Daniel Dlouhy: Lahko mi poveš, da sem slab, ne pa se iz mene norčevati!

"Po dveh tednih snemanja v Peruju sem se počutil nekoliko klavstrofobično. Vsi so vedeli, da snemam film, vsi so me vabili k sebi domov, me pozdravljali in bili preveč prijazni. Zelo so se trudili, zaradi česar težko ostaneš kar se da objektiven," pravi Daniel Dlouhy, mladi tirolski režiser, ki mu je pred slabim tednom po dolgih, zaradi poplav oteženih ur potovanja, iz domačega Innsbrucka uspelo priti do Izole – tam je v objemu sonca, šuma morskih valov in vzklikanja razposajenih galebov predstavil svoj dokumentarni film Košček raja (Etwas Paradies).

V njem se je tridesetletni režiser podal v Pozuzo, mestece, ki leži sredi perujske džungle, kamor se je sredi 19. stoletja preselilo okoli 330 Tirolcev in nekaj več kot sto Porenjčanov. Daniel je tam raziskoval kaj potomci migrantov počnejo, kako ohranjajo svojo tradicijo in kako definirajo svojo identiteto. V naslov nastalega filma je vključil besedo raj – besedo, ki so jo njegovi sogovorci v Pozuzu uporabljali le, ko so bile kamere izključene. "Ko je bila kamera prižgana, so začeli razlagati o vseh problemih, ki jih imajo," nam je zaupal režiser. "Zanimivo se mi zdi vprašanje identitete" Do ideje o raziskovanju življenja Tirolcev na drugem koncu sveta je Dlouhy prišel po naključju. Želel se je namreč lotiti dokumentarca o težavah čilskih rudarjev – ko je raziskoval rudnike, je naletel na enega, ki se je imenoval Tirolska. "To se mi je zdelo zelo zanimivo – raziskoval sem naprej, našel Pozuzo in bil navdušen. Nisem mogel verjeti, da sredi Peruja leži Tirolska vas! O njej sem se pogovarjal s prijatelji in opazil, da zanjo vedo vsi razen mene." Nato je režiser raziskoval naprej, našel malo morje turističnih videov, ki vabijo v prečudovito mestece sredi džungle, obenem pa ugotovil, da se to sooča z nemalo težavami. "Odločil sem se, da posnamem dokumentarec. Zanimivo se mi zdi tudi vprašanje identitete – sem namreč na pol Avstrijec na pol Čeh. Spraševati sem se začel, kako sami sebe dojemajo in kako živijo."

Eno od vidnejših težav Pozuza, ki jo je mogoče opaziti tudi v nastalem filmu, predstavlja rasizem. "V Avstriji imamo za ta pojavi zelo lepo besedo: 'versteckter Rassismus', skrit rasizem. Vsi so mi rekli, da je tam mogoče opaziti skriti rasizem, ko pa sem prišel tja, sem ugotovil, da pravzaprav sploh ni skrit. Tirolsko prebivalstvo v Pozuzu mi je kar naprej razlagalo o 'neumnih ljudeh s hribov', ki jih kličejo Indijanci. Razlagali so mi, da so domorodci, Perujci neumni in da v Pozuzo prihajajo samo zato, da bi dobili otroke in da je to vse kar pravzaprav znajo početi," pravi Daniel in nadaljuje s trditvijo, da se tovrsten stvari dogajajo po celem svetu: "Zelo zanimivo se mi zdi, da so Perujci Tirolcem in Nemcem dovolili, da si ustanovijo svojo vas in tam še naprej razvijajo in negujejo svojo kulturo. Ko pa kdorkoli pride v Avstrijo, se od njega pričakuje, da se integrira ali pa odide. To me zelo moti." Pozuzo = perujski Disneyland Potem ko na vrsto pride vprašanje o tem, kako Perujci sprejemajo tirolsko kulturo – sodeč po filmu se zanjo precej zanimajo –, gostobesedni, a malce zmedeni Dlouhy na novo ugotovi, da nismo le na kavi, temveč sredi intervjuja, se za trenutek nerodno nasmehne, potem pa v istem tempu kot pred tem nadaljuje. "V Limi za Pozuzo vedo vsi – gre za njihovo malo različico Disneylanda. Tja gredo, da si ogledajo, kakšni so Evropejci, se tam samo zabavajo, pijejo in podobno. To, da imajo v svoji državi košček tirolske kulture, jih zabava, saj jim ni treba potovati v Evropo." "V Pozuzu imaš občutek, da so v prid turizmu prisiljeno prijazni, da jim prav pride tvoj denar, da pa si ob enem želijo tvoj čim hitrejši odhod. To se dogaja tudi na Tirolskem – ljudje, ki se ukvarjajo s turizmom, želijo tvoj denar in nič več – na ta način ne pride do stika kultur, ljudje pa se zaradi tujosti druge kulture en drugega začno bati."

A če v Pozuzu prihaja do takih ali drugačnih trenj med kulturami, je pravo sožitje po Danielovih besedah mogoče opaziti pri hrani. "Hrana je bila odlična. Pri njej se ljudje razumejo, kombinirajo perujsko in tirolsko, se igrajo in preizkušajo. To je popoln primer, kako bi tam stvari morale funkcionirati," pravi režiser, a skoraj brez premora nadaljuje: "Zelo zanimivo pa je, kako se druga generacija, potomci tirolskih priseljencev, oklepajo svoje zemlje, ki jo obdelujejo – od vseh drugih pa se pričakuje, da delajo za njih. Zanimivo vprašanje, od kje ta ideja. Je prišla iz Tirolske kot ideja kolonizacije ali je nastala v Peruju?"

Po denar v primerjalno književnost Mladi režiser se je sicer nad ustvarjanjem filma prvič navdušil, ko je skupaj s prijatelji iz svoje soseske pri osmih s kamero Hi8 posnel svoj prvi video. Pozneje je nadaljeval s snemanjem snowboarderskih in skaterskih filmčkov. "Čeprav 'so bili za en drek', smo se zabavali, veliko pa sem se tudi naučil," razlaga Daniel, ki je kmalu zatem ugotovil, da bo moral študirati nekaj, kar bi mu lahko v prihodnosti prineslo denar. "Odločil sem se za primerjalno književnost – ne vem zakaj, ker je to glede denarja še huje kot film," v smehu razmišlja. "Mi je pa ta študij pomagal pri razgledanosti, čeprav ga nisem nikoli končal. Ker sem imel toliko dela, sem se moral študiju odpovedati." Toliko dela? Tako je – tridesetletnik svoj vsakdan zapolni z raznoraznimi dejavnostmi, pa naj bo to filmsko ustvarjanje, snemanje oglasov, vodenje gledališče Freies v Innsbrucku ali vloga direktorja filmskega festivala Filmfest Rejected – festival, ki se letos v Innsbrucku začenja 20. junija, se osredotoča na zanimive filme, ki jih drugi festivali zavrnejo. "Sprejmemo filme, ki imajo zanimive ali zapostavljene teme, ki so bili posneti s praktično nič denarja – poskušamo jih pripeljati pred občinstvo. Vstopnine ni, imamo pa tudi delavnice. Vsi se ga lahko udeležijo."

In iz kje mladi ustvarjalec črpa energijo? V šali pravi, da ga poganja alkohol, a nato nadaljuje: "V delu uživam, pri dokumentarcih ne gre le za poznavanje pravil snemanja filma. Vsakič ko začneš z nečim novim, začneš od začetka. Nova tema, novi ljudje, od tega povlečeš veliko."

V Avstriji dobiš denar, če si Haneke Trenutno se Daniel ukvarja z razvijanjem serije za eno od avstrijskih zasebnih televizij, ob čemur ugotavlja, kako težko je delati s producentom, ki ni popolnoma na tvoji strani. "Črta stvari, ki so predrage, želi točno določene igralce. Ta projekt si močno želim realizirati in je trenutno moj glavni projekt. Razvijam tudi dokumentarec o meji med Nemčijo in Češko, ker je ogromno prostitutk. Nekoč so stale na cesti, danes pa je vse komercializirano, sezidali so jim hišice. Raziskava je že bila narejena, zdaj pa je treba dobiti še prave zveze s pravimi ljudmi, dovoljenja in denar."

Dlouhy, ki od filma Košček raja v denarnem smislu ni imel nič, svoje sodelavce pa je lahko plačal le s smešno majhnimi vsotami, se med našim pogovorom kakopak dotakne tudi vedno prisotne težave s financiranjem filmskih projektov. "V Avstriji za snemanje filma dobiš denar, če delaš igrane film in si znan kot na primer Haneke. Bi pa morali o takemu financiranju dobro premisliti. Tirolska je ena najbogatejših predelov v Avstriji, a filmu ne namenja skoraj nič denarja," razmišlja režiser in nadaljuje z zgodbico, ki se mu je primerila pred realizacijo na Kinu Otok prikazanega dokumentarca. "Ko sem šel za denar prosit na Cine Tirol, mi je tam nekdo iz komisije rekel: 'Tu si bil že petkrat, vem, da snemaš dobre filme, a po pravici povedano, ti ne zanimajo veliko ljudi. Niso vredni našega denarja, ker ga tudi sami ne prinašajo. Cenim pa tvojo vztrajnost, zato ti bom nekaj dal.'" Kot pravi Daniel je ta moški potem prostor za nekaj trenutkov zapustil, nato pa se vrnil s tremi čepicami, na katerih je pisalo Tirolska. "Mislil sem si, 'kaj za vraga'?! Lahko mi poveš, da sem slab, ne pa se iz mene norčevati!"

"Potem ko je bil moj vendarle realizirani film premierno predvajan v Innsbrucku, sem mu eno vrnil in rekel, kako lepo je, da Tirolska financira filme ter da vseh treh čepic vendarle nisem uporabil in mu zato eno vračam. Verjetno zdaj z mano nikoli več ne bo spregovoril niti besede," v smehu še pripomni Daniel Dlouhy.