posneli, tako da smo jo pozneje lahko analizirali. Med nastopom sem v vsakem trenutku vedela, kdaj sem v kadru in kdaj nisem … Skratka, vse je bilo razdelano do popolnosti.
"Na odru so bili tako močni reflektorji, da razen ljudi v prvi vrsti nisem videla ničesar. Morda tudi zato na odru nisem čutila nobene treme."
Kot rečeno, se s petjem skoraj nisem ukvarjala, saj zaupam svojemu glasu in sem precej samozavestna pri svojem vokalnem nastopu. Spomnim pa se, da so bili med nastopom reflektorji tako močni, da razen ljudi v prvi vrsti nisem videla ničesar. Morda tudi zato na odru nisem čutila nobene treme.
Nastop skupine Riva na Evroviziji leta 1989:
Kako vam je danes všeč skladba Rock me?
Pa saj veste, da na to vprašanje ne morem odgovoriti (smeh, op. a.). Ne morem biti objektivna. Si lahko sploh predstavljate, kolikokrat sem odpela to skladbo? Če bi vsaj imela kak taksimeter ali kaj podobnega, da bi poznala vsaj približno številko. Ne vem, neštetokrat.
Žirija ji je namenila 137 točk, kar je sedem več od drugouvrščene Velike Britanije. Skupini Rivi so največ točk, torej 12, namenile Irska, Izrael, Turčija in Velika Britanija, deset pa jih je dobila od Avstrije, Belgije in Danske.
Dogajanje po razglasitvi zmagovalne skladbe na izboru za Pesem Evrovizije leta 1989:
Nekaj let po evrovizijski zmagi, prvi in edini za Jugoslavijo, ste začeli samostojno kariero. Predvidevam, da je skladba Rock me del obveznega repertoarja?
Seveda, ne morem ji pobegniti. Emilija Kokić je enako Rock me baby. Je pa skladba Rock me edina skladba, ki je v svoji šoli petja ne dovolim.
Zakaj ne?
Ker bi lahko kdo rekel, da svoje učence silim v prepevanje tega komada (smeh, op. a.). To ne pride v poštev. Pa verjemite, da me nenehno nagovarjajo v to.
"Po razglasitvi se sploh ničesar ne spomnim."
Nagrado za zmago na izboru za pesem Evrovizije vam je podelila svetovna glasbena zvezdnica Celine Dion, ki je leto prej s skladbo Ne Partez Pas Sans Moi zmagala v Švici. Je bila že takrat svetovno znana pevka?
Ne še, njena kariera je dodaten zagon dobila po poroki z njenim menedžerjem (René Angelil, op. a.). Spomnim pa se, da smo že ob njeni zmagi veliko govorili o njenem vokalu, ki je seveda izjemen.
Ne spomnite pa se, kako ste po razglasitvi skladbo še enkrat odpeli, in to v angleščini?
Ne, tega se ne spomnim. V resnici se po razglasitvi sploh ničesar ne spomnim.
Je bilo po vaši zmagi mogoče slišati kaj kritik na račun tega, da bo morala Hrvaška plačati višjo vsoto za organizacijo izbora?
Ne, to res ni bila težava. Vem, da so si Evrovizijo želeli gostiti tudi v Zadru.
"V Zadru je ob naši zmagi vladala takšna evforija, da so bili za izvedbo izbora pripravljeni zgraditi novo dvorano."
Kje pa?
Kjerkoli! Takrat je vladala takšna evforija, da so bili za izvedbo izbora pripravljeni zgraditi novo dvorano. Na koncu je bil izbor organiziran v dvorani Vatroslava Lisinskega v Zagrebu.
V Zadru so vam menda pripravili tako veličasten sprejem, da ga je mogoče primerjati samo z lanskim za hrvaške nogometaše.
Res je, ali ob sprejemu papeža v Zagrebu. Lahko rečem, da Zadrčane razumem. Želeli so izkazati podporo nekomu, ki prihaja iz njihovega kraja. Omenili ste sprejem za Vatrene - udeležili smo se ga tudi člani skupine Riva. Srečali smo se po dolgih letih in še danes se zelo dobro spomnim vseh čustev, ki so me prevevala ob tem, ko so v Zadar pripotovali Luka Modrić in preostali hrvaški reprezentanti iz Dalmacije.
So se tudi preostali člani skupine Riva, klaviaturist Dalibor Musap, basist Nenad Nakić, kitarist Zvonimir Zrilić in bobnar Boško Colić, po velikem uspehu na Evroviziji tako dobro znašli kot vi?
So, imeli so dobre kariere, ukvarjali so se s produciranjem glasbe, ustvarjali so v glasbenih studiih in drugo, sem pa samo jaz ostala prisotna v medijih. Lahko rečem, da je Evrovizija odlična odskočna deska za nadaljevanje kariere. Tam te lahko opazi marsikdo, ki te sicer ne bi.
Tudi vas so. Menda bi morala skupina Riva na turnejo kot predskupina priljubljenega švedskega dvojca Roxette. Je to res?
Da, kmalu po zmagi na Evroviziji smo s švicarsko ekipo podpisali pogodbo o sodelovanju. Vprašali so nas, s kakšno vrsto glasbe se želimo ukvarjati, in odgovorili smo, da želimo ustvarjati glasbo, ki je nekakšna kombinacija Eurythmics in Roxette.
"Prihajamo iz Zadra, naše družine se stiskajo v kleteh, ker je Zadar granatiran s strani srbske vojske, mi pa bi nastopali kot Jugoslavija. Kako? To bi bila največja izdaja! Postali bi ljudje, ki jim kariera pomeni več kot karkoli!"
Poklicali so Pera Gessleja, skladatelja in kitarista skupine Roxette, in ga vprašali, ali obstaja možnost, da bi dve skladbi pripravil za nas. Uresničil nam je željo in posneli smo dva singla v angleškem jeziku. Iskali smo samo še producenta in našli Erdala Kizilcaya, enega od največjih multiinštrumentalistov na svetu, ki je med drugim sodeloval tudi pri snemanju albumov Davida Bowieja, Tine Turner ...
Dve leti po vašem največjem uspehu je izbruhnila vojna na Balkanu in vsega je bilo v hipu konec. Takrat ste koncertirali samo še v humanitarne namene.
Res je, še vedno pa smo imeli pogodbo s Švicarji. Bili smo ravno v fazi, ko bi morali izdati angleški singel, agencija pa bi nam morala pripraviti PR, ki bi vključeval tudi podatek o tem, od kod prihajamo. In ker Hrvaška takrat še ni bila priznana, bi morali nastopati kot skupina iz Jugoslavije. Predstavljajte si ta absurd!
Prihajamo iz Zadra, naše družine se stiskajo v kleteh, ker na Zadar padajo granate srbske vojske, mi pa bi nastopali kot Jugoslavija. Kako? To bi bila največja izdaja! Postali bi ljudje, ki jim kariera pomeni več kot karkoli!
"V vojni enostavno ne moreš graditi kariere."
Naš basist je takrat imel dva majhna otroka in večkrat so se slišali po telefonu. Otroka sta jokala, da so v temi, ker ni elektrike, da so ostali brez vode, ga spraševali, kdaj se bo vrnil v Zadar.
V takšnih pogojih preprosto ne moreš ustvarjati kariere. Tega Švicarji niso razumeli in so končali sodelovanje z nami.
Vse, kar smo takrat lahko počeli, je bilo koncertiranje v dobrodelne namene. Za otroke, za bolnišnice, ranjence … Se pravi, da smo sami financirali vse to (od prevoza, prenočitev, hrane do plačevanja tehnikov, lučkarjev …) in nazadnje ugotovili, da tega finančno preprosto več ne zmoremo.
Kdaj ste se odločili, da si s skupino vzamete nekaj predaha?
Ko smo ugotovili, da samo še trošimo, nič pa ne zaslužimo. Odločili smo se, da delovanje za nekaj časa prekinemo, seveda pa si nihče ni predstavljal, da bo to trajalo tako dolgo.
"Pri 26 letih sem bila na vrhuncu svojih moči, zaradi vojne pa znotraj emocionalno uničena tako kot večina ljudi."
Še vedno ste bili zelo mladi …
Da, imela sem 26 let. Bila sem na vrhuncu svojih moči, zaradi vojne pa v sebi emocionalno uničena tako kot večina ljudi.
Ste takrat izkoristili čas, da dokončate šolanje?
Na ure petja sem hodila že ves čas kariere, vse od zmage na Evroviziji. Žal o tem nimam potrdila, saj je moj profesor v zasebni šoli petja umrl. Sicer pa ne spadam med tiste ljudi, ki nujno potrebujejo papir, da bi dokazali, da nekaj znajo.
Je bila odločitev, da začnete solo kariero, težka? Ste k temu povabili še koga od članov skupine Riva?
Pogovarjali smo se o tem, predvsem s kitaristom, s katerim sva si še danes blizu, če bi naredila duet, a takrat zaradi stvari, ki so se mu dogajale v osebnem življenju, na to ni bil pripravljen. Pa sem si rekla, OK, bom pa jaz poskusila. Izdala sem prvi singel, tako malo, da vidimo, kako ga bo javnost sprejela. To je bil komad Javi se in bil je megahit. In tako je šlo naprej …
Skladba Javi se je bila prva skladba, s katero se je Kokićeva predstavila kot samostojna izvajalka:
Potem pa je z leti postalo vsega preveč. Pregoreli ste. V enem od intervjujev ste dejali, da ste pristali na urgenci. Bili ste povsem izčrpani, tehtali ste samo še 48 kilogramov, živeli ste od vitaminskih injekcij …
Res je ...
V katerem obdobju je bilo to?
Joj, ne vem, z leti sem res zelo slaba. To se mi zdi tako relativno. Stara sem 51 let. Sliši se veliko, meni pa se sploh ne zdi, da je preteklo že toliko let. Kot bi se zmaga na Evroviziji zgodila v mojem drugem življenju. Kot bi se zgodilo neki drugi Emiliji.
Tako lepo in kakovostno življenje imam, s tako intenzivnimi doživljaji, da imam občutek, kot da bi že zdaj živela 150 let.
Vam je kdaj odveč, da vas kar naprej povezujemo z Evrovizijo?
S tem nimam nobenih težav, razumem, da je to velika stvar.
Bi rekli, da imate nos za zmagovalno pesem na Evroviziji?
Da. S kolegi zadnja leta Evrovizijo spremljamo pri meni doma in na pobudo mojega moža stavimo, katera skladba bo zmagala, katera bo druga in tretja ter katera bo osvojila zadnje mesto. Vsako leto zmaga pripade meni in s tem tudi ves vloženi denar (smeh, op. a.) … Tako da: ja, morda pa res imam talent.
Ste se potemtakem zavedali, da imate v rokah zmagovalni material, ko ste potovali v Švico?
Kje pa! Če bi to vedeli, bi Rajko Dujmić skladbo takrat verjetno raje ponudil svoji skupini (Novi fosili). Predstavljajte si, kako je, ko član skupine napiše pesem, jo da drugemu bendu in ta bend zmaga! Ni prav fino.
"Nekako se je razvedelo, da obstaja neko dekle iz Zadra, ki zmaguje ..."
Zakaj je skladbo dal ravno vam?
Dve leti pred Evrovizijo sem nastopila na tekmovanju amaterskih pevcev v Zadru in naslednje leto še na pevskem tekmovanju, kjer so nastopili zmagovalci tega tekmovanja v zadnjih desetih letih. Nekako se je razvedelo, da obstaja neko dekle iz Zadra, ki zmaguje. To je slišal tudi Rajko, se pozanimal za mojo telefonsko številko in me poklical, češ, da bi me rad spoznal.
Razložila sem mu, da nisem solist, ampak del skupine … Obljubil je, da bo prišel na naš nastop, in res je prišel.
Rekel je, da se mu zdi, da ima skladbo, ki nam bo všeč. Da se mu zdimo super. Poslal nam je Rock me in vse drugo že poznate (smeh, op. a.).
9