"Če sem študent, še ne pomeni, da lahko živim v iztrebkih"

Študij je za velik del slovenske mladine velika prelomnica, čas (delne) osamosvojitve. Tisti, ki ne živijo v kraju, kjer študirajo, se na predavanja vsak dan vozijo ali pa se odselijo na svoje v bližino fakultete. Iskanje primernega novega doma pa ni le finančna obremenitev, ampak stresen lov za čim manj plesnivimi štirimi stenami.

Svoje slabe izkušnje z iskanjem stanovanj v Ljubljani so nam zaupali štirje študentje, Kristina, Ana, Matej in Mitja.

"Pravzaprav je bil to simpatičen smrdljiv bunker" Svojo izkušnjo je z nami delila študentka komunikologije Kristina. S sostanovalko sta šli med drugim tudi na ogled sobe v središču Ljubljane, ki se je oddajala za "razumno ceno", kot se je izkazalo, pa pri ponudbi ni bilo razumnega nič več kot to.

"Peljali so naju v klet, kar bi še preživela. A kmalu mi je v nos udaril grozen vonj, vse je bilo plesnivo, kuhinja je bila temnica, nikjer okna, svetloba pa je prihajala le od zelo šibke žarnice. O velikosti najine sobe se sicer niso zlagali, a tudi ta je bila polna plesni, polovico okenca je prekrival sosednji zid in seveda rešetke. Pravzaprav je bil to simpatičen smrdljiv bunker," se spominja 24-letna Celjanka Kristina in doda, da so ji po "pobegu" z ogleda še ves dan smrdela vsa oblačila. Trenutno živi v študentskem domu na Kardeljevi ploščadi, kjer je zadovoljna tako s ceno kot z nastanitvijo, moti jo le, da nima zasebnosti.

"Se boš pač zadolžila, Amerika se je tudi" Ana je študentka ekonomije, ki je krajši čas živela v 25 kvadratnih metrov veliki garsonjeri v Trnovem, za katero je plačevala 400 evrov – brez stroškov. Ti so jo stali še nadaljnjih sto evrov. "Stanovanje naj bi bilo opremljeno. Od ležišč in sedišč je obstajal le en kavč, pralnega stroja ni bilo, hladilnik pa je stal na balkončku. Vmes so mi kuhinjo napadle mravlje. Ko sem naredila akcijo in stanovanje povsem očistila, se je lastnik pritožil, da mu to ni všeč," Ana se je zaradi prevelikih stroškov preselila nazaj k staršem, komentar lastnika pa je bil: "Se boš pač zadolžila, Amerika se je tudi." Pa pogodba? "Nisem imela uradne pogodbe, vse skupaj je bilo praktično na črno, saj me ni prijavil."

Pogodba? Reci, da si na obisku. Matematik Matej se je v Ljubljano preselil iz Prekmurja, v treh letih pa se je selil petkrat. Za seboj ima tako kar nekaj ogledov, ob tem pa tudi veliko čudnih prigod. "V Fondovih blokih za Bežigradom sem naletel na stanovanje iz leta 1950, kjer me je čakal že sostanovalec – maček, ki so mu hrano natresli kar po stanovanju po tleh. Ogrevanje na premog, kopalnica kot na fotografijah iz Černobila … Vse to za 350 evrov. Hvala lepa," začne Matej in nadaljuje z naslednjim ogledom. "V BS3 me je sprejel lastnik, hkrati posrednik, sumljiv južnjak. Stanovanje nič posebnega, ko ga vprašam o pogodbi, pove, da bova uredila kar brez in da bi mu plačeval na roke. In če pride inšpekcija, policija, če me kdo prijavi? 'Reci, da si na obisku.' Hvala lepa in nasvidenje."

Pove, da je imel samo letos vsaj tri takšne primere s pogodbami. "Naslednji gospod mi je šele na koncu ogleda povedal, da bo živel z mano. Spet drugi bi vsak teden hodil preverjat, če ne kurimo z odprtimi okni."

Zgodb še kar ni konec, Matej pa prihodnjim iskalcem stanovanj še polaga na srce: "Nikoli se ne vselite v klet. Morda je na začetku videti zdravo, a prišle bodo stenske dekoracije in gratis rastline – plesen." Dokler se študent sprijazni s slabim stanovanjem, bo to ostalo v ponudbi Mitja se je zaradi študija v Ljubljano preselil s Krasa, med iskanjem primernega stanovanja pa je naletel na marsikaj. "Na Kersnikovi se za 200 evrov oddaja soba v stanovanju, ki je katastrofalno. Razumem, da je središče mesta in namenjeno študentom, ampak to ne zadostuje bivalnim pogojem. Pohištvo je starejše od moje mame, tapete se luščijo z zidov, prostori so temačni, smrdljivi in zanemarjeni," je ogorčen Primorec.

"Na koncu se sicer res sam odločiš, ali boš sobo vzel, a menim, da takšnih ponudb sploh ne bi smelo biti. Vsaj ne toliko," pove Mitja, ki ne more verjeti, kako pokvarjeni so ljudje, da oddajajo takšne luknje – in to sploh ne za majhen denar. Da se to še vedno dogaja, pa med drugim krivi tudi študente same. "Težava je tudi v nas, mladih, ki smo ovce in se sprijaznimo s ponujenim, ker so nam vbili v glavo, da je za študente pač normalno, da živijo v luknjah. Če sem študent, še ne pomeni, da lahko živim v iztrebkih! Mislim, da bi se morali glasneje postaviti zase."