Nedelja, 5. 1. 2020, 4.00
4 leta, 10 mesecev
Skok v športno preteklost
Usodna skakalnica, ki mu je dvakrat razblinila sanje #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,32
Jutri se bo v Bischofshofnu v Avstriji končala 68. novoletna skakalna turneja. Zlati orel, ki ga prejme zmagovalec skupnega seštevka, je edina lovorika, ki jo v svoji zbirki pogreša legendarni švicarski skakalec Simon Ammann. Prav zadnja postaja turneje je bila za 37-letnega Švicarja že dvakrat usodna.
Švicarski skakalec Simon Ammann je v smučarskih skokih dosegel praktično vse, manjka mu le zlati orel za skupno zmago na novoletni turneji. Dvakrat se je "spotaknil" na zadnji postaji turneje, na skakalnici v Bischofshofnu v Avstriji, kjer je leta 2015 grdo padel in pristal v bolnišnici. Na istem prizorišču se bo jutri končala 68. novoletna skakalna turneja.
V sezoni 2013/2014 je Simon Ammann prav na skakalnici v Bischofshofnu, zadnjem prizorišču prestižne novoletne skakalne turneje, s 4. mestom pokvaril svoje možnosti za osvojitev turneje (končal jo je na 2. mestu), še huje pa je bilo leto pozneje, ko je 6. januarja pri pristanku grdo padel, za kratek čas omedlel in končal v bolnišnici.
Jutri bo minilo pet let, odkar je Ammann grdo padel pri doskoku na zadnji postaji novoletne turneje v Bischofshofnu.
Posnetki in fotografije usodnega padca so še danes videti grozljivo, a se je zgodba k sreči dobro razpletla in Ammann skače še danes, pri 37 letih.
Kako dolgo bo še vztrajal, ne ve nihče. Vsakokrat, ko ob koncu sezone skliče novinarsko konferenco, si marsikdo misli, da bo napovedal slovo.
Kaj se je dogajalo usodnega 6. januarja 2015?
Simon Ammann je 6. januarja 2015 skočil kot že ničkolikokrat prej, a mu je pri doskoku smuči potegnilo toliko narazen, da je izgubil stabilnost in z obrazom močno treščil ob tla.
Čeprav je bilo zaradi izgube zavesti in krvi na obrazu vse skupaj videti naravnost grozljivo, se je izkazalo, da je Švicar ob tem utrpel le nekaj udarcev in odrgnin.
Iz bolnišnice so ga odpustili pet dni pozneje, konec januarja je že začel priprave na svetovno prvenstvo v Falunu na Švedskem, kjer pa ni mešal štren pri vrhu razpredelnice.
Pravi, da se padca ne spominja, ve pa, da je šlo nekaj hudo narobe. Prav zaradi padca v Bischofshofnu je pozneje spremenil tehniko pristajanja.
Švicar ima v svoji skakalni zgodovini kar nekaj padcev. Omenimo zgolj še dva, tik pred OI v Salt Lake Cityju, kjer si je med padcem na treningu v Wilingenu poškodoval rebra (a potem vseeno osvojili dve zlati olimpijski medalji), in v Planici.
Legenda že pri 37 letih
Ko se bo športna pot Simona Ammanna, mladeniča, ki je na začetku svoje kariere zaradi značilne oblike očal (in razkošnega skakalnega talenta) mnoge spominjal na literarnega in filmskega junaka, čarovnika Harryja Potterja, končala, bomo brez pretiravanja lahko zapisali, da se je poslovil eden največjih predstavnikov tega športa.
Leta 2002 je v Salt Lake Cityju osvojil dve zlati olimpijski medalji. Pred tem je na tekmi svetovnega pokala posegel največ po 6. mestu.
Štirikrat na vrhu Olimpa
V svoji zbirki ima kar štiri zlate olimpijske medalje s posamičnih tekem, s čimer se ne more pohvaliti nihče drug v skakalni karavani.
S prvima dvema naslovoma olimpijskega prvaka na mali in veliki napravi se je okitil že leta 2002 v Salt Lake Cityju, pri 20 letih, kar mu je tlakovalo pot do zvezdniškega statusa v domovini in širše, druga dva pa je zbirki dodal osem let pozneje v Vancouvru.
Ammannova zmaga oz. zmagi na olimpijskih igrah v ZDA sta bili še toliko večja senzacija, saj takrat 20-letni mladenič pred tem sploh še nikoli ni zmagal na tekmi svetovnega pokala. Najvišje je bil na šestem mestu.
Šele mesec dni po igrah je na tekmi svetovnega pokala prvič stopil na najvišjo stopničko (Oslo, marec 2002).
V Vancouvru leta 2010 je bil že bolj vajen medijskih žarometov kot štiri leta prej v Salt Lake Cityju.
