Vse ali nič o današnjem svetu v Galeriji Škuc

Kaj imajo skupnega ukrajinski, ruski in slovenski umetniki in umetnice, predstavljeni na skupinski razstavi v Galeriji Škuc pod naslovom Vse ali nič? Gre za dialog med umetniki in umetnicami mlajše generacije, ki prihajajo iz različnih okolij, v njihovem delu pa kuratorica Yasmin Martin Vodopivec na različnih ravneh prebira dojemanje četrte razsežnosti, opredeljene skozi sedanje družbene, politične in kulturne dimenzije.

Pobeg v vesolje Kot v besedilu, nastalem ob razstavi, zapiše kuratorica, je izhodišče razstave bilo delo Ilje Kabakova z naslovom Mož, ki je poletel v vesolje iz svojega stanovanja iz leta 1988. V instalaciji, ki jo je umetnik prvič predstavil v svojem moskovskem ateljeju in gre za zadnje delo, preden se je iz Sovjetske zveze preselil v Združene države Amerike, je Kabakov zgradil sistem, s katerim je mogoče skozi strop sobe poleteti v vesolje. O uspehu podviga je mogoče ob branju dela sklepati na podlagi luknje v stropu, ki tako jasno podčrta idejo o poletu v vesolje kot obliki eskapizma iz družbenega in političnega okolja, v katerem posameznik živi. Še posebej zato, ker so sobe sten prelepljene z Leninovimi plakati.

Kabakovo delo tako ni utopično, temveč ekskapistično, saj išče možnosti za izhod iz obstoječe družbene krajine, in to na način, ki je mogoč, poudarja kuratorica. Ob razmišljanju o prostoru bivanja, ki se širi onkraj meja tridelne prostorske sheme, v tem primeru sobe, ter ob navezovanju na uporabo avantgardne govorice, se je tako kuratorica obrnila k sodobni umetniški produkciji.

In to tisti, na podlagi katere lahko je mogoče razmišljati o četrti dimenziji. Pa naj se ta nanaša na dojemanje časa, razmislek o percepciji gledalca, opazovanje razmerja med resničnostmi in podobno - gre pri tem predvsem za premišljevanje in zgoščeno razkrivanje določenega družbenega trenutka. Za soočanje z resničnostjo, ki jo živimo, ki pa ni edina mogoča, kot podčrtujejo umetniška dela.

Čeprav, kot poudarja kuratorica, dela, predstavljena na razstavi v Galeriji Škuc, niso eskapistična, temveč jih razume kot angažirano soočanje z resničnostjo. In resda je sprememba malo verjetna, smo ji že bliže, ko o njej razpravljamo, kot zapiše v besedilu. V prostoru misli, našem dojemanju, se tako ob opazovanju in razmišljanju lahko odpirajo svojstvene razsežnosti, pogledi na družbeni tukaj in zdaj.

Kar živimo, je le ena od možnosti V 20. stoletju se je s pojavom teorije relativnosti četrta dimenzija utrdi v razmerju do pojmovanja časa. O tej na razstavi Yasmin Martine Vodopivec razmišljala kot o razsežnosti, ki je neulovljiva, pa vendar prikazuje možnosti za obstoj izven parametrov, v katerih se gibljemo. Tako je resničnost, ki jo živimo, le ena od možnosti.

Tako ukrajinska umetnica Žana Kadirova v svojem projektu Zapolnitve vzpostavlja razmerje med preteklostjo in sedanjostjo. S keramičnimi ploščicami namreč zapolnjuje razpoke med različnimi časi. S ploščicami intervenira v javni prostor in v elemente vsakdanjika, posode, izvirajoče iz preteklih obdobij. S svojimi gestami reanimira sedanjost in podčrtuje vsakdanjik.

V seriji videov Vladimirja Logutova se prekrivajo različne resničnosti, znaki prepovedi pa razkrivajo različne družbene govorice. V seriji Strukturirani prostori umetnika predvsem zanima percepcija gledalca, ukvarja se z vprašanjem pozicije gledanja, razmerji med gibajočim in statičnim, resničnim in fiktivnim, obstoječim in vnesenim.

Ulični umetnik Timofej Radja se v Škucu predstavlja z videom, na katerem je posneta performativna akcija, nastala kot odziv na moskovske proteste proti Putinu iz leta 2012, ko so demonstrante napadli policisti, nekaj pa jih pozneje tudi zaprli.

Radja je postavljanje metaforične konstrukcije v delu Figura št. 1: Stabilnost postavil v naravo, ki jo v tem kontekstu razume kot neideološko prostor, s tem pa polje za ironično uprizarjanje izgube zaupanja v oblast.

V Zasebnih soncih se ukrajinski umetnik Nikita Kadan ukvarja z vprašanjem svobode tako v kontekstu osebnega kot tudi znotraj javnega prostora. Umetnik z neonskimi lučmi v podobi postsocialističnih rešetk, žareče metaforično osvetli zamejitve in omejitve sodobnega sveta. Pri tem sicer ne govori o pobegu, temveč o zavzetem iskanju novih možnosti v kontekstih, ki nas obdajajo in spremljajo ter spodbuja k delovanju.

K gibanju kot delovanju s svojo kinetično instalacijo usmerja tudi slovenska umetnica Sanela Jahić v svojem delu Sekalce. V gibanju, v njegovem primeru potovanju, pa umetnik Marko Požlep skozi delo One Dog, a Man and an Island prav tako vidi možnost. Pot posameznika se tako kaže kot priložnost za nove intelektualne in bivanjske razsežnosti. Kot izkušnja za premagovanje vsega, kar nas obkroža in hkrati niča, ki ga lahko doživimo pri vnovičnem tehtanju naše resničnosti, premislek ob razstavi zaključi njena kuratorica.