Razstava o utopijah in disfunkcionalnosti sodobnega kapitalizma

V teh dneh se v Galeriji Škuc izteka skupinska postavitev Opazovanja, ki je nastala pod kuratorskim premislekom umetniškega vodja galerije Vladimirja Vidmarja. V svojem raziskovanju se je Vidmar posvetil vztrajnosti nekaterih konceptov, ki so naseljevali in določali diskurz o umetnosti zadnjih dvesto let. Ob zasnovi razstave je tako podal svoje mnenje, da se je k tem treba nenehno vračati in o njih znova in znova premišljevati. S to zavestjo se je lotil pojmovanja in razumevanja sublimnega v sodobnosti. Pri tem se je vprašal, zakaj se v umetnost v obdobju, ko se opredeljuje za družbeno angažirano in nehermetično, vrača pojem, ki je umetnost opredeljeval z drugačnimi izhodišči. Odgovor za to išče v krizi neoliberalnega kapitalizma, disfunkcionalnega sistema, ki še nima prave alternative, čeprav jo potrebuje in ima še vedno moč, čeprav ne deluje.

V tem kontekstu se spopadamo s krizo mišljenja. Sublimno pa je v svojem bistvu mišljenje meje, je eno od svojih vodenj po razstavi začel njen kurator. Javna vodstva kuratorjev in tudi umetnikov, ki jih v galerijah vse pogosteje organizirajo, tako gledalcem prinašajo možnost, da lahko razstavo še bolj poglobljeno ali natančno prebirajo skozi oči njenih ustvarjalcev. Poleg tega prinašajo tudi prilžnost, da se ob prisotnosti kuratorja ali umetnika poleg odprtij, ki to prav tako ponujajo, z njim srečajo tudi v neposrednem dialogu, v pogovoru v živo, pri tem pa sprehodijo čez njegove teze, razmišljanja, doživljanja …

V Galeriji Škuc Vladimir Vidmar tokrat ponuja razmislek o sublimnem, pri čemer je izbor del razpel med zgodovinsko-politični premislek in fenomenologijo umetniške izkušnje, kot je to zapisal sam.

Z vprašanjem samozadostnosti modernističnih paradigem se, vsak na svoj način, ukvarjata umetnika Cyprien Gaillard in Julij Knifer. Prvi v videu delu Pruitt-Igoe Falls in drugi na platnu. Tako kot Knifer ne sprejema samonanašalnosti modernističnih paradigm, s podobo sesutja modernističnega monolita, o koncu utopije te dobe govori tudi Gaillard. Kar Vidmar naprej prebira z navezovanjem na vprašanje o potlačenih vprašanjih, poveznih s tem, "kam lahko investiramo lastno utopično misel v času uničujoče, brezmejne moči neoliberalnega kapitalizma". Ta, ki je produkt družbe, prav tako kot umetnost, se namreč sesuva znotraj lastnih meja.

In nasproti temu stoji moč narave, ki v krizi mišljenja ostaja, kot bi lahko brali morda konec Gaillardovega videa z Niagraskimi slapovi. Ali pa je pogled na gibajočo naravo, tok vode, ki si utira svojo pot, lahko tudi optimistična, morda tudi nekoliko naivna (?) metafora, ki pravi, da je kljub temu, da se sesuvajo utopije, modernistične ali druge, tu umetnost, ki vedno najde svoj tok in razjeda ter si utira svoje poti?

Z nezadostnostjo človeške izkušnje in njegovega stanja, našimi željami, vizijami in stremljenji se v videu Number 7 ukvarja nizozemski umetnik Guido van der Werve. S temami, ki so lahko tako velikopotezne, hkrati pa lahko tudi tako naivne, nedolžne in optimistične.

Preizpraševanje doživljanja sveta, iskanje možnosti za drugačno vzpostavitev odnosa do družbene resničnosti Vidmar prebira tudi v delovanju skupine OHO. Tako je na tokratno razstavo umestil projekt Davida Neza, ki je pred desetletji s prozornim laksom obkrožil Ljubljanski grad, koščke vrvic pa razposlal na razglednicah s podobo grajskega griča. Ta njegova Nevidna skulptura je postala poziv za preseganje "ustaljenih miselnih vzorcev odnosa do sveta, v katerega smo vpeti". K prevrednotenju izkustvenega, zaznanega, poznanega in obstoječega pozivata tudi umetnika Haris Epaminonda Daniela Gustava Cramerja pod naslovom Neskončna knjižnica.

Prav tako kot umetniška dela pa s postavitvijo Vidmar poziva k premisleku o vlogi umetnosti v sodobnosti in k refleksiji širših sočasnih družbenih okoliščin. Soočamo naj se z izkušnjo meje, v galeriji najprej na ravni mišljenja in zaznave. Predvsem pa kurator gledalca poziva, naj se zazre v konceptualno ozadje umetniškega dela, kot je v pojmovno podlago treba pogledovati tudi na ravni vsakdanjika, iskati alternative in načine. Si zastavljati vprašanja, ne nujno brezprizivno postavljati odgovorov, četudi bi si jih v tem trenutku, vsaj nekaterih, želeli.