OCENA FILMA: Sicario: Onkraj zakona

Avtor Ugrabljenih, najboljšega trilerja leta 2013, je zdaj posnel še najboljši triler (in enega najboljših filmov) leta 2015. Vmesnega projekta kanadskega režiserja Denisa Villeneuva, prav tako odličnega Enemyja, si v naših kinematografih na žalost nismo imeli priložnosti ogledati. Če sklepamo po Villeneuvovem najnovejšem dosežku, za zlato palmo nominiranem Sicariu, bo njegovo ime postalo tako uveljavljeno, da se z njegovimi prihodnjimi filmi kaj podobnega ne bi smelo zgoditi.

Villeneuve, ki je širšo mednarodno javnost nase prvič opozoril s francosko govorečo Žensko, ki poje, se nam tokrat predstavlja s kompleksnim obmejnim trilerjem o moralno spornem boju ameriških organov pregona proti razvpitim mehiškim mamilarskim kartelom, v katerem ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled.

Dobro, nekaj je vendarle že na prvi pogled očitno. Že po uvodni sekvenci Sicaria (mehiški izraz za plačanega morilca) nam postane kristalno jasno, s kakšnimi ljudmi bomo imeli opravka in za kakšne vrste film gre.

Vašim ušesom nič ne bo zvenelo logično. Na koncu boste razumeli.

Sicario se začne z racijo hiše, v stenah katere agenti FBI na čelu z idealistično Kate Macer (Emily Blunt) in njenim neizkušenim partnerjem Reggiejem Waynom (Daniel Kaluuya) odkrijejo na desetine trupel, zavitih v plastično folijo. (Čeprav se obrazov žrtev ne vidi najbolj razločno, Villeneuve ne pušča nobenega dvoma, da so med njimi tudi ženske.)

Po uspešno izvedeni misiji, ki zahteva žrtve tudi med agenti, Macerjevo povabijo, da se pridruži tajni medagencijski enoti za posebne primere pod vodstvom dobrovoljnega uslužbenca ameriškega ministrstva za pravosodje (ali krivosodje) Matta Graverja (Josh Brolin), kar agentka tudi naredi. Prostovoljno.

V enoti, ki jo med drugimi sestavljajo šerifi, vohuni, vojaški specialci in najrazličnejši svetovalci, Gaver Marcerjevi predstavi svojo desno roko – skrivnostnega in redkobesednega strokovnjaka za mamilarske kartele Alejandra (Benicio del Toro) s tragično preteklostjo in vprašljivimi metodami dela.

Meje so se premaknile

Alejandro glavni protagonistki v enem od njunih prvih (in najdaljših) pogovorov razloži: "Tvojim ameriškim ušesom nič ne bo zvenelo logično. Dvomila boš o vsem, kar bomo počeli. A na koncu boš razumela."

Njegove besede se že kmalu po tem izkažejo za resnične, kar je v tem filmu prej izjema kot pravilo. Enota se med prvo misijo namesto v ameriški El Paso odpravi na drugo stran meje v urbano zver, mehiški Juárez, ki je dolgo časa veljal za svetovno prestolnico umorov in na katero res gledamo kot na pošast. (Grozljiva ironija je, da velja nekaj kilometrov oddaljeni El Paso za najvarnejše mesto v ZDA.)

Njihov cilj? S "pretirano dramatičnim odzivom" želijo "razburkati situacijo". To, da so z dovoljenjem za ubijanje in kršenjem vseh mednarodnih pravil vdrli v sosednjo državo, jih prav nič ne moti. Nasprotno – zdi se, da pri tem celo uživajo, kar še posebej velja za avanturistično razpoloženega Graverja.

Ta razburjeni Macerjevi po koncu misije, ki doseže razburljiv vrhunec v koloni med obema vstopnima točkama, prostodušno pojasni: "Meje so se premaknile." S tem misli predvsem na meje dopustnega. Državne meje so, tako za kriminalce kot njihove nasprotnike, izginile. Ograje in zidovi jih ne bodo spet vzpostavili. Prvi s svojimi črnimi terenskimi vozili vstopijo v Mehiko brez preverjanja, drugi si pri prečkanju meje in tihotapljenju mamil pomagajo s podzemnimi predori.

V enem od teh predorov se odvije tudi večji del sklepnega dejanja filma. Američani skupaj s svojim skrivnostnim mehiškim pomočnikom na koncu pripravijo krvavi ognjemet oziroma "kraljico vseh diverzij". Diverzijo, ki ne preseneti samo kriminalcev, ampak tudi gledalce. Na koncu vse razumemo, nismo pa prepričani, ali se s tem strinjamo, in prav to je tisto, kar dela film tako grozljiv.

Nelagodna in nepopustljiva filmska izkušnja

Naj vas žanr in dejstvo, da gre za izpiljeno hollywoodsko produkcijo z zvezdniškimi imeni, ne zavedeta – Sicario je, tematiki primerno, izjemno nasilna, nelagodna in nepopustljiva filmska izkušnja z vrhunskimi igralskimi stvaritvami, ki upraviči cenzorsko oznako R (mlajši od 17 let si v ZDA film lahko ogledajo samo v spremstvu odraslih).

Kar se tiče nasilja: zanimivo je, da vidimo posledice nasilnih zločinov mehiških kartelov in trupla njihovih žrtev (v Juárezu visijo iznakažena z mostov), same izvedbe pa ne. Skoraj vsi pomembnejši liki v filmu, ki delujejo pod njihovem okriljem, so prikazani kot družinski ljudje (kljub temu nikoli ne pozabimo, da ti nedolžne družine tudi ubijajo).

Z njihovimi nasprotniki je povsem drugače: ti so prikazani kot volkovi samotarji z nesrečnimi zasebnimi življenji, prav tako pa poskrbijo za večino nasilja, ki se odvije pred našimi očmi. Ali kot pravi Graver: "Dobra stvar na obrazu, ki je zbit v pulpo, je, da se dodatna praska ne bo poznala." Auč.

Namen režiserja Villeneuva in scenarista serije Sinovi anarhije Taylorja Sheridana (to je njegov prvi scenarij za celovečerec!) je jasen: brezkompromisen Sicario nam pokaže, da so v ameriški vojni proti drogam meje med dobrim in zlim vedno bolj zabrisane, da v njej ni zmagovalcev in da ta ne dosega svojega osnovnega cilja, saj zahteva več življenj kot pa same droge. Predvsem na mehiški strani.

Bluntova kot Alica v grozljivi deželi iznakaženih trupel

Agenti se ravnajo po principu: deli in vladaj. Z vsakršnimi sredstvi, najbolje kar takšnimi, kot jih uporabljajo kriminalci. Villeneuve pri tem, podobno kot pri prav tako temačnih in moralno zapletenih Ugrabljenih, ne moralizira, medtem ko so odgovori na vprašanja, ki jih film zastavlja in ki jih avtor znova prepušča gledalcem, tokrat samo še bolj nejasni in zastrašujoči.

Bluntova je naša vodička v ta svet, njen lik predstavlja našo vest. Macerjeva spominja na Alico v grozljivi in amoralni deželi iznakaženih trupel. Izkušenim človeškim volkovom se dolgo časa upira. Ali je resnična volkulja, podobna tisti, ki je v 00:30 – Tajni operaciji lovila Osamo Bin Ladna (filma sta si v marsičem podobna, le da v Tajni operaciji namesto vojne proti drogam spremljamo vojno proti terorizmu), boste morali preveriti sami, od mene boste izvedeli samo to, da jo Bluntova izvrstno upodablja. Vsi trije glavni igralci prikažejo ene najbolj prepričljivih nastopov svojih karier, Del Toro pa je tisti, ki lahko pričakuje največ nagrad, morda celo svojega drugega oskarja (prvega je prejel za stransko vlogo v tematsko sorodnih Preprodajalcih). Kot zanimivost naj povem, da je igralec po blagoslovu režiserja iz scenarija izpustil kar devetdeset odstotkov svojih dialogov. Ob tako precizni igri jih preprosto ni potreboval.

Film, ki se ne zanaša na besede ampak na podobe

Ko smo že pri oskarjih – ne smem pozabiti na direktorja fotografije Rogerja Deakinsa, ki je bil do zdaj že dvanajstkrat neuspešno nominiran za to nagrado. Deakins, ki je z Villeneuvom sodeloval že pri Ugrabljenih, s kamero pa je med drugim upravljal tudi pri Skyfallu, nas tudi tokrat ne razočara, zato ni presenetljivo, da je Sicario eden vizualno najbolj razburljivih filmov leta.

Sicario se, tako kot igralci v filmu, ne zanaša na besede. Ptičji posnetki razbrzdane puščavske pokrajine, obzorij s temačnimi oblaki in krvavih sončnih zahodov ter tisti, ki jih je Deakins posnel s termalno kamero in ki nas dobesedno popeljejo v kriminalno podzemlje, so v kombinaciji z zastrašujoče donečo glasbeno podlago Jóhanna Jóhannssona že sami po sebi dovolj zgovorni.

Na koncu vam moram izdati še eno dobro novico. Villeneuve in Deakins bosta znova sodelovala pri snemanju nadaljevanja Iztrebljevalca. Lahko smo lahko pomirjeni. Po ogledu Sicaria ne bi smelo biti več nobenega dvoma, da je Scottov otrok prešel v prave roke.

Napovednik filma: