Nedelja, 1. 12. 2013, 20.07
7 let, 1 mesec
OCENA FILMA: Otožna Jasmine
Kot ste si lahko prebrali v kolumni Sama Ruglja, neumoren Woody Allen nadaljuje tradicijo, ki veleva, da posname en film na leto. V 47 letih je tako režiral kar 43 filmov (47, če prištejemo še kratke in televizijske filme), v številnih je tudi zaigral, za vse pa je napisal scenarij. Menda se loti tega opravila še isti dan, ko konča kadriranje svojega zadnjega filma. Morda je v tej naglici vzrok za to, da samo redki njegovi filmi zajamejo duh časa, v katerem so posneti. Annie Hall, s štirimi oskarji nagrajena romantična komedija iz leta 1977, je bila revolucionarna v načinu podajanja zgodbe, sicer pa ima večina njegovih filmov nekakšen retro pridih, ne glede na to, ali se dogajajo v preteklosti (njegovo priljubljeno zgodovinsko obdobje so 20. leta prejšnjega stoletja) ali v sedanjosti (v Polnoči v Parizu smo dobili preplet obojega). Ne, zeitgeist ni beseda, ki bi jo povezovali z Woddyjem Allenom.
Otožna Jasmine (Blue Jasmine), Allenov 43. kinematografski celovečerec in eden najbolj zadovoljivih filmov druge polovice njegove režijske kariere, bi lahko to dojemanje spremenila. Režiser ostaja zvest samemu sebi – da gre za njegov film, nam izdata že uvodna špica in jazz glasba –, le da že dolgo ni bil tako družbeno aktualen, cinično zajedljiv in prodoren. Hkrati je Otožna Jasmine eden Allenovih najbolj zabavnih filmov, pa čeprav v njem spremljamo ljudi, ki jih je iz takšnih ali drugačnih vzrokov prizadela finančno-gospodarska kriza. Humorja je v njem na pretek, a je ta, zgodbi in likom primerno, precej trpek.
Tragično-komični značaj filma pooseblja naslovna (anti)junakinja, ki na lastni koži občuti pregovor kdor visoko leta, nizko pade. Jasmine (izjemna Cate Blanchett) iz New Yorka pripotuje na zahodno obalo ZDA, kjer si želi ustvariti novo življenje. Pred tem je bila dolga leta poročena s premožnim Halom ( Alec Baldwin) – nekakšnim Berniejem Maddofom v poslovnih in Tigerjem Woodsom v zasebnem partnerskem odnosu –, ki se je okoriščal s tujim denarjem, njo pa zasipal z dragimi kamni in ji omogočal življenje na veliki nogi. Po razkritju, da je njegov poslovni uspeh temeljil na prevarah in lažeh, obubožana in užaloščena Jasmine pobere svoje torbice Louis Vuitton in v prvem razredu prileti v San Francisco, kjer se nastani pri svoji sestri Ginger (Sally Hawkins). Gingerinemu čustvenemu partnerju, preprostemu Augieju (Andrew Dice Clay iz Brazgotinca), to ni najbolj všeč, toda družina je družina, pa čeprav nebiološka – obe sestri sta bili posvojeni in imata različne biološke starše (Ginger kljub temu trdi, da je Jasmine tista, ki je podedovala boljše gene, vendar bi ji težko pritrdili).
Jasmine se zaposli kot receptorka v zobozdravstveni ordinaciji, začne obiskovati tečaj računalništva, sanja o karieri notranje oblikovalke in kritizira sestrino ljubezensko življenje. Ko na neki zabavi spozna premožnega diplomata s političnimi ambicijami (Peter Sarsgaard), ki kot naročeno opremlja stanovanje, je videti, da se ji je znova nasmehnila sreča. A še prej bo morala razčistiti s svojo travmatično preteklostjo, ki jo je svoji simpatiji in potencialnemu novemu možu nekoliko olepšala. Naj omenim, da je Jasmine po razkritju moževih nečednosti utrpela živčni zlom, da pije kot žolna (prisega na vodko martini s koščkom limone) in da se baše s pomirjevali, kot da bi bili mentolovi bomboni. (Po svoje jo lahko razumemo, če vemo, da je Hal opeharil tudi Ginger in njenega nekdanjega moža, ki je nameraval z denarjem, priigranem na loteriji, ustanoviti lastno gradbeno podjetje. Na koncu sta oba z Ginger, podobno kot številni drugi vlagatelji, ostala brez ficka, posledično pa je šel v franže tudi njun zakon.) In kar je najpomembneje: nič ne kaže, da namerava Jasmine svoje razmišljanje spremeniti. Čeprav je pristala na dnu, gleda na svojo sestro in njene partnerje, pripadnike delavskega razreda, z viška, hkrati pa ne želi priznati sokrivde pri moževih finančnih malverzacijah. Je zanje vedela in če ni, ali je ob njih namerno pogledala stran? Je bila tudi Jasmine samo kolateralna žrtev?
Allen nam podrobnosti o njeni (ne)vpletenosti razkriva postopoma, s skoki v preteklost. Z vsakim novim flashbackom postaja glavni lik bolj tragičen. Ne zaradi narave samih dogodkov, ki so jo pripeljali do te točke (v tem primeru bi se nam morala njena sestra veliko bolj smiliti), temveč zaradi večanja prepada med realnostjo in brezmadežno podobo, ki si jo je ustvarila o sebi (bogastvo opravičuje z dobrodelnim udejstvovanjem). Travme, ki se nabirajo, jo dobesedno dušijo, ali kot v eni svojih redkih iskrenih izjav pravilno ugotavlja sama: "Obstaja določena mera travm, ki jih človek lahko prenese, preden se odpravi na ulico in začne kričati." Ali pa se začne, na začudenje vseh v bližini, pogovarjati s samim seboj. Če se je Owen Wilson v Polnoči v Parizu usedel v avto in odpeljal v zlata 20., imamo pri Jasmine občutek, da bi se najraje odpeljala v čas pred izbruhom krize, če je mogoče, z enim od starinskih bentleyjev ali mercedesov, ki jih je njen mož zbiral. Toda San Francisco ni Pariz in največ, kar lahko naredi, je, da se tja odpelje v mislih, ki postajajo vedno bolj temačne.
V tem prepadu med iluzijo in resničnostjo, ki ga poglabljajo droge in alkohol in zaradi katerega se Jasmine ne more vključiti v družbo, se skrivata tragedija in humor, ki pa je, kot rečeno, trpek. Kot je za Woodyjeve filme značilno, ostane nekaj prostora še za romantiko. Gledalci tako včasih ne vemo, ali bi se Jasmine smejali ali bi se z njo jokali. Nekaj je gotovo – dolgočasila vas ne bo. Kdor je seznanjen z Allenovimi filmi, ve, zakaj ga igralci ljubijo in z njim tako radi sodelujejo. Številni izkoristijo priložnost, a Cate Blanchett uspe več kot to – Woodyjev film praktično ugrabi.
Jasmine je Allenova junakinja z najbolj izrazitimi značajskimi pomanjkljivostmi in njegova najzanimivejša osrednja ženska (ali moška) protagonistka po Annie Hall. Njeni dialogi (kot nekatere značajske lastnosti, nervoze in fobije) so še vedno značilno allenovski, toda Cate Blanchett si jih prisvoji, tako da ne zvenijo, kot da bi jih napisal ali celo izgovarjal avtor (podobno velja za dialoge Quentina Tarantina). Glede na zgodovino nominirancev in prejemnikov zlatih kipcev se Blanchettovo upravičeno omenja kot glavno kandidatko za oskarja v glavni ženski vlogi. V stranski lahko nominacijo skoraj zagotovo pričakuje vsaj še odlična Sally Hawks, izvrstno igralsko zasedbo pa dopolnjuje še komik Louis C. K. v vlogi prijaznega povprečneža, ki zmeša glavo Ginger. Nominacije za oskarje (za film in scenarij, najverjetneje tudi za režijo) ne uidejo niti Allenu. Zasluži si jih, pa čeprav vemo, da sam na nagrade ne da nič. V filmu je precej izrazit (in komičen) tudi prepad med dvema družbenima razredoma – med vladajočim odstotkom bogatih in delavskim razredom –, ki ga je svetovna finančno-gospodarska kriza razgalila, kot kaže, pa tudi poglobila. Dokler so deževali diamanti, si je ves svet zatiskal oči pred nepravilnostmi. Pet let po izbruhu krize se ni spremenilo nič. V slogu Woodyjevega humorja bi lahko dejali, še dobro, v nasprotnem mu ne bi uspelo posneti tako aktualnega filma.
Z Otožno Jasmine se nadaljuje Allenova ustvarjalna renesansa, h kateri lahko prištejemo še filme Zadnji udarec, Ljubezen v Barceloni in Polnoč v Parizu. Vsi trije omenjeni filmi se dogajajo v evropskih prestolnicah. Allen je morda v Evropi znova odkril svoj mojo (navdih), toda za svoj nov resnično odličen film se je moral vrniti v Ameriko. Naključje je hotelo, da režiser prav danes, na dan objave tega besedila, praznuje 78. rojstni dan. Vse najboljše, Woody, še na mnoga leta in na mnogo filmov! Naj bodo ti tako uspešni, kot je Otožna Jasmine!