Ste se kdaj vprašali, zakaj je nevestina obleka bela in čemu svatje na mladoporočenca mečejo riž? Poglejmo nekaj običajev, ki pri nas še vedno prehajajo iz roda v rod.
Ključna akterja vsake poroke sta seveda nevesta in ženin, ob tem pa ne smemo pozabiti še na cel kup malenkosti, ki njun najsrečnejši dan življenja naredijo popoln. Poročni dan, ki ga nekateri poetično imenujejo kar najsrečnejši dan življenja, je lahko precej stresen, saj je treba pred izmenjavo zaobljub poskrbeti za ogromno stvari.
Na srečo mladoporočencev velik del uredijo priče, družice in preostali skrbni člani družine, ki pa, roko na srce, nimajo malo dela. Poglejmo, kaj na poroki ne sme manjkati.
Eno ali dve soboti pred poroko priče ali kar ženin in nevesta navadno organizirata dekliščino in fantovščino, namen katerih je slovo od samskega življenja in predvsem preizkus, ali bo par v zakonu funkcioniral. Seveda ne sme manjkati zabave, šaljivih potegavščin, smeha in alkohola, vedno več parov pa se odloča za bolj umirjene različice, da bi se izognili nerodnim preizkusom zaupanja.
Običaj, ki se ohranja predvsem na vasi, je tudi postavljanje mlaja in šrange, ko mora ženin dokazati, da si svojo izbranko tudi zasluži.
Prstana, šopek in podvezica
Nevesta navadno nosi belo obleko, ki simbolizira nedolžnost. Ta se danes bolj redko ohrani do poroke, zato se veliko nevest raje obleče v bež, barvo šampanjca ali celo v močnejše barve. Skrivnostni pajčolan naj bi simboliziral nevestino sramežljivost, danes se zanj odloča vedno manj deklet, še vedno pa ima romantičen pridih.
Poročni prstan se nosi na prstancu leve roke, saj naj bi šla ravno čez četrti prst žila ljubezni (vena amoris), ki je neposredno povezana s srcem. Kitenje s prstani sicer izhaja že iz antike, ko je mož svoji nevesti okoli zapestja in gležnjev navil iz trave spleteno kito, ki naj bi zadržala duha, da ne bi pobegnil iz njenega telesa. Pletene kite je nadomestila kovina. In še to: prstana ne smeta pasti na tla, ne sme se ju izgubiti ali pozabiti nanju, saj to pomeni, da ni prave želje po poroki.
Metanje šopka in podvezice sega v trinajsto stoletje in izhaja iz Francije. Svatje so hoteli nevesti ukrasti podvezico, saj naj bi ji ta prinašala nesrečo. Nevesta jo je tako kar sama vrgla mednje, podobno pa je sledilo tudi s šopkom. Podvezice lovijo samski svatje – tisti, ki jo ujame, se bo poročil naslednji –, šopek pa neporočena dekleta, ki so prav tako kandidatke za naslednjo poroko.
Podobno kot ni rojstnega dne brez torte ta ne sme manjkati niti na poroki. Mladoporočenca zarežeta prvi kos in si ga razdelita – navadno se popackata po vsem obrazu.
Nekaj novega, nekaj starega, nekaj modrega in nekaj izposojenega
Prepričanje, da ženin ne sme videti neveste pred poroko, ker to prinaša nesrečo, se počasi izgublja, saj je par že zaradi logističnih težav težko obdržati narazen. Pred poroko se naj nevesta ne bi pogledala v ogledalu, lahko pa goljufa tako, da se pogleda brez enega uhana ali z obutim le enim čevljem.
Nevesta naj bi nosila tudi nekaj novega, nekaj starega, nekaj modrega in nekaj izposojenega. Nova je ponavadi biserna ogrlica, ki ji jo podari njena mama, lahko je tudi spodnje perilo, kakšen modni dodatek ali kaj povsem poljubnega, sicer pa to simbolizira optimizem. Nekaj starega navadno ohranja družinsko tradicijo – stara babičina broška ali lasna sponka, nekaj modrega nevesta nadene zaradi simbola ljubezni – navadno je modra podvezica. Ponavadi si nevesta nekaj izposodi od poročene prijateljice, ki mladoporočencema tako priskrbi nekaj začetne sreče iz svojega zakona.
Metanje riža, golobi in hupanje
Metanje riža izvira z Vzhoda, simbolizira rodovitnost in plodnost, mladoporočencema pa naj bi prineslo veliko otrok. Ob koncu dneva, ko se ženin in nevesta odpravita v skupni dom (in se zabava šele zares začne), mož ženo nese čez prag. Običaj izvira iz antičnega Rima, ko je moral moški žensko, ki se je upirala vstopu v sobo, kar odnesti skozi vrata. Pozneje naj bi jo skozi vrata nesel, da jo je obvaroval pred zlimi duhovi.
Veliko parov ob usodnem "da" spusti tudi nekaj belih golobov, kar simbolizira skupen začetek in podporo, nad običajem pa niso ravno navdušeni pri organizaciji za zaščito živali.
Pa hupanje? Avtomobili svatov so navadno okrašeni z belimi pentljami, avtomobila na čelu kolone, v katerih sta ženin in nevesta, pa sta okrašena tudi s cvetjem. Kolona vozil neprekinjeno hupa, pozdravlja mimoidoče in proslavlja novi zakon. Seveda tudi hupanje odganja zle duhove.