Otroštvo na kmetiji brez televizorja
O Ammannovi neverjetni zgodbi so se leta 2002 razpisali vsi svetovni mediji.
V New York Timesu so na primer zapisali, da hollywoodski scenaristi ne bi mogli spisati lepše zgodbe, kot je življenjska zgodba mladega Švicarja, ki je s štirimi sorojenci in brez televizije odraščal na družinski kmetiji v gorski vasici Unterwasser.
Moral bi se klonirati, če bi želel ustreči vsem
Po vrnitvi z iger je postal prava senzacija. Menda so ljubezenska pisma in ženitne ponudbe kar deževale. Ammann je takrat izjavil, da že ima dekle, in potožil, da je škoda, ker se ne more klonirati, da bi ustregel željam vseh deklet.
V Švici so ga po dveh zmagah na olimpijskih igrah v ZDA častili po božje.
"Obravnavajo me kot kralja, a se sam nikakor ne počutim kot kralj"
"Ne morem verjeti, kaj se dogaja. Obravnavajo me kot kralja, a se sam nikakor ne počutim kot kralj. Samo naredil sem tisto, kar delam najraje – skakal," je razpredal ob prihodu v domovino, kjer so ga pričakali s transparenti in zastavami, peki so celo izdelovali pecivo z njegovim imenom, picopeki so pekli pice z ananasoma, ki naj bi predstavljala dve zlati olimpijski medalji, domačini pa so mu spesnili Simi (njegov vzdevek) Blues.
Za nagrado je dobil vse mogoče, tudi avto in pozlačen mobilni telefon, največ pa mu je pomenil živ pujsek, ki ga je dobil za srečo.
Ammann je pozneje priznal, da je sicer od nekdaj sanjal, da bi postal svetovni ali olimpijski prvak, a ni pričakoval, da se mu kaj takega lahko zgodi že tako zgodaj. Še posebej po treh klavrnih sezonah pred tem.
Starši so imeli bolj pametno delo od buljenja v televizor
Ammnnovi starši, bratje in sestre nastopa Simija, kot ga kličejo, niso spremljali. Prvič zato, ker so imeli pomembnejše delo, kot je dejal njegov oče Heiri Ammann, na primer skrb za živino (v času tekme je molzel krave), drugič pa zato, ker takrat sploh niso imeli televizije. In kot je dejal oče, niti ne razmišljajo tem, da bi jo kupili, saj je v življenju cel kup pomembnejših reči od buljenja v televizor.
Tudi vas spominja na priljubljenega literarnega čarovnika Harryja Potterja?
Mediji so se leta 2002 razpisali tudi o tem, da Ammannova starša nimata potnega lista, saj ga, kot sta dejala, nikoli nista potrebovala, saj ne potujejo in ne hodijo na počitnice.
Dvojna olimpijska krona je Ammannu prinesla še en sladkorček, in sicer gostovanje pri priljubljenem voditelju pogovorne oddaje Davidu Lattermanu v New Yorku.
Ammann je pozneje razlagal, da se mu je vse skupaj zdelo precej nerealno, saj sta bila z vodjo švicarske reprezentance Garryjem Furrerjem vajena prevažanja s starim Volkswagnovim kombijem, takrat pa sta v Veliko jabolko potovala v prvem razredu, do Manhattna sta se pripeljala v razkošni limuzini.
A Ammann ni zgolj junak olimpijskih iger, leta 2007 je v Sapporu na Japonskem postal tudi svetovni prvak, v sezoni 2009/2010, ki je njegova najuspešnejša, je zmagal tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala (devet zmag na tekmah svetovnega pokala), v Planici pa postal še svetovni prvak v poletih.
Najdlje je poletel v Vikersundu in Planici, kjer je pristal pri znamki 238,5 metra, kar je tudi švicarski državni rekord, je pa tudi rekorder skakalnic v Lillehammerju, Garmisch-Partenkirchnu (rekord je 1. januarja letos izenačil Norvežan Marius Lindvik, prvovrstno presenečenje letošnje skakalne turneje) in Zakopanah na Poljskem.
Ammann je nastopil na šestih olimpijskih igrah. Prvič v Naganu leta 1998 pri rosnih 16 letih. Leta 2014 mu je v Sočiju pripadla čast nošenja švicarske zastave na odprtju iger. Skače na smučeh slovenskega proizvajalca Petra Slatnarja.
Trenutno ga lahko spremljamo na novoletni turneji, kjer je po treh četrtinah turneje na 23. mestu.
Simon Ammann ima v svoji zbirki skoraj vse lovorike, manjka mu le zlati orel za skupno zmago na novoletni turneji. Najbližje mu je bil v sezoni 2013/2014, ko je zasedel 2. mesto, tik za Thomasom Diethartom.
