OCENA FILMA: Zlohotnica

Po nedavnih "live-action" upodobitvah pravljic o Sneguljčici, Rdeči kapici, Janku in Metki ter Lepotici in zveri smo zdaj dobili še igrano različico pravljice o Trnuljčici. Okvirno zgodbo že poznate, le da se tokratna različica, v nasprotju z Disneyjevo animirano klasiko iz leta 1959, ne osredotoča na uročeno princeso, temveč na njeno nerazumljeno in po krivici zaničevano nasprotnico.

Namen filma Zlohotnica (Maleficent) je oprati lik in delo "zlobne" vile. Je ustvarjalcem to uspelo? Če boste vprašali malčke, sem prepričan, da boste dobili pritrdilni odgovor. Moji občutki so nekoliko bolj deljeni. Dobra novica je, da Zlohotnica prekaša večino prej omenjenih izdelkov, slaba pa, da to stori skoraj izključno po zaslugi odlične Angeline Jolie.

Nekoč, pred davnimi časi ... ... je v magičnem kraljestvu Pušča živela osirotela mlada vila z neposrečenim imenom Zlohotnica (resno, kdo, z izjemo Gargamela, bi svojo hči poimenoval Zlohotnica?). Ko je bila še prijazna in radoživa deklica, ji je mladenič Stefan ukradel srce. Ko je Zlohotnica, najmogočnejša med vsemi vilami, zrasla v seksi zaščitnico Pušče, ji je odrasli Stefan (Sharlto Copley) ukradel nedolžnost. Oprostite, mislil sem krila.

Stefan se z njenimi krili povzpne na prestol sosednjega kraljestva ljudi, medtem ko se pohabljena in travmirana Zlohotnica obda s trnjem in zapriseže, da se bo maščevala. Priložnost se ponudi ob krstu kraljeve prvorojenke Zore oziroma Aurore. Nepovabljena botra v trenutku slabosti deklico uroči z urokom, ki veleva, da se bo, še preden bo dopolnila 16. let, zbodla z kolovratno iglo in padla v večen spanec, iz katerega jo bo prebudil šele poljub resnične ljubezni. Ta pa tako ali tako ne obstaja.

Zlobni striček Walt Vidite, uroka ni omilila ena od treh udomačenih vil, o čemer nas je prepričevala animirana Trnuljčica, temveč njegova avtorica. Striček Walt si je ta del zgodbe preprosto izmislil in s tem še bolj demoniziral ubogo vilo brez kril. In ne samo to. Ste vedeli, da je Zlohotnica Auroro vseskozi ščitila pred tremi nesposobnimi babnicami? Če je ne bi, bi deklič še pred svojim 16. letom sestradan zletel v prepad. Nekdo bi moral Aurorine uradne skrbnice, da njenega očeta niti ne omenjam, prijaviti socialni službi!

Trnova pot V 50. letih prejšnjega stoletja, ko je Disney posnel priljubljeno celovečerno risanko o Trnuljčici, je bila vsaka ženska, ki je imela v imenu besedico hotnica, obsojena na predsodke in sovraštvo, obsojena je bila na predpono zlo. Zlohotnica nam pokaže, da se dojemanje ženske seksualnosti v zadnjih 50 letih vendarle ni kaj dosti spremenilo.

Scenarij se sicer poigrava z emancipacijo žensk, hkrati pa ohrani vso simboliko iz risanke, ki je bila namenjena njihovemu podrejanju (menda niste mislili, da predstavlja vbod s strupeno iglo svarilo pred nevarnostjo heroina?). Ker je bil film posnet pod okriljem studia Disney, so si ustvarjalci lahko privoščili izdatno navezavo na izvirno zgodbo, po drugi strani pa se zdi, da jih je pretirano spoštljiv odnos do animirane klasike in zapuščine Walta Disneyja tudi omejeval.

Pri studiu so bili in ostajajo zagovorniki konservativnejših idej. Zlohotnica tega ni spremenila. Emancipativni naboj je torej samo stranski produkt poskusa rehabilitacije "zlobne" vile.

Disneyjev Avatar Preden me zanese predaleč, naj povem, da so bile Trnuljčica in druge Disneyjeve klasike tudi lep del mojega otroštva, pa zato še nisem postal šovinist. Če bi trdil, da bo Zlohotnica kvarno vplivala na otroke, bi se zlagal. Največje težave ne vidim v prikriti sporočilnosti zgodbe – resnici na ljubo si jo lahko razlagamo precej liberalno –, temveč v tem, da so jo utopili v posebnih učinkih.

V filmu je toliko digitalne navlake, da na trenutke sploh nisem bil prepričan, ali je to, kar gledam, igrana različica risanke ali pa njena animirana, 3D-priredba (3D ne prispeva k ničemur razen k višji ceni vstopnice). Predvidevam, da bodo leteči pujski in prismojene, da ne napišem prizadete, vile zabavale vsaj otroke. Mene niso. Številni liki, tako digitalni kot človeški, so se mi priskutili že po nekaj sekundah.

Ob vseh letalskih manevrih, nenavadnih letečih beštijah ter sijočih, lebdečih in nasploh zelo halucinogenih stvarčicah sem imel občutek, da sem se znašel na Pandori, ne pa v Disneyjevi pravljici. "James Cameron bi vas moral tožiti!" sem si mislil. Šele pozneje sem izvedel, da je ta tripi digitalna ekstravaganca režijski prvenec Roberta Somberga – mojstra posebnih učinkov ter scenografa Burtonove Alice v čudežni deželi in, poglej poglej, Cameronovega Avatarja.

Princeska v scenaristični komi Krivdo za to, da film nikoli ne poleti, pa ne smemo pripisati samo Sombergu, še manj igralcem. Elle Fanning, ki igra Auroro v letih, ko je ta že godna za možitev, je čudovita mlada igralka, toda kaj, ko v svoji vlogi ne počne drugega, kot da se smehlja in da, kot nekakšen mesečnik, blodi med fosforescenčnimi živalcami. Aurora spi, tudi ko je zbujena. Lahko bi dejali, da se je znašla v nekakšni scenaristični komi.

Še slabše jo odnese njena mati. Kraljica ima manjšo minutažo od lebdečega praseta! Toliko o feminističnem sporočilu filma.

Angelina JE Zlohotnica! Še dobro, da so ustvarjalci potrudili vsaj pri naslovnem liku in da Zlohotnica s svojo mogočno pojavo zasenči številne pomanjkljivosti v zgodbi. Kadarkoli se pojavi na platnu Angelina Jolie, film zaživi. Zdi se, da je bila gospa Pitt rojena za to vlogo. Z izklesanimi ličnicami, polnimi ustnicami in zapeljivim pogledom nas popolnoma omreži in spomni, da je ena redkih sodobnih hollywoodskih igralk s karizmo, kakršno so izžareva klasične hollywoodske zvezdnice tipa Grace Kelly in Ava Gardner.

Zlohotnica je Angelinina predstava. Čeprav igralka ukrade Disneyjev šov, pa sem njen vrhunski in presenetljivo komičen nastop spremljal z grenko-sladkimi občutki. Joliejeva skopa filmografija ne odraža njenih igralskih kvalitet. Nazadnje smo njen glas slišali v animirani Kung fu pandi 2 iz leta 2011, še pred tem smo jo spremljali v propadlem Turistu, vmes se je preizkusila kot režiserka in posnela absurdno vojno dramo V deželi krvi in medu. Med številnimi projekti ni bilo niti enega takšnega, po katerem bi si jo želel spominjati. (Nič čudnega, da je Mitja Okorn med komentiranjem letošnje podelitve oskarjev pozabil, da je Joliejeva še pred humanitarnim oskarjem prejela enega za igro).

Z Zlohotnico je drugače. Jolieina najnovejša vloga in podoba "zlobne", v črnino odete vile z mogočnimi rogovi se bosta zapisali v filmsko zgodovino. Škoda, da tega ne morem trditi za sam film. Ta bo marsikaterega gledalca očaral, sem pa skoraj prepričan, da bo njegov urok prej ali slej popustil. No, takrat nam bo še vedno ostala Disneyjeva animirana Trnuljčica.