SiolNET. Trendi Film in TV
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Umetnik

3

termometer

Očarljiv filmski izdelek, ki do izraza še posebej pride kot protiutež nabuhlosti sodobne kinematografije.

Veliki zmagovalec letošnjih Oskarjev (prejel je pet kipcev – za najboljši film, režijo, glavnega igralca, izvirno glasbo in kostumografijo) skoraj 90 let po prihodu zvočnih filmov nekako zaokroža filmsko zgodovino in jo pripelje nazaj k njenim začetkom oziroma, bolje rečeno, k začetku filmskega šovbiznisa. Dogaja se namreč med letoma 1927 in 1932 in sledi zatonu zvezdnika nemih filmov Georgea Valentina ter vzponu nove, sveže zvezdnice prav tako novih, razburljivih zvočnih filmov Peppy Miller. Ven s starim, naprej z novim, vzklika Peppy in se hkrati počuti krivo, saj je prostor zanjo naredil prav George. Dinamiko med nemimi in zvočnimi filmi, starim in novim, dopolnjuje privlačnost med Georgeem in Peppy. Medtem ko ona takoj najde svoj glas, ga George ne more. Ne govori kot junak filma v filmu na začetku Umetnika, ko ga skušajo z mučenjem pripraviti do izdaje podatkov, ne govori z odtujeno ženo, ki čečka po njegovi podobi na fotografijah, dialoga ne začne niti s prihajajočimi zvočnimi filmi, ampak jih odpravi kot muho enodnevnico ter se, preponosen in prepričan o svoji slavi ("Ljudje so me hodili gledati. Ni potrebno, da me slišijo!"), odloči za samostojni projekt. Nemi film. Ta v kina pride na isti dan kot Lepotična pika, prvi film s Peppy v glavni vlogi, ki je seveda zvočni. Neuspeh dodatno zakoliči črno sliko, ki jo je za seboj pustil borzni zlom (še en dialog s sedanjostjo) in ob katerem kamera tako simbolično zajame tudi kipce treh opic, ki ne vidijo, ne slišijo in ne govorijo ničesar slabega. Tudi George si v svojem polzenju navzdol zaradi prepričanosti vase in predvsem ponosa zatiska oči pred realnostjo, breme pomanjkanja glasu pa je čedalje bolj pohabljajoče.

Umetnik s svojim popolnim umikom na začetek filmske umetnosti, med neme črno-bele filme, pravzaprav deluje kot protiutež današnji banalizaciji filmov. Okleščen vseh okraskov in izboljšav moderne dobe se vrača z vsebino nad formo in v čas, ko so igralci svojo zgodbo govorili "s pačenjem v kamero". Naivno bi bilo trditi, da pri zmagovitem pohodu na Oskarje ni imel ključne vloge tudi Harvey Weinstein, sploh ker imajo člani Akademije kratek spomin, Umetnik pa je premiero (in prve zmage) doživel "že" maja v Cannesu. A hkrati je Umetnik tudi nadvse primeren zmagovalec Oskarjev, saj je mali priročnik preživetja v šovbiznisu, loteva pa se ga na njegovem začetku. Pogled v zgodovino, ki nagovarja prihodnost, ter stil in vsebina, ki hodita z roko v roki.

"Ko odstraniš besede, ostane tisto, kar je bistveno – čustvovanje," je v enem od intervjujev povedal Jean Dujardin, najglasnejši igralec brez glasu, ki je za upodobitev nemega zvezdnika dobil oskarja (pa še bafto, nagrado canskega festivala, zlati globus …). In čustvovanje gre Dujardinu res dobro od rok; gledalca prepričljivo popelje po celem spektru razpoloženj in s svojim nalezljivim širokim nasmehom ali pogledom strtega človeka pove več kot morje izbranih besed. Še posebej čarobni so trenutki, ko se na platnu ujame z očarljivo Berenice Bejo, navihano vzhajajočo zvezdnico s široko odprtimi očmi in s še širšim srcem. Mnogo povedo tudi posamezni prizori sami, ki jih je Michel Hazanavicius posnel zelo premišljeno, učinkovito ter s pozornostjo do detajlov in simbolike, pomembno pa je omeniti tudi glasbo, ki pri nemem filmu igra eno od ključnih vlog. Ludovic Bource je z glasbeno podlago ustvaril zgodbo v zgodbi in uokvirja vzdušje, ob katerem se zabavamo in trepetamo.

"Ko bi le lahko govoril," reče George Valentin o svojem zvestem pasjem spremljevalcu, še enem bombončku filma, ki je v resnici zelo zgovoren. Odsotnost glasu še ni bila glasnejša in vračanje h koreninam še nikoli ni bilo videti tako sodobno.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin