Vonj po bencinu in strah v Kitzbühlu

Foto: Sportida

Andrea Massi, čigar mnenje bi zaradi vseh uspehov Tine Maze v slovenskem smučanju moralo imeti težo, je zanj dejal, da je tempirana bomba. Njegov trener Peter Pen, ki se z vodstvom zveze že pogovarja o nadaljnjem sodelovanju, vztraja, da še zdaleč ni pokazal vsega potenciala. "Tudi sam merim visoko. Z iztekajočo sezono sem sicer doloma lahko zadovoljen, a moje ambicije so precej večje," pa na izzive odgovarja 25-letni Celjan Martin Čater, ob rezultatski krizi Boštjana Klineta v tej zimi celo najboljši slovenski smukač. Sezono je končal kot državni prvak, pred tem pa je bil 24. v smukaškem seštevku svetovnega pokala. Nase je opozoril tudi s sedmim mestom v kombinaciji v Bormiu in enajstim v smuku v Wengnu.

Lahko pred kratkim končano sezono označite za sezono napredka ali ste si vendarle obetali več?
Da, vsaka sezona je postregla z napredkom. Letos je bil pri meni najbolj viden v smuku. Je pa to tudi sezona, ki je prinesla kar nekaj spodrsljajev. Govorim o rezultatskih izpadih, ki si jih ne bi smel privoščiti. V mislih imam predvsem zadnji superveleslalomski preizkušnji, kjer sem pokvaril vtis celotne sezone.

Je tudi nezadovoljstvo znak vse večjih pričakovanj?
Znam biti tudi nezadovoljen. To izvira iz velikih pričakovanj. Visoke cilje sicer pred tekmo znam potisniti na stranski tir in se osredotočiti le na smučanje. To me ne ovira. V želji torej ne pogorim. A ko je tekme konec, razmišljam tudi o tem, kam sem meril in kje sem na koncu pristal.

Na Pjongčang nima lepih spominov. Foto: Reuters A zdaj cilj vendarle niso le točke svetovnega pokala.
Prav gotovo. Sezono sem končal med najboljšo trideseterico v obeh disciplinah. To je osnova za novo zimo. Želim večjo stabilnost, nato pa uvrščanje med najboljših 10 ali 15. No, ko se enkrat giblješ v tem krogu, moraš pogledovati tudi proti vrhu. Jasno, rad bi bil tudi prvi.

V čem je, v vaših očeh, smukaška elita boljša od vas?
Gre za smukače, ki so skozi leta osvojili zmagovito formulo. A ta formula je kompleksna. Poletni treningi, konkurenčna oprema, priprava smuči, izvedba … Vse deluje tako, kot mora. Ko v enem segmentu zaostaneš za njimi, izgubiš stik. S tem imamo težave predvsem manjše reprezentance. To se vidi že na terenu, ko mi, "ta mali", potegnemo krajši konec. Sem pa vesel, da se naši trenerji trudijo. A ko največji strnejo vrste, je težko.

Sezona je bila tudi olimpijska. V Pjongčangu niste skrivali razočaranja. Kaj pa danes?
Olimpijske igre so me potrle. Potreboval sem nekaj dni, da sem prišel k sebi. Vseeno še nisem pozabil Pjongčanga. Zdaj na to gledam kot na dragoceno izkušnjo. To je nekaj višja raven. Nanjo psihično nisem bil dobro pripravljen. Ve se, kaj šteje na olimpijskih igrah. To so kolajne. Jaz sem to vedel, a konstantnost rezultatov in smučanja me ni uvrščala med najboljše, zato sem poskušal nekaj dodati, a ni šlo. Preboj sem iskal predvsem v kombinaciji. No, tam mi slalom res ni bil pisan na kožo.

Tri sezone v svetovnem pokalu Foto: Sportida

Dolgo ste veljali za tihega in zelo skromnega smučarja. Zdaj govorite celo o največjih izzivih. Kje se je zgodil preskok?
Pred leti sem bil na robu tega, da smuči postavim v kot. Bil sem član ekipe evropskega pokala. Nastopal sem predvsem v tehničnih disciplinah. Ko so se spremenile veleslalomske smuči, sem se oddaljil. Znašel sem se na razpotju. Preizkusil sem se na nekaj superveleslalomskih tekmah nižje ravni. Tam sem bil uspešen. Sledilo je vabilo trenerja ekipe za svetovni pokal v Wengen. Nekoliko nepričakovano sem prišel do točke. Tako se je začela razvijati moja pot v hitrih disciplinah. S tem sem se sicer spogledoval že v mlajših letih.

Vas tudi v zasebnem življenju mika hitrost?
Da, še celo preveč. Rad imam vse, kar je hitro in povezano z bencinom, nisem pa nepredvidljiv. Brezglavosti si ne privoščim. Tudi v smučanju ne.

Kaj pa strah?
Večinoma sem se ga otresel. Prisoten je le še v Kitzbühlu. Tam mi še ni uspelo, da bi se povsem suvereno postavil na štart in se vrgel "na glavo".