SiolNET. Trendi Film in TV
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Železna lady

3

termometer

Železna lady je najlepši dokaz, da tudi "najboljša igralka vseh časov", ki je za vlogo zasluženo prejela oskarja, ne more lastnoročno rešiti filma pred potopom, če nima opore v režiji in scenariju.

Obstajajo dobre in manj dobre biografije. Dobra biografija nas lahko postavi v kožo osrednje osebnosti, lahko nam omogoči vpogled v njeno mišljenje, nam razloži ozadje nekaterih odločitev in nas seznani z manj znanimi izseki iz življenja te osebe, lahko nam naslika duha določenega časa in pri tem vleče vzporednice s sedanjostjo, ali pa nas preprosto samo zabava. Odlične biografije izpolnjujejo večino naštetih pogojev, pri čemer je zgodovinska točnost še najmanj pomembna. Železna lady – zgodba o padcu in vzponu Margaret Thatcher, ki je svetlobna leta od odlične biografije – ne izpolnjuje niti enega. Edini pozitivni vidik tega pozabljivega in neprepričljivega izdelka je nepozaben in vedno prepričljiv nastop Meryl Streep, ki pa ne odtehta cene vstopnice.

Od biografije prve izvoljene voditeljice katerekoli države na zahodni polobli nismo pričakovali, da bo spominjala na dolgočasno nadaljevanje Rekviema za sanje – večji del filma namreč preživimo v družbi zblojene starke, ki se pogovarja z davno preminulim možem Denisom (Jim Broadbent) in ki še vedno misli, da je premierka. Če je bila Sarah Goldfarb odvisna od shujševalnih tablet, lahko rečemo, da je ostarela Margaret Thatcher v Železni lady "zadeta" od oblasti.

Ogrodje zgodbe sestavljajo njene halucinacije, iz katerih se razvijejo spomini, ti pa sestavijo pomanjkljiv in zmeden zgodovinski kolaž, pri katerem ne dobimo niti najmanjšega občutka pristnosti. Zakaj bi se zgodba navezovala na bogato argumentirana dejstva, če pa lahko izhaja iz nepreverljivih in nejasnih misli osamljene starke? Britanska politična zgodovina za telebane, ki bo tiste z osnovnim vedenjem o tej temi dolgočasila, medtem ko bo vse druge begala.

Bojazljiv in površinski scenarij, pod katerega se je podpisal Abi Morgan – avtor neprimerno drznejšega scenarija za prihajajočo Sramoto – se popolnoma izogne ocenjevanju politike in odločitev, zaradi katerih je postala Thatcherjeva ena najbolj kontroverznih političnih osebnosti vseh časov, ki ni pustila nikogar hladnega, v dobrih enajstih letih na oblasti pa si je nabrala morje sovražnikov, predvsem iz vrst strankarskih kolegov, ki so jo na koncu tudi odstavili z mesta predsednice stranke in ji izmaknili premierski stolček. Zakaj? Ker je bila vendar ženska! Romantično-feminističen pogled na politično zakulisje, ki nima ničesar skupnega z realnostjo.

Nasprotniki in podporniki so neločljiva masa, medtem ko so najpomembnejše osebnosti njene politične kariere – finančni minister Nigel Lawson, voditelja Ronald Reagan in Mihael Gorbačov, s katerima je končala hladno vojno, če omenim samo nekatere –, komaj omenjeni. Vsi dogodki so predstavljeni izključno iz njenega stališča, vsi drugi so prikazani kot neodločeni in zahrbtni šovinistični idioti. Kot da ni bila premierka v svojem razmišljanju in delovanju že sama po sebi dovolj egocentrična.

Ena največjih težav filma je prav Thatcherin značaj – čeprav je predstavljena kot zlomljena ženska, ki so ji skoraj vsi obrnili hrbet ali pa ji zasadili nož v njenega, in čeprav jo preganjajo demoni preteklosti, gledalci z njo nikoli ne sočustvujemo. Za kaj takega je preveč nedostopna, hladna in prepričana v svoj prav. Pravzaprav nam je bilo pri ogledu Zadnjega škotskega kralja prijetneje v družbi diktatorja Idija Amina. Margaret Thatcher bi pač težko oklicali za mis simpatičnosti, česar tudi Meryl Streep ne more spremeniti.

Režiserka Phyllida Lloyd, ki je s Streepovo sodelovala že pri uspešnici Mamma Mia!, ni dorasla svoji nalogi. Pa ne zaradi svojega spola, vzroki so drugje. Nenavdahnjena glasbena podlaga in počasni posnetki nas hitro utrudijo, nepristno delujejo še celo dokumentarni posnetki nemirov, razprave v britanskem parlamentu pa so posnete na način, kot da gre za finale lige ameriškega nogometa. Zgodba je brez repa in glave in ne morem se odločiti, kaj je bolj izumetničeno – podobe ali besede, ki vse po vrsti izzvenijo kot politične floskule. Pravzaprav je cel film kot politični govor – sama forma in nič vsebine. Železna lady vas bo dolgočasila, ne glede na vaše politično prepričanje.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin