SiolNET. Sportal Zimski športi
2,23

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Tim-Kevin Ravnjak

Fant, ki je premikal meje, po koncu kariere do največje zmage: izkopal se je iz depresije in si ustvaril družino

2,23

termometer

Tim Kevin Ravnjak | Tim-Kevin Ravnjak je eden najboljših slovenskih deskarjev prostega sloga vseh časov. Leta 2018 se je potihoma umaknil iz športa in na boleč način okusil, kako težaven je lahko prehod iz sveta vrhunskega športa v običajno življenje. Štiri leta po koncu športne kariere na prehojeno pot gleda drugače. Brez obžalovanj. "Ničesar ne bi storil drugače, vse je tako, kot je moralo biti," pravi. | Foto: osebni arhiv
Tim-Kevin Ravnjak je eden najboljših slovenskih deskarjev prostega sloga vseh časov. Leta 2018 se je potihoma umaknil iz športa in na boleč način okusil, kako težaven je lahko prehod iz sveta vrhunskega športa v običajno življenje. Štiri leta po koncu športne kariere na prehojeno pot gleda drugače. Brez obžalovanj. "Ničesar ne bi storil drugače, vse je tako, kot je moralo biti," pravi. Foto: osebni arhiv

Eden najuspešnejših slovenskih deskarjev prostega sloga Tim-Kevin Ravnjak ima komaj 25 let, a je doživel toliko, kot mnogi ne doživijo v dvakrat daljši življenjski dobi. Kaj počne danes? Zakaj je po olimpijskih igrah v Pjongčangu leta 2018 poniknil brez slovesa in besed o koncu športne kariere? V pogovoru za Sportal je spregovoril tudi o spopadanju z depresijo in težavnem iskanju nove identitete. "Težko obdobje, ki sem ga doživljal po koncu kariere, je imelo svoj namen," je prepričan. Danes je pomirjen sam s sabo, izpopolnjen v krogu družine, ki sta si jo ustvarila z življenjsko sopotnico Nino. V najtežjem obdobju življenja je bila prav ona njegova glavna motivacija za spremembo.

27. marca bo minilo deset let, odkar je Tim-Kevin Ravnjak, takrat samosvoj in neustrašen fant z bujno pričesko in čepico, prvič postal mladinski svetovni prvak v snežnem kanalu. 

Med intervjujem za Sportal v Zrečah. | Foto: Alenka Teran Košir Med intervjujem za Sportal v Zrečah. Foto: Alenka Teran Košir Februarja je preteklo že osem let, odkar se je na olimpijskih igrah v Sočiju uvrstil v finale snežnega žleba in osvojil osmo mesto, kar je najboljša slovenska olimpijska uvrstitev v deskanju prostega sloga. In če nadaljujemo naštevanje, mineva že sedem let, odkar je na svetovnem prvenstvu osvojil bronasto odličje. Največje uspehe je dosegel pred 19. letom.

Po tistem ni več užival v športu, je povedal v daljšem pogovoru za Sportal, ko je spregovoril tudi o razlogih, zaradi katerih nikoli ni uradno postavil pike na i svoji uspešni karieri, dotaknil pa se je tudi dveletnega težkega obdobja po umiku iz sveta profesionalnega športa, ko je dosegel dno in se ujel v spiralo depresije.

Kje je Tim-Kevin Ravnjak danes, pri 25 letih? V enem najlepših, če ne kar najlepšem obdobju svojega življenja, pravi Ravnjak, danes že mož in oče. "To, da sem premagal depresijo, je zame ogromna zmaga," priznava Velenjčan, ki je v zadnjem tednu storil še en velik korak.

Po štirih letih se je končno vrnil na sneg in na njem namerava tudi ostati. Z nekdanjim vrhunskim deskarjem smo se srečali v Zrečah, na poti z Rogle, kjer opravlja izobraževanje za licenco učitelja oz. trenerja deskarja.

Leta 2018 je na olimpijskih igrah v Pjongčangu odpeljal svojo zadnjo tekmovalno vožnjo. V snežnem žlebu je osvojil 16. mesto. | Foto: Guliverimage Leta 2018 je na olimpijskih igrah v Pjongčangu odpeljal svojo zadnjo tekmovalno vožnjo. V snežnem žlebu je osvojil 16. mesto. Foto: Guliverimage

Februarja so minila že štiri leta, odkar ste odpeljali svojo zadnjo vožnjo, bilo je na olimpijskih igrah v Pjongčangu leta 2018, potem pa povsem poniknili. Nikoli niste uradno napovedali, da boste končali kariero. Zmanjkala je tista pika na i. Kako to?

Res je. Priznam, da šele zdaj, štiri leta po koncu kariere, bistveno lažje govorim o deskanju in koncu kariere, kot pa bi to storil takrat.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kaj je bila kaplja čez rob? Poškodbe?

Da. Po olimpijskih igrah v Pjongčangu sem se na Rogli, kjer smo pripravljali projekt za enega od mojih takratnih sponzorjev, zelo hudo poškodoval.

Zlomil sem si ramo, za kar je bila potrebna operacija, ki bi ji sledila devetmesečna rehabilitacija. Ker so mi zdravniki takrat omenili možnost, da bi se poškodba zacelila sama od sebe, kot telesni proces, torej brez operacije, sem se najprej odločil za to možnost.

Prve štiri mesece po padcu sem miroval, a ker se ni nič spremenilo, sem se vseeno odločil za operacijo. Operiran sem bil konec avgusta oz. septembra 2018, kar je pomenilo, da bi moral naslednjo sezono izpustiti. Ker je bila to sploh prva sezona od začetka moje kariere, ki sem jo začel pri osmih letih, v kateri nisem tekmoval, je bil šok zame toliko večji.

Sobotni intervju | Foto:

V tistem trenutku se sploh nisem zavedal, kaj pomeni izpustiti sezono zaradi poškodbe. Po eni strani sem imel srečo, da se mi to ni zgodilo že prej, po drugi pa bi bilo mogoče lažje, ker bi te občutke že poznal.

Skratka, to je bilo zame izjemno težko obdobje. Zapadel sem v depresijo in posledično razvil zelo velik odpor do športa.

Od takrat pa vse do danes, če izpustimo zadnji teden, ki sem ga preživel na Rogli, sem bil na snegu vsega štirikrat. V štirih letih! Prva tri leta snega niti videti nisem mogel.

Ste čutili zamero do športa, ker vam je bilo odvzeto tisto, kar ste bili do takrat? Na neki način ste ostali brez svoje identitete. Na deski ste stali od sedmega leta, v tem ste bili eden najboljših na svetu, potem pa ste morali kar naenkrat, in ne po lastni želji, to prekiniti, zgraditi novo identiteto …

Da. V tistem obdobju sem gojil precej zamer do precej ljudi. Pa niso bile samo zamere, bil je tudi odpor do snega, deskanja, čutil sem globoko žalost in jezo, nakopičil se mi je kup mešanih občutkov, ki niso bili najbolj pozitivni …

"Vklop v drugačno življenje, v življenje brez športa, je bil zame precejšen šok. To opažam šele danes, ko razmišljam o stvareh za nazaj. Povsem izgubljen sem bil." | Foto: Peter Kastelic "Vklop v drugačno življenje, v življenje brez športa, je bil zame precejšen šok. To opažam šele danes, ko razmišljam o stvareh za nazaj. Povsem izgubljen sem bil." Foto: Peter Kastelic

Ko je človek kar naenkrat postavljen pred dejstvo, da tega, kar je do takrat počel 250 dni na leto, ne bo več mogel početi, je to velik udarec. Sam takrat drugačnega življenja sploh nisem poznal.

Do takrat sem bil vajen samo potovati, trenirati, se za kratek čas ustaviti doma, in potem akcija naprej. Drugega nisem videl, niti nisem poznal. In ko ti je to enkrat odvzeto, se znajdeš v zelo težki situaciji.

Vklop v drugačno življenje, v življenje brez športa, je bil zame precejšen šok. To opažam šele danes, ko razmišljam o stvareh za nazaj. Povsem izgubljen sem bil.

In da se vrnem na vaše prejšnje vprašanje, zakaj nikoli nisem napovedal konca kariere ali imel poslovilne tekme.

Verjetno zato, ker si je kljub odporu, ki sem ga čutil do deskanja, majhen delček mene vseeno želel vrnitve na tekmovalno sceno.

"Kljub odporu, ki sem ga čutil do deskanja, si je majhen delček mene vseeno želel vrnitve na tekmovalno sceno." | Foto: Red Bull Content Pool "Kljub odporu, ki sem ga čutil do deskanja, si je majhen delček mene vseeno želel vrnitve na tekmovalno sceno." Foto: Red Bull Content Pool

A ker sem precej realen, sem nazadnje vseeno spoznal, da je moj vlak že odpeljal. Morda bi lahko sedel v taksi, če se simbolično izrazim, in ga skušal dohiteti na naslednji postaji, a sem potem dokaj hitro sprejel dejstvo, da je bila poškodba verjetno znak, da je moja kariera končana.

Že več let pred koncem kariere sem ponavljal, da se želim posloviti zdrav. Čeprav sem kariero končal s poškodbo, danes nimam trajnih posledic, razen morda posledic, ki sem jih imel zaradi številnih pretresov možganov, ki sem jih staknil pri padcih, a se tudi to precej izboljšuje.

Z ženo Nino in šestmesečno hčerko Mio. | Foto: osebni arhiv Z ženo Nino in šestmesečno hčerko Mio. Foto: osebni arhiv Trenutno je moje fizično in psihološko stanje odlično, še posebej v tem obdobju, ko sem zgodbo tekmovalnega deskanja pustil za seboj in se osredotočil na nekaj povsem drugega, na družinsko življenje, kar si štejem kot zelo velik uspeh.

To, da imam pri 25 letih najboljšo ženo in otroka ter da z njima ustvarjam naš prvi dom, je zame vredno največ.

Ste od nekdaj čutili, da ste družinski tip človeka, ali se je ta želja razvila, ko ste srečali svojo življenjsko sopotnico Nino?

Od nekdaj sem si želel biti mlad oče, a sem se zavedal, da kariera in očetovstvo v mladih letih ne gresta vedno skupaj. Kaj pa vem, morda mi je bilo namenjeno, da se mlad upokojim in zelo mlad postanem oče.

Zdaj je čas, da se na prilagojen način vključim nazaj v šport. Nimam več nobenih bolečin in negativnih občutkov v zvezi s športom, ampak ravno obratno.

Tisto obdobje sem prebolel in na šport začenjam gledati na drugačen način. Ne kot najstnik ali otrok, ki je konstruktivno garal za cilj, ki mu je bilo vse posvečeno, ampak sem zdaj v športu našel lepoto in harmonijo s telesom in naravo.

Jaka Remec Sportal 16-letni talent z ljubljanskih Fužin, ki mu napovedujejo bleščečo prihodnost #video

V obdobju po koncu kariere, ko ste se znašli v največji osebnostni krizi, ste bili stari 22, 23 let. Za mnoge so to leta zabave, pa tudi iskanja samega sebe. Koga bi vi takrat najbolj potrebovali ob sebi? Kdo bi vam lahko rekel pravo besedo? 

"Sam sem bil tisti, ki sem si narekoval ritem, in sam sem ustvarjal svoj pogled na svet. Vedno sem bil prepričan samo v to, kar sem sam videl." | Foto: Red Bull Content Pool "Sam sem bil tisti, ki sem si narekoval ritem, in sam sem ustvarjal svoj pogled na svet. Vedno sem bil prepričan samo v to, kar sem sam videl." Foto: Red Bull Content Pool Koga bi potreboval? Ne vem, vse življenje sem bil bolj ali manj sam. Seveda sem imel starša, ki sta me podpirala, in prijatelje, ampak že od devetega leta sem bil polovico leta zdoma, potem pa je bilo z vsakim letom te odsotnosti še več.

Sam sem bil tisti, ki sem si narekoval ritem, in sam sem ustvarjal svoj pogled na svet. Vedno sem bil prepričan samo v to, kar sem sam videl.

Kar zadeva šport, je to odlično delovalo, navsezadnje sem tudi zato dosegel to, kar sem, a ko si enkrat tega vajen, potem nisi pripravljen sprejemati nasvetov drugih.

Seveda bi v času krize potreboval nekoga ob sebi, si pa te pomoči niti nisem želel. Vsaj ne take, kot so mi jo želeli ponuditi. Ne znam niti opisati, za kakšno pomoč je šlo, govorim predvsem o starših. Ljudje, ki so me spremljali med kariero, pa so v tistem obdobju, ki je bilo zame najtežje, kar nekako poniknili.

V stilu prijatelja spoznaš v nesreči?

Tako je. Ne bi pa rad v tem trenutku nikogar zaničeval ali stresal slabe volje, to je stvar preteklosti. Je pa res, da je pri Slovencih tako, da so v obdobju uspehov vsi tvoji najboljši prijatelji, vsi si želijo biti v tvoji družbi in te trepljajo po ramenih, ko pa ostaneš brez uspehov, ostaneš tudi brez ljudi, ki so te v času uspešnosti obkrožali. Lahko da se to zgodi na lep način, lahko pa še hodijo po tebi. Ampak, kot rečeno, to je preteklost, za katero verjamem, da se je zgodila z razlogom.

Tudi težko obdobje, ki sem ga doživljal po koncu kariere, je imelo svoj namen.

Kakšen?

Če ga ne bi doživel, v tem trenutku ne bi tako cenil tega, kar imam zdaj. Najboljše žene, ki sem jo spoznal ravno v času epidemije novega koronavirusa, in najboljše hčerke.

Mislim, da moraš v življenju izkusiti vse plati, da lahko oceniš, kaj je bolje, kaj je slabše, kaj je prav in kaj narobe. To je proces življenja.

"Kot oseba sem bil od nekdaj precej razmišljujoč, zelo sem odprt za stvari in dejstvo je, da sem moral odrasti prej kot moji vrstniki, saj sem šel zelo zgodaj sam v svet." | Foto: Red Bull Content Pool "Kot oseba sem bil od nekdaj precej razmišljujoč, zelo sem odprt za stvari in dejstvo je, da sem moral odrasti prej kot moji vrstniki, saj sem šel zelo zgodaj sam v svet." Foto: Red Bull Content Pool

Ob pogovoru z vami je kar težko verjeti, da ste stari komaj 25 let. Od nekdaj ste delovali zelo zrelo. Ste veliko brali, raziskovali, se izobraževali?

Nisem formalno izobražen, verjamem pa v to, da me je šola, ki mi jo je omogočila moja kariera, to je, da sem ogromno potoval, se učil tujih jezikov, ogromno naučila.

Kot oseba sem bil od nekdaj precej razmišljujoč, zelo sem odprt za stvari in dejstvo je, da sem moral odrasti prej kot moji vrstniki, saj sem šel zelo zgodaj sam v svet. Po drugi strani pa zdaj, ko sem se vključil v normalno življenje, opažam, da sem na nekaterih področjih še precej mlečen (smeh, op. p.).

A se trudim. Z ženo, s katero veliko vlagava v svoj odnos, sva ugotovila, da vsak dan rasteva. Kot vrhunski športnik sem rastel v športnem smislu, danes pa to počnem v osebnostnem.

Ravnjak kot 14-letni nadobudni deskar.  | Foto: Red Bull Content Pool Ravnjak kot 14-letni nadobudni deskar. Foto: Red Bull Content Pool Ste v času športne kariere gradili samo fizično moč, ali ste se zavedali pomembnosti psihološke priprave? Ste uporabljali kakšne metode, na primer vizualizacijo?

Ne, mi je pa žal, da jih nisem. Ritem je bil takrat preprosto prenaporen, pa tudi moja leta so bila tako rosna, da sem bil glede tega zelo ozkogleden. Šport, trening in to naj bi bilo to, vsaj v mojih predstavah.

Za vizualizacijo sem se sicer odločal že takrat, veliko je temeljilo na tem, s psihologi pa na žalost nisem sodeloval, niti nisem razvijal drugih področij. Me pa zato zdaj to toliko bolj zanima.

Danes rad meditiram, imam osebo, s katero sodelujem na področju alternativne metode psihologije, ukvarjam se z reikijem in podobno. Ne trdim, da je to za vsakega, ampak meni ustreza.

Omenili ste, da ste se po koncu kariere spopadli z depresijo. Gre za temo, o kateri se skorajda ne govori, nikakor pa ne v času športne kariere. Na koga ste se vi takrat obrnili po pomoč oz. kje ste jo iskali?

Sam nimam težav govoriti o depresiji. Mislim celo, da je težav z depresijo več, kot nam je znano, a se o njih ne govori.

Ne vem, ali gre za slovensko specifiko ali je depresija tako pogosta tudi drugje, je pa dejstvo, da se vsi ljudje navzven želimo predstavljati kot izredno močni posamezniki, pa čeprav je vsak izmed nas na neki način krhek. In s tem ni nič narobe.

Kar zadeva vaše vprašanje, na koga naj se ljudje med spopadanjem z depresijo obrnejo, je odgovor: ne vem. To je iskren odgovor.

V času kariere nikoli nisem želel sprejeti nikakršne pomoči. Moja mentaliteta je temeljila na prepričanju, da je treba trdo delati in si rezultate prislužit. Kar je tudi res.

Je pa vseeno tudi res, da bi morali že pri otrocih uvajati več psihologije, metod sproščanja … Da se zavedajo, da ni pomemben samo trening, ampak da obstaja še drugo zdravje, mentalno, za katerega je treba poskrbeti.

Tim Kevin Ravnjak | Foto: Red Bull Content Pool Foto: Red Bull Content Pool

Rekli ste, da ste zavračali pomoč. Torej je tudi po koncu kariere niste bili deležni?

V bistvu takrat nisem želel ničesar. Vsega sem imel dovolj in zaprl sem se sam vase. Bilo je izjemno težko, ampak zdaj, ko sem se izkopal iz tega obdobja, vem, da se je ne glede na to, kako hudo je bilo, to zgodilo z namenom.

Zdaj mi je bistveno lažje, ker mi je to uspelo, ampak če bi me pred dvema letoma spraševali o istih stvareh, ne bi tako govoril.

Ko si v depresiji, je zelo težko najti svetlo luč. Takrat nisem niti vedel, kaj je moja funkcija, kaj naj v življenju sploh počnem.

Ampak tako kot sem gradil kariero v športu, v kar sem vložil veliko truda, sem enako veliko truda vložil v to, da sem se iz te luknje izkopal.

Lahko rečem, da se danes počutim kot zmagovalec, tudi če za to nisem dobil medalje, sem pa premagal depresijo, kar je zame tako, kot če bi zmagal na zelo zahtevni tekmi, ki traja daljše časovno obdobje.

Tim Kevin Ravnjak | Foto: Red Bull Content Pool Foto: Red Bull Content Pool

V kakšnih obrazih se je vam predstavljala depresija?

Različno. Zaradi številnih poškodb glave – imel sem kar 21 pretresov možganov – sem doživljal pogosta nihanja v razpoloženju, bil sem občutljiv in razdražljiv.

Ob prehodu iz temnega v svetel prostor sem imel težave z vidom, pred očmi sem videl meglice, kar precej dolgo je trajalo, preden se mi je spet vzpostavil vid.

Ste bili malodušni, brezvoljni?

Povsem. Bil sem brez motivacije, brez vizije. Težko sploh opišem.

Nisem vedel, kaj bi sam s sabo. Po svetu sem hodil kot mesečnik, bil sem popolnoma neproduktiven.

Zavračal sem vsakršno pomoč, se zapiral vase, prepričan sem bil, da lahko vse predelam sam, zapiral sem si oči pred realnim stanjem.

Sem pa znotraj sebe še vedno čutil glas, ki me je vsake toliko opominjal, kdo sem, čeprav v tisti fazi to nisem bil več. Najtežje je bilo narediti premik. Kako to storiti, kdaj …

Že sami ste ponudili vprašanje ... kako in kdaj ste krivuljo začeli obračati v pozitivno smer?

Tim Kevin Ravnjak | Foto: Red Bull Content Pool Foto: Red Bull Content Pool Celoten premik pripisujem srečanju z mojo ženo. Ona je bila moja glavna motivacija. To se je zgodilo v začetku epidemije leta 2020, ki je zame, v nasprotju z mnogimi, pomenila obdobje korenitih sprememb na bolje.

Mislim, da je zelo pomembno, da najdeš nekaj, ali je to šport, ljubezen, posel, nekaj, k čemur je vredno stremeti. Če to pomeni, da želiš biti najboljši partner za nasprotno osebo, je to dovolj velika motivacija za premik.

Prej ste omenili, da ste doživeli kar 21 pretresov možganov, kar se mi zdi grozljivo visoka številka. So vam pustili kakšne posledice?

Bil sem eden tistih športnikov, ki so imeli zelo malo zlomov ali natrganih vezi, sem pa zato imel ogromno padcev na glavo.

So vam zdravniki kdaj rekli, kdaj boste dosegli vrh, kdaj bo škoda nepopravljiva in se bo treba ustaviti?

To ne, sem pa v zadnjem obdobju svoje kariere imel priložnost obiskati Red Bullov center za diagnostiko v Salzburgu, kjer so mi zdravniki napovedali, da bi bilo za vzpostavitev prejšnjega stanja potrebnih približno deset let mirovanja, kar ne pomeni samo izogibanje padcem, ampak tudi življenje brez stresa.

Kako se počutite danes, kakšne spremembe ste zaznali?

Počutim se odlično. Spet sem lahko osredotočen, spet lahko berem, prej zaradi oči nisem mogel … Tudi nihanje razpoloženja je minilo, migren nimam več. Že od osmega leta sem imel težave zaradi migren, kar je verjetno izviralo iz stresa in drugih obremenitev. To sem zdaj predelal in je za mano.

Rekli ste, da zdaj spet radi vidite sneg, da ugotavljate, da občutka za gibanje na deski niste izgubili. Kakšni so zdaj vaši cilji na tem področju?  

Ugotovil sem, da si še vedno želim biti vključen v šport, predvsem v deskanje na snegu. Verjamem, da imam ogromno izkušenj in znanja, in to bi želel predati naprej in to iz zelo iskrenih namenov.

Zato ker si želim, da bi Slovenija v prihodnje imela več ljudi, ki bodo uživali v deskanju na snegu, če pa se bo med njimi našel nekdo, ki bo imel možnost postati zelo uspešen in prekositi moje rezultate v snežnem kanalu, še toliko bolje.

Leta 2015 je bil na svetovnem prvenstvu v Kreischbergu tretji v snežnem žlebu. | Foto: Guliverimage Leta 2015 je bil na svetovnem prvenstvu v Kreischbergu tretji v snežnem žlebu. Foto: Guliverimage Kako vidite slovenski bazen deskanja prostega sloga? Bi se dalo spet oblikovati tekmovalce, ki bi posegali v svetovni vrh?

Mislim, da imamo več kot dovolj mladine, ki bi bila spodobna dosegati odmevne rezultate, a mogoče nimamo najbolje začrtane strukture, kako to doseči.

Imamo trenerje, ki obvladajo svoje delo, a tako, kot se spreminja svet, je treba spremeniti določene člene. Stalno je treba nekaj posodabljati. Tako kot to delamo na telefonu, je treba posodabljati ljudi. Več glav več ve.

Bi vas v prihodnje zanimalo sodelovanje na reprezentančni ravni?

Leta 2012 je bil tretji na mladinskih olimpijskih igrah. | Foto: Guliverimage Leta 2012 je bil tretji na mladinskih olimpijskih igrah. Foto: Guliverimage Bi, vendar še nisem razmišljal tako daleč. Imam sicer idejo, željo in vizijo, verjamem, da tudi imam nekaj, kar lahko ponudim našim prihodnjim reprezentantom, ni pa to odvisno od mene. To je treba uskladit še z marsikom in narediti konkreten načrt za dva olimpijska cikla. Štiri leta je premalo.

Privabiti bi morali fante in dekleta, stare od osem do 12 let, s tem da je treba pripraviti treninge tako, da vzgajaš športnika in najdeš ravnovesje med tem, da trenirajo zato, da postanejo boljši, da jih hkrati šport osrečuje, da čutijo pritisk, a da ta ni prevelik. Pomembno je najti ravnotežje.

Do kdaj ga je vam uspelo vzdrževati? Do kdaj vas je šport osrečeval?

Nekje do leta 2015, do svetovnega prvenstva, kjer sem bil tretji v snežnem kanalu. Po tistem ne več, saj sem imel druge težave, ki niso bile povezane z deskanjem, pa so hkrati tudi bile in so od mene terjale davek v smislu, da se je moj fokus spremenil.

Takrat sem imel 18 let, bolj sem začel spremljati stvari okrog sebe, govorim o financah, ljubezenskih razmerjih in podobnem, in to te zna vreči s prave poti.

V družbi someščanke Glorie Kotnik. | Foto: Mediaspeed V družbi someščanke Glorie Kotnik. Foto: Mediaspeed

Kdo je bil v času vaše kariere vaš mentor, guru, človek, ki je imel odgovore na vsa vaša vprašanja?

Moj notranji jaz. Kot mlad fant sem seveda imel idole, nisem pa imel življenjskega mentorja, ker sem se povsem prepustil toku in v tisti fazi skušal delati tisto, kar sem takrat mislil, da je najbolje.

Kako danes gledate na svojo športno kariero? So bila to vaša srečna leta?

Ne bi ravno rekel, da so bila srečna, so bila pa zelo zanimiva leta, leta, polna preizkušenj, športnih zmag, vzponov in padcev …

Čeprav v času kariere v mojem življenju ni bilo vse rožnato, daleč od tega, ne bi ničesar spreminjal. Vse, kar je s tem prišlo ali odšlo, je točno tako, kot je moralo biti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin