Jamajčan, ki bo smučal na olimpijskih igrah: Slovenci in Slovaki me vedno zmedete #video

Foto: Noah Wallace Zgodba o Benjaminu Alexandru je zadnje dni preplavila vse svetovne medije. O njem so poročali britanski Guardian, ameriška CNN in Time, posvetili so se mu na Eurosportu, tik pred pogovorom prek Zooma za Sportal je gostoval v oddaji BBC Breakfast in še bi lahko naštevali.

Benjamin Alexander je sin Jamajčana in Britanke, ki se nikoli nista zanimala za šport. "Ne, moja družina nima športnega ozadja. Pravzaprav sem precej drugačen od vseh drugih članov moje družine. Sem edini, ki ima visoko izobrazbo, edini, ki se je šolal na zasebni šoli in obiskoval eno najboljših univerz na svetu. Medtem ko sem jaz zelo avanturističen, so oni precej konservativni. Rad raziskujem, delam kaj novega, oni pa so najraje v coni udobja. Zato jih niti ne preseneča, da sem se podal na tako noro pot," je v videopogovoru pripovedoval energični sogovornik, ki ne skriva, da je od nekdaj znal pritegniti pozornost javnosti, zdaj tudi medijev.

V preteklosti je delal kot model in DJ, s smučanjem pa se je spoznal šele pred dobrimi šestimi leti v Whistlerju v Kanadi.

Zdaj zaradi smučanja večino časa preživi v Evropi, pozna tudi Slovenijo. "Zanimivo je, da sem si avto, ki ga uporabljam trenutno, izposodil v Ljubljani in ga moram v Sloveniji tudi vrniti. Pravzaprav sem načrtoval, da se bom januarja udeležil tekem v Cerknem in Mariboru, tudi novo leto sem preživel v Ljubljani, a so tekme zaradi previsokih temperatur na žalost odpadle," je pojasnil in potožil nad preveliko podobnostjo Slovenije in Slovaške. "Vedno me zmedete. Slovenija in Slovaška imata enako zastavo, enake barve in enako razporeditev, majhen grb," se je nasmejal.

Normo po kriteriju B Mednarodnega olimpijskega komiteja za nastop na olimpijskih igrah v Pekingu si je zagotovil prejšnji četrtek na tekmi državnega prvenstva v Lihtenštajnu, kjer je osvojil sedmo mesto v veleslalomu. 

Zaveda se, da s svojim smučarskim znanjem niti pod razno ne more konkurirati najboljšim, bi bil pa v Pekingu rad vsaj kot navdih prihodnjim jamajškim smučarskim generacijam. Edina stvar, ki ga v celotni olimpijski zgodbi več ne skrbi, je to, da bi staknil koronavirus.

"Vsaj glede tega sem pomirjen. Covid sem prebolel že dvakrat, nazadnje za božič, prepričan sem, da je šlo za omikron, tako da upam, da bom zdaj imel mir. Dvakrat sem cepljen, dobil sem tudi poživitveni odmerek, tako da se počutim odpornega proti covidu," v šali pravi 38-letni Jamajčan, ki si želi, da bi na otvoritveni slovesnosti lahko nosil jamajško zastavo. Kot kaže trenutno bo v jamajški reprezentanci osem športnikov, poleg Alexandra še sedem tekmovalcev in tekmovalk v bobu. Disciplini, zaradi katere je Jamajka zaslovela tudi na zimskih igrah pod petimi krogi. 

Prejšnji četrtek ste dosegli olimpijsko normo za nastop na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer boste nastopili kot prvi alpski smučar v zgodovini Jamajke, domovine vašega očeta. Kakšen je bil odziv ljudi, ki ste jim prvič omenili, da se želite kot alpski smučar prebiti na olimpijske igre? Vam je sploh kdo verjel?

Ko sem omenil, da imam neko noro idejo, mi niso verjeli, da mi bo to uspelo. Ampak po nekaj tednih, celo mesecih ali letih, ali šele zdaj, ko sem se dejansko res kvalificiral, ljudje po malem začenjajo razumeti, koliko truda sem moral vložiti v to in kako resen sem glede svojega cilja.

Celo v mojem smučarskem klubu Jackson Hole so mislili, da se šalim, ko sem jih vprašal, ali se jim lahko pridružim na treningu. Potem pa so po vsem trudu, ki sem ga vložil, in vsej medijski pozornosti, ki sem je bil deležen, počasi ugotovili, da gre zares in so mi pomagali.

Koliko let, energije in koliko denarja ste vložili v uresničitev vaše olimpijske želje?

Energije? 150 odstotkov (smeh, op. p.). Kar pa zadeva časovnico … Cilj, uvrstitev na olimpijske igre, sem si zadal marca 2020, torej v začetku epidemije. Pred tem sem imel povsem drugačne načrte. Preselil sem se v New York, kjer sem si nameraval poiskati redno službo.

Po več letih dela kot model in DJ sem začutil, da je napočil čas, da se ustalim. Potem pa je izbruhnila epidemija in povsem spremenila moje načrte. Izkazalo se je namreč, da je New York najslabša možnost za preživljanje epidemije, zato sem se odločil, da bom še dve leti vztrajal pri smučanju. Rekel sem si: star sem 36 let, kdaj bom sploh še imel priložnost, da živim kot profesionalni športnik … Zato sem priložnost zgrabil z obema rokama.

Kar zadeva vloženi denar … Ne vem, sto tisoč, 120 tisoč evrov. Nekaj takega.

Foto: Noah Wallace

Glede na vašo zgodbo predvidevam, da so tudi sponzorji na široko odprli denarnice.

Imam nekaj manjših sponzorjev. Recimo, da so do zdaj pokrili okrog 15 odstotkov mojih stroškov, sem pa prepričan, da bo zdaj, ko sem tudi uradno kvalificiran na igre, to povsem drugače. Mislim, da se bodo moji stroški povrnili, če ne celo več.

Za mano je več sestankov z morebitnimi pokrovitelji, z ljudmi, ki so želeli, da promoviram njihova podjetja. Vsem sem rekel, naj počakajo, da se uvrstim na igre, potem se bomo dogovarjali naprej. Do zdaj sem želel biti stoodstotno osredotočen na tekmovanja. Računam, da bom v prihodnjih treh tednih dobil okrog 15 tisočakov sponzorske podpore, kar mi bo pomagalo zlesti iz finančne luknje, v kateri sem trenutno (smeh, op. p.).

Kakšni bodo vaši naslednji koraki?

V bistvu sploh še ne vem. Povsem sem iz sebe, normo smo res dobro proslavili (smeh, op. p.). Sicer pa si nisem mislil, da bom normo dosegel že v četrtek, mislil sem, da me čakata še najmanj dve tekmi, ena v Nemčiji in ena v Italiji.

Trenutno sem v Zürichu v Švici, moram pa se vrniti še v Avstrijo, kjer sem preživel tri mesece v zadnjega pol leta. Tam hranim drugi par smuči, tistega, s katerim bom nastopil v Pekingu.

Dejstvo, da sem se na igre kvalificiral že tri dni pred iztekom roka, me je izredno razbremenilo. Kar ne vem, kaj bi sam s sabo (smeh, op. p.).

Foto: Noah Wallace

Kakšne so po šestih letih smučanja vaše smučarske kakovosti? Zasledila sem tudi, da je bila vaša smučarska tehnika precej obupna, da pa ste bili na smučišču neustrašni.

Kmalu po tem, ko sem se naučil smučati, sem bil prepričan, da sem res dober smučar. Zato ker nisem ničesar vedel o tem, kako tehnično in zahtevno je lahko smučanje. Šele ko sem postajal vedno boljši, sem ugotovil, kako daleč sem od res vrhunskih smučarjev, ki se s tem ukvarjajo že 20 let, ki imajo najboljše trenerje in najboljšo opremo.

Lahko bi rekel, da sem takrat imel ogromno samozavesti, pa nobenih veščin, medtem ko imam danes več znanja, pa precej manj samozavesti glede tega, kam spadam. Na lestvici FIS sem v veleslalomu uvrščen šele na 3.700. mesto, kar je dovolj zgovoren podatek. To je sicer dovolj, da se kot Jamajčan uvrstim na olimpijske igre, če pa bi imel švicarski ali avstrijski potni list, za kaj takega ne bi imel prav nobene možnosti.

Vam bo pripadla čast nošenja jamajške zastave na slovesnosti ob odprtju iger?

Upam. Jamajka je imela na zimskih olimpijskih igrah vse od leta 1988, z izjemo leta 2010, ekipo v bobu, jaz pa bom nastopil kot prvi jamajški smučar. In glede na to, da so smučarski dogodki osrednji športni dogodek olimpijskih iger, ne vidim razloga, zakaj ne (smeh).

Vemo, da so športniki z Jamajke izredno močni v poletnih športnih, predvsem v atletiki, kako domači so v zimskih? Jih sploh zanimajo, bodo med zimskimi igrami prenosi tekem s Pekinga?

To, kar je pred več kot 30 leti naredila jamajška ekipa v bobu štirisedu, je izjemna zgodba in razlog, zaradi katerega je marsikdo na Jamajki prižgal televizijo, tako kot to počnejo v času poletnih olimpijskih iger. Mislim, da bodo tudi letošnje igre, prav zaradi smučanja, pritegnile pozornost Jamajčanov, tudi tistih, ki ne živijo v domovini.  

Gre za zelo postopen proces. Ne pričakujem, da bi Jamajčani kar čez noč poznali razliko med slalomom in veleslalomom, verjetno se bo za to moralo menjati več generacij, si pa želim, da bi bilo več smučarjev z Jamajke pripravljenih že za prihodnje olimpijske igre v Cortini leta 2026. Gre za smučarje, ki trenirajo že od četrtega leta. Že zdaj so precej boljši od mene in zagotovo bodo v Cortini tudi precej višje uvrščeni kot jaz.

Ampak to je začetek in nekdo mora začeti. Upam, da bom po olimpijskih igrah prevzel tudi vlogo predsednika Smučarske zveze Jamajke, tako da bom lahko pomagal prihodnjim generacijam. Z vsem znanjem in izkušnjami, ki sem si jih nabral v zadnjih letih.

Foto: Noah Wallace

Boste po olimpijskih igrah še vztrajali pri smučanju?

V roku od prihodnjih treh mesecev do enega leta se bom posvetil delu za svoje sponzorje. Ali bodo to smučanje z ljudmi iz korporacij, motivacijski govori za podjetja, otroke ali športna društva … Ne bom pa se več ukvarjal s profesionalnim smučanjem.

Smučarska tekmovanja so res izredno zahtevna, smučanje pa pušča posledice na telesu. Prosto smučanje je nekaj povsem drugega in komaj čakam, da se vrnem v to vejo smučanja. Pravkar sem se dogovoril z agencijo, ki organizira heliskiing na Aljaski, in komaj že čakam na to desetdnevno dogodivščino ob koncu sezone.

Te dni ste gostovali v vseh večjih medijih, CNN, BBC, Time, vas je presenetila medijska pozornost, ki ste je deležni?

Kaj pa vem, že kot DJ sem se vedno znal dobro predstaviti. Nikoli nisem imel menedžerja, agenta ali kogarkoli drugega, ki bi mi pri tem pomagal, tako da kar dobro vem, kaj pritegne pozornost ljudi, kako deluje marketing.

Foto: Stephen Shelesky

Vedel sem, da bo že samo zato, ker sem Jamajčan, moja zgodba pritegnila veliko pozornosti. Že samo zaradi filma Ledene steze in ekipe za bob iz leta 1988.

Nisem pa pričakoval, da bosta incident z Georgeom Floydom in gibanje Black Lives Matters, ki so ga ustanovili lani, toliko pripomogel k prepoznavnosti moje zgodbe kot zgodbe temnopoltega tekmovalca v belem športu. V vseh največjih svetovnih medijih so jo predstavili, še preden sem bil sploh blizu uvrstitvi na olimpijske igre. Skratka, nekako sem pričakoval, da bo moja zgodba odmevna, a bila je precej bolj in precej hitreje, kot pa sem pričakoval.

Tudi na Jamajki?

Zagotovo. Večkrat sem gostoval na televiziji in takoj po koncu olimpijskih iger bom odpotoval na Jamajko in tam užival v dobrodošlici za junake (smeh, op. p.). Komaj čakam, da Jamajko doživim še brez epidemije, ko bo spet zaživelo nočno življenje.

Kakšni so pravzaprav vaši cilji v Pekingu? O medalji seveda ne razmišljate.

Najprej se želim zabavati in uživati v slovesnosti ob odprtju, potem pa želim doseči še spodoben rezultat. Nočem pasti ali se poškodovati.

Če bom po vsaki vožnji imel 20 sekund zaostanka za vodilnim, bo to zame spodoben čas. Glede na to, kako malo izkušenj imam in kako malo treninga je za mano, da imam precej slabšo opremo v primerjavi s tistimi, ki danes zmagujejo na tekmah in se bodo na igrah pojavili s 15, 20 različnimi pari smuči in štirimi serviserji, ki jim bodo smuči pripravili do popolnosti za temperature tisti dan, medtem ko se bom jaz pojavil z dvema paroma smuči in se bom moral odločiti, katere bodo bolj primerne za tisti dan.

Dejstvo je, da igrajo v povsem drugačni ligi kot jaz. Ne skušam tekmovati z njimi, rad bi samo navdihnil prihodnje generacije, da poskusijo.