Ponedeljek, 8. 1. 2018, 4.00
4 leta, 8 mesecev
Pogled s tribune
Zlata lisica brez duše
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,28
1
Pretekli konec tedna je kljub zelo korektni kranjskogorski izvedbi vnovič razkril, da je lahko prava Zlata lisica doma le v Mariboru. Večje vprašanje pa je, kako čvrsti so temelji tega doma.
Ker so v Kranjski Gori ob ugodni legi podkorenske strmine pravi mojstri priprave snežne podlage, kar s tradicionalnim pokalom Vitranc, ki je zaradi pomanjkanja snega nazadnje odpadel pred sedemnajstimi leti, v marčevski vremenski loteriji dokazujejo vsako sezono, je bilo že po naznanitvi selitve Zlate lisice iz Maribora v Podkoren jasno, da bo tekmovanje uspelo.
Ob štajersko-gorenjskem sodelovanju je kljub nekaj varčevalnim ukrepom in logističnim težavam, ki so jih zaradi zasedenosti hotelov s stalnimi vožnjami na Bled čutili predvsem tekmovalke, trenerji in funkcionarji, sta tekmi v veleslalomu in slalomu minili brez večjih zapletov.
Za nameček je zahtevnostna stopnja kombinacije snežne podlage in konfiguracije terena pred najboljše smučarke svetovnega pokala postavila tudi svojevrstno zrcalo. Tekmi, na katerih ni bilo realnih možnosti za kakšna vidnejša presenečenja, sta zgolj razkrili, da je v tem trenutku Američanka Mikaela Shiffrin na krepko višji ravni od konkurence.
Ko nekaj manjka
Razlika med tekmicami in Shiffrinovo, ki bi na lažjem terenu težje unovčila celoten spekter konkurenčne prednosti, bi bila na Mariborskem Pohorju po vsej verjetnosti manjša. A občutka o tem, da je manjkala pohorska tekmovalna duša, se v Kranjski Gori vendarle ni bilo mogoče otresti.
Organizatorji so sicer lahko upravičeno zadovoljni, da so po popolni mariborski kapitulaciji tekmo ohranili v Sloveniji. Toda Zlata lisica v Kranjski Gori vendarle ni prava Zlata lisica. Gre za dve običajni tekmi, brez pravega duha tradicije, odmevnejšega navijaškega utripa in pripadajoče folklore.
V nasprotju z Mariborom, ki tudi ob rezultatsko nekoliko bolj sušnih sezonah domače vrste poskuša zadihati z dogodkom in se lisičji utrip z globljo zgodbo s Pohorja preseli tudi v mesto ter predrami še nešportni živelj, pa kranjskogorske ženske tekme z izjemo kakovostnih predstav na hribu ne prinašajo kakšnega presežka in ne zamajejo turističnega ritma Kranjske Gore.
Maribor ni stabilen partner
Na razliko med kranjskogorskim in mariborskim ozračjem so opozarjale tudi smučarke. Vseeno pa to ne more spremeniti dejstva, da je Mariborsko Pohorje predvsem zaradi nizke nadmorske višine, vse toplejših zim in deloma tudi nesodobnega sistema za zasneževanje ter lokalnih težav sila nestanoviten partner.
Dovolj pove podatek, da je v zadnjih osmih letih od 16 predvidenih Pohorje pod streho spravilo vsega sedem tekem. Od leta 2006 naprej se je Zlata lisica kar štirikrat selila v Kranjsko Goro, enkrat je bila pod Pohorjem povsem odpovedana, dvakrat pa izpeljana le v polovičnem obsegu.
Organizatorji, ki imajo sicer za prihodnji dve sezoni že obljubljena tekmovalna termina, za tretjo pa podano obljubo o iskanju ustrezne rešitve, sicer vztrajno poudarjajo, da se zaradi simptomatično zelenih zim niso znašli na listi za odstrel. Vseeno pa navedena nestabilnost veljakom Mednarodne smučarske zveze nedvomno olajšuje vlečenje potez, s katerimi ob spremembah v tekmovalnem koledarju mariborski status ni več tako trden, kot je bil nekoč.
1