Irwin: Ponovitev ponovitve

Umetniška skupina Irwin se je ob 30-letnici svojega delovanja v kontekstu uveljavitve termina reenactmenta v sodobni umetnosti zadnjega desetletja odločila za ponovitev svoje prve galerijske razstave. S poznejše perspektive se je izkazalo, da je bila postavitev Back to USA tudi zgodnji primer ponovitve (reenactmenta) v umetnosti. "Razstava Irwinov iz leta 1984 je eden od zgodnjih primerov, ki se dotikajo termina reenactmenta, ki je zadnjih deset let zelo živ. Zato me ob 30. obletnici delovanja skupine veseli, da lahko v isti prostor postavimo razstavo, ki je v trenutni različici bolj izčiščena," pravi umetniški vodja Galerije Škuc. Eden od umetnikov Borut Vogelnik za zdajšnjo postavitev prav tako pravi, da gre za estetsko, formalno jasno izrisano in čisto razstavo, pravzaprav modernistično. To pa je ravno to, kar je po mnenju kritikov prvi ponovitvi iz leta 1984 manjkalo, je ob odprtju še opozoril umetnik.

Prisvojitev Back to USA, prva ponovitev Back to USA je bila pregledna razstava sodobne ameriške umetnosti, ki je v letih 1983 in 1984 potovala po zahodni Evropi. Roman Uranjek je bil edini od Irwinov, ki je razstavo videl, z nje pa prinesel katalog, ki je ob zasnovi slovenskega različice razstave ameriške umetnosti postal ključen element, saj so projekt oblikovali na podlagi tega.

Leta 1984 je tako skupina IRWIN R (Marko Kovačič, Mandič Dušan, Andrej Savski, Bojan Štokelj, Roman Uranjek in Borut Vogelnik) v Galeriji Škuc predstavila projekt Back to USA. Slovenska različica potujoče ameriške razstave predstavljala najbolj "predrzno prisvojitev nekega ameriškega sna in vseh parametrov tistega, kar naj bi pomenila ameriška umetnost v tem desetletju", so ob takratni postavitvi zapisali v katalogu.

V galeriji je skupina predstavila rekonstrukcijo slik, fotografij in instalacij ameriških umetnikov. Na podvojitvi razstave sicer niso bila zastopana vsa dela z ameriške razstave, izbor avtorjev in del je bil prilagojen velikosti tukajšnje galerije. Roman Uranjek je ob drugi ponovitvi projekta navedel njegovo izhodiščno idejo, ki sta jo v 80. letih oblikovala z Andrejem Savskim. "Slovenski umetnosti so ves čas očitali zamudništvo. Obstajal je še en termin, ki je bil bolj natančen. Veljalo je, da je slovenska umetnost eklektična. To pa v tem kontekstu, da so nanjo vplivale italijanska, nemška in francoska umetnost, medtem ko slovenska umetnost v teh okoljih ni imela vpliva," je pojasnil Uranjek. Dodal je, da so v skupini želeli te negativne oznake potencirati, iz dveh minusov narediti plus. Nastala je slovenska prisvojitev, umetniki so jo poimenovali "potenciran eklekticizem, platforma nacionalne avtentičnosti".

Druga ponovitev Veliko del, ki so bila postavljena v ljubljanski galeriji leta 1984, se je do danes izgubilo. Kako to? Vogelnik pravi, da zato, ker ni bilo mišljeno, da bi se ohranila. Večina del je bila namreč narejena za enkratno uporabo, z najcenejšimi materiali in na papirju.

Kljub temu se jih je nekaj ohranilo, dobra polovica pravzaprav. Na drugi ponovitvi razstave Back to USA, ki je v Galeriji Škuc na ogled do 3. novembra, so tako iz prvotne postavitve ohranjeni Štokljevi doprsni kipi iz barvanega gipsa, Mandičeve slike ter video Mandiča in Marine Gržinić. Preostala dela so umetniki ponovno ponovili, in to tista, ki jih je bilo mogoče mehanično reproducirati.

Uranjek se je nanašal na umetnika Johnatana Borofskega. V ponovitvi ponovitev se je Marko Kovačič spet navezal na delo Matta Mulllicana. Slike so tako kot pred 30 leti nastale po navodilih avtorja in s šablonami.

S transformacijo formata umetniškega dela, motiva in konteksta se je s primerom Borofskega ukvarjal Dušan Mandič. S transformacijo med mediji, iz fotografij v videojezik, sta se Mandič in Gržinićeva ukvarjala na podlagi interpretacije fotografij umetnice Cindy Sherman, ki se je leta 1982 predstavljala s serijo fotografij, na katerih se pojavlja tako v vlogi modela kot fotografinje.

V enem od Škučevih razstavnih prostorov je tudi dokumentarni del. V njem so fotografije s prve postavitve, katalog potujoče in slovenske razstave ter vabila na slovensko ponovitev iz 80. letih. V tem prostoru je tudi eden od doprsnih kipov iz barvanega gipsa, s katerim se je Bojan Štokelj navezal na Johna Ahearna. Tako kot je ameriški umetnik upodobil posameznike iz svojega okolja, je Štokelj to naredil v svojem lokalnem prostoru. Med portretiranci sta tako Uranjek in Savski.

Borut Vogelnik se je kot takrat tudi ob drugi ponovitvi lotil ponovitve grafik Richarda Bosmana. Ob vodenem ogledu po razstavi je Vogelnik poudaril, da so takrat razstavo razumeli kot razširitev prisvojitve. Pojme in prakse, ki so bili v tistem času prisotni in za katere se je pozneje izkazalo, da so neposredno povezani s poznejšim oziroma zdajšnjim terminom reenactmenta, je poudaril Vogelnik.

S prisvojitvijo so ob slovenski ponovitvi potujoče ameriške razstave Irwini že pred tridesetimi leti izvedli postopek, ki je v sodobni umetnosti postal zelo aktualen. Z zamudništvom slovenske umetnosti so tako umetniki na simbolni ravni opravili na dveh ravneh, pa tudi s pomenom povezovanja, umeščanja in prepletanja tukajšnje umetnosti z mednarodnim kontekstom.