Ponedeljek, 10. 2. 2020, 20.00
4 leta, 2 meseca
Peter Kotnik, glavni trener kitajske reprezentance v deskanju na snegu
Slovenski trener o ponudbi, ki je ni mogel zavrniti #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,90
6
Peter Kotnik je glavni trener kitajske reprezentance v deskanju na snegu.
Čez manj kot dve leti bo Peking gostil zimske olimpijske igre, ki bodo posebne tudi za Petra Kotnika, nekdanjega trenerja slovenske reprezentance v deskanju na snegu, od leta 2015 pa glavnega stratega kitajske izbrane vrste. Na Rogli smo se z njim pogovarjali o ponudbi, ki je ni mogel zavrniti, razlikah med podporo kitajski in slovenski reprezentanci, spoštovanju hierarhije znotraj ekipe, ciljih in še čem. "Kitajska reprezentanca v deskanju je organizirana tako kot najboljše ekipe na svetu, Slovenci pa nimajo ničesar! Nimajo ne fizioterapevta ne pomočnika trenerja. Niti zveza sama ne vlaga v podmladek, da bi se ta šport obdržal in še naprej razvijal. Pokopali bodo sami sebe," je bil jasen v pogovoru za Sportal.
Kako ste zadovoljni z delom na Kitajskem? Do kdaj vas veže pogodba o sodelovanju?
Zelo. Na Kitajskem sem pet let in pol, pogodbo pa imam sklenjeno do zimskih olimpijskih iger v Pekingu leta 2022. Tudi za poznejše obdobje bi lahko že podpisal, če bi želel.
Ste kaj oklevali, ko ste dobili ponudbo za delo glavnega trenerja?
Ne. V tistem obdobju sem ravno sodeloval z Žanom Koširjem, ki je v sezoni 2014/2015 osvojil tri kristalne globuse. Dogovorjena sva bila, da sodelovanje nadaljujeva do leta 2018, a se je Žan vmes poškodoval. Ravno, ko mi je sporočil, da naslednjo sezono ne bo tekmoval, sem po e-pošti dobil ponudbo iz Kitajske.
Povabilo je prišlo na priporočilo FIS in od mene sploh niso zahtevali nobenih dokazil, življenjepisa ali česarkoli drugega. Poslali so mi pogodbo, ne da bi me karkoli vprašali.
Ste dobili že izdelano skupino tekmovalcev ali so bili to bolj začetniki?
Ne, kje pa. Baza je bila zelo slaba. Najprej smo se morali naučiti deskati, prvo leto sploh nismo tekmovali (smeh, op. p.).
Udeležili smo se samo nekaj tekem nižjega ranga, pokala FIS, preostali čas pa smo namenili treningu.
Na začetku smo se malo lovili. Šele naslednje leto sem ugotovil, kakšen je njihov sistem. Tam vladajo posebne zakonitosti, ki jih je treba spoštovati.
Na primer?
To, da opremo lahko kupiš samo tako, da to najaviš leto dni vnaprej. Pa še to so sprva imeli zapeljano tako nespametno, da so imeli za zimske in poletne športe dobavo v istem obdobju. To pomeni konec decembra ali v začetku januarja, ko pa je za zimske športe že prepozno. Mi opremo potrebujemo že aprila ali maja.
Kako ste se sporazumevali znotraj ekipe?
Na začetku angleško, imel sem tudi prevajalca. Sčasoma so zaposlili še nekaj ljudi, šefe in menedžerje, ki pa že super obvladajo angleško.
Tudi tekmovalci so se zdaj angleščine že tako dobro naučili, da se lahko sami sporazumevamo, dva do trije bi lahko dali tudi intervju v angleščini. Morda bi jih bilo malo strah, a ko smo sami, se dogovorimo brez težav.
Tudi v restavraciji že sami naročajo, napredujejo.
Kako občutite njihov sistem hierarhije? Vaš pomočnik Jure Hafner je dejal, da do nadrejenih gojijo globoko spoštovanje in da se točno držijo dogovorov.
Načeloma to drži. Hierarhija je točno določena. Ko so v ekipi, imajo stroga pravila. Morda celo prestroga.
Kar zadeva tehnike in opreme, smo zelo hitro napredovali, vendar pa njihov sistem malenkost duši rezultate. Po moji oceni je najbolje, če nekaj dni treniraš, potem pa si vzameš dan ali dva prosto in se vrneš k družini, v drugo okolje, oni pa tega nimajo. Stalno trenirajo, živijo v olimpijskem centru, ves čas so z mislimi samo v športu.
Koliko tekmovalcev je v vaši ekipi?
Enajst, imamo pa kar 16 kvot in smo po številu kvot druga največja nacija v svetovnem pokalu. Pred nami so samo Rusi, z Avstrijci pa smo izenačeni.
Koliko kvot so imeli ob vašem prevzemu trenerske funkcije?
Samo tri, to so obvezne tri, ki jih ima vsaka država v svetovnem pokalu. Vsaka dodatna kvota se ustvari, ko je tekmovalec po FIS točkah ob koncu sezone uvrščen med najboljših 30 pri dekletih ali 40 v moški konkurenci.
Lani smo dosegli 16 kvot, letos pa smo na podlagi rezultatov za naslednje leto že pri 13 kvotah.
Naiying Gong je lani z zmago v domačem Secret Gardnu, na prizorišču prihodnjih zimskih olimpijskih iger, poskrbela za prvo kitajsko zmago v svetovnem pokalu v alpskem deskanju.
Lani so kitajski deskarji na domačem terenu v Secret Gardnu, na prizorišču prihodnjih zimskih olimpijskih iger, dosegli prvo zmago v svetovnem pokalu. Naiying Gong je bila najboljša v paralelnem slalomu. Predvidevam, da je šlo za ogromen uspeh?
Res je. Eden od razlogov za zmago je tudi ta, da je šlo za tekmo na domačem terenu, ki so ga kitajski deskarji vajeni. Tam imamo odlične pogoje za trening – zelo dober tehničen sneg – temperature so stalno pod minus 10 stopinjami, kar pomeni, da je sneg res agresiven in zelo prijazen do curvanja.
Ocenjujem, da se kitajski tekmovalci na Kitajskem peljejo še 20 do 30 odstotkov bolje kot na tekmah svetovnega pokala v Evropi.
Zakaj?
Ker je njihov glavni problem ta, da jim manjka izkušenj z različnimi snežnimi podlagami. Sneg se menja z danes na jutri, pogoji so vsakokrat drugačni, zato so starejši tekmovalci, kot sta Andreas Prommegger ali Roland Fischnaller, še vedno v vrhu.
Ker se lahko ob ogledu proge prilagodita na progo, sneg in postavitve. Naši tekmovalci, ki imajo samo po 20 do 30 štartov v svetovnem pokalu, pa teh izkušenj nimajo. Potrebujejo jih vsaj še 100 ali 200, da si bodo nabrali izkušnje.
Vaši tekmovalci trenirajo na terenu, kjer bodo čez dve leti potekale zimske olimpijske igre. Predvidevam, da bo to zanje velika prednost?
Morda res, a nam kaj dosti ne koristi, če se nam ne bo uspelo kvalificirati na igre. Tam bo nastopilo zgolj najboljših 32 na svetu. Moja prva zadolžitev je, da čim več kitajskih tekmovalcev spravim v to skupino. Upam, da nam na olimpijske igre uspe spraviti štiri dekleta ter dva ali tri fante. Če nam to uspe, bo že to ogromen uspeh.
Kakšno nagrado lahko pričakujejo v primeru zlate olimpijske medalje?
Dosmrtno zagotovitev eksistence.
Predvidevam, da je vaš cilj olimpijska medalja v Pekingu?
Da, taka je naša želja.
Finance imamo, tekmovalci so dobri, oprema je odlična, podpora prav tako. Imamo dva serviserja, kondicijskega trenerja, maserja, tri trenerje na snegu …
Organizirani smo tako kot najboljše ekipe. Lahko se primerjamo z Avstrijo ali Švico ali pa smo celo boljši.
Naši tekmovalci so stari od 18 do 25 let. Po moji oceni bi ta ekipa lahko najbolje uspela na olimpijskih igrah leta 2026, ko bodo stari med 28 in 30 let, kar so za deskarje najboljša leta za osvajanje kolajn na največjih tekmovanjih.
Našteli ste, kaj imate v kitajski reprezentanci. Kako to lahko primerjate s tem, kar imajo v slovenski?
Težko, saj oni nimajo ničesar! Imajo samo enega trenerja in občasno serviserja, ki pride na tekmo. Nimajo ne fizioterapevta ne pomočnika trenerja. Niti zveza sama ne vlaga v podmladek, da bi se ta šport obdržal in še naprej razvijal. Pokopali bodo sami sebe.
Za primerjavo, na Kitajskem smo konec decembra izpeljali državno prvenstvo v alpskem deskanju - štartalo je 120 tekmovalcev, kar pomeni, da bazo imamo. Če bi tekmovanje izpeljali v Sloveniji, bi jih štartalo šest. Od tega so štirje starejši od 30 let, kar pomeni, da baze nimamo.
Bi bili pripravjeni prevzeti vodenje slovenske reprezentance?
Ne, prej bi bilo treba marsikaj spremeniti.
Kitajska dve leti pred olimpijskimi igrami spominja na gradbeno mravljišče. Kako vi vidite tamkajšnjo gradbeno evforijo?
Smučarska središča na Kitajskem rastejo kot gobe po dežju. Kitajski predsednik je napovedal, da bo leta 2025 smučalo 350 milijonov Kitajcev in mislim, da jim bo to tudi uspelo.
Tudi raven smučarskega znanja se je dvignila. Leta 2015, ob mojem prihodu na Kitajsko, je bilo njihovo smučarsko znanje na res nizki ravni, zdaj opažam velik napredek. Res dobro smučajo, vozijo po robniku, ne moreš verjeti.
Vse naprave so vrhunske, sodobni zasneževalni sistemi, vse je novo … Slovenija takega središča ne premore. Vsa smučišča so zelo blizu 20-milijonskega Pekinga, kjer ima pet odstotkov ljudi, milijon ljudi, ogromno denarja in si lahko privoščijo marsikaj. Je pa zanimivo, da si opremo običajno izposodijo.
Gradijo še skakalnice, tekaški center in olimpijsko vas.
Delavci delajo v težkih pogojih pod 20 stopinj Celzija, a za plačo med 50 in 60 evrov na dan, