Torek, 21. 5. 2013, 11.57
7 let, 2 meseca
OCENA FILMA: Veliki Gatsby
Gatsby je verjel v zeleno lučko, v orgazmično prihodnost, ki se nam leto za letom vse bolj oddaljuje. Izmaknila se nam je, pa nič za to – jutri bomo tekli hitreje, roke iztegnili dlje … in nekega lepega jutra -- In tako se prebijamo naprej, čolni proti toku, ki nas nenehno nosi nazaj v preteklost.
Še nobeni filmski upodobitvi romana Veliki Gatsby ni uspelo povzeti bistvo besed, s katerimi je F. Scott Fitzgerald sklenil svojo mojstrsko pripoved o skrivnostnem milijonarju, ki med poletjem leta 1922 v svojem newyorškem dvorcu prireja razkošne zabave, na katere se zgrinja družbena smetana. Simbolizem zelene luči na velikem platnu oziroma ekranu kar nekako zbledi, Fitzgeraldove besede, ki so na papirju tako žive, pa med izgovarjavo izgubijo svoj učinek.
To velja tudi za najnovejšo in daleč najambicioznejšo upodobitev Velikega Gatsbyja (The Great Gatsby), ki jo je v 3D-tehniki posnel Baz Luhrmann in v kateri igra naslovnega junaka Leonardo DiCaprio. Kljub temu da se Fitzgeraldovi dialogi (in monologi prvoosebnega pripovedovalca Nicka Carrawaya), ki jih scenarij sicer zvesto kopira, znova izgubijo v prevodu na filmski trak, pa je tokratna filmska različica Gatsbyja prva, ki vsaj delno upraviči sloves literarne predloge.
Luhrmann, ki se je skupaj s svojim rednim sodelavcem Craigom Pearcem podpisal tudi pod scenarij, ni najbolj spreten z besedami, zato pa poskrbi, da pisateljevi opisi prizorišč in dogajanja zaživijo v čudovitih podobah, ki vam bodo vzele dih in vas posrkale vase. Pod pogojem, da si boste film ogledali v kakovostnem 3D-ju. Veliki Gatsby namreč razblini mit, da je 3D rezerviran samo za akcijske filme, tehnika pa je tako izpopolnjena, da imamo občutek, da jo je Luhrmann izumil na novo.
Cvetlice, s katerimi Gatsby opremi Nickovo stanovanje in ga spremeni v arboretum, lahko skoraj vonjamo, svilene srajce, s katerimi obmetava Daysi, skoraj občutimo. Veličastna prizorišča, na katera nas popeljejo omamne kompozicije kadrov, prekipevajo v barvah – zelena še nikoli ni bila tako zelena in rumena še nikoli tako rumena –, medtem ko so igralci v brezhibnih kostumih tako lepi, da so že kar kičasti. Luhrmannov bahat režijski slog, ki ne pušča prostora za subtilnost, se še najbolj izrazi v prizorih Gatsbyjevih razkošnih zabav, ki bi jih še najbolje opisali kot orgazmično mešanico silvestrovanja na newyorškem Times Squareu, karnevala v Riu in klubskih zabav na Ibizi, na katerih bi plesali fokstrot.
Sestavni del vsake dobre zabave (in večine Luhrmannovih filmov) je seveda dobra glasba, in Veliki Gatsby v tem pogledu prav gotovo ne razočara: inovativen soundtrack filma, pri katerem je kot izvršni producent sodeloval Shawn Carter, javnosti bolj znan po vzdevku Jay-Z, združuje jazz, hip hop in sodobne plesne ritme, skladbe v izvedbah Beyoncé Knowles, Fergie, Lane Del Rey, Jacka Whitea, Gotyea, will.i.ama in skupine Florence and the Machine, če naštejem samo nekatere, pa uspešno sledijo zgodbi in še dodatno poudarijo estetske elemente filma. Veliki Gatsby ni le paša za oči, pač pa tudi za ušesa.
Jay-Z je tudi izvršni producent filma in ni težko ugotoviti, zakaj. Ameriški raperji naravnost obožujejo podobne zgodbe o uspehu, v katerih se glavni junak, bolje rečeno antijunak, povzpne iz dna in osvoji svet. Zato ne čudi, da je najljubši film skoraj vsakega ameriškega raperja DePalmina različica Brazgotinca, ki je, tako kot Fizgeraldov roman, kritika ameriške družbe in sna o uspehu.
Če je Brazgotinec odražal neoliberalen pohlep neoliberalizma 80. let prejšnjega stoletja, pa scenarij filma Veliki Gatsby nima podobnih ambicij, kljub temu da so številne teme romana danes še bolj aktualne kot pred 88 leti, ko je knjiga izšla, kar dokazuje tudi uvodni odstavek, ki srhljivo dobro opiše stanje duha sodobne družbe. Luhrmann je imel odlično priložnost, da osrednje ideje romana priredi današnjemu času, a je ni izkoristil. Namesto tega nam je postregel samo še z eno variacijo tragične ljubezenske zgodbe, postavljene v dekadentno okolje, ki se jo je lotil že v filmih Romeo + Julija in Moulin Rouge.
Dodatno, skoraj nepremostljivo težavo, zaradi katere se Gatsby na velikem platnu nikoli ni počutil udobno, predstavljajo plehki, povzpetniški, vzvišeno bogati in emocionalno prazni liki, v družbi katerih moramo preživeti skoraj 150 minut. Kot da bi celotno plovbo Titanika preživeli v prvem razredu z Rosino mamo in zaročencem ter njima podobnim – ledena gora bi bila kvečjemu odrešitev.
Edini izjemi sta Nick Carraway (Tobey Maguire), pripovedovalec in opazovalec, že skoraj voajer (z očitnimi homoerotičnimi tendencami do Gatsbyja), ki pa v dogajanje ne posega in je še najbolj podoben kmetu na šahovnici, medtem ko poteze vlečejo drugi, ter naslovni junak, ki je morda "boljši od vseh drugih", a se jih trudi na vsak način posnemati. DiCapriov Gatsby je najprepričljivejši Gatsby do zdaj (oprosti, Redford), a na koncu imamo gledalci občutek, da je njegov lik samo še ena od vlog Franka Abagnalea Jr., ki ga je DiCaprio upodabljal v Spielbergovem Ujemi me, če me moreš.
Imenitna glasba in dovršen 3D-videz ne prikrijeta dejstva, da so vsi liki v Velikem Gatsbyju precej enodimenzionalni in da preprosta zgodba ne opravičuje dolžine filma, ki se začne proti koncu – v delu, ki bi moral biti čustveno najbolj razburljiv – že nevarno vleči. Čeprav poznamo zgodbo romana, obveznega čtiva vsakega ameriškega srednješolca, bi morala ta vsebovati vsaj malo suspenza. Tudi če bi to pomenilo spremembe v zgodbi, kar bi gotovo razburilo knjižne puriste, toda ti bodo tako ali tako nergali že nad "kozmetičnimi" popravki, ki sta jih v scenarij vnesla Luhrmann in Pearce.
Številni kritizirajo Luhrmanna, ker daje v svojih filmih prednost formi pred vsebino, kar je seveda res. Toda forma v Luhrmannovih filmih izraža vsebino, podobe in pesmi, ki jih spremljajo, govorijo same zase. To še nikoli ni bilo tako očitno kot v Velikem Gatsbyju, avdovizualni poslastici, ki pa je, tako kot junaki Fitzgeraldovega romana, emocionalno prazna. Zelena luč iz uvodnega odstavka ni bila na velikem platnu še nikoli tako zelena, a se še vedno oddaljuje, in vprašanje je, ali jo bomo kdaj ujeli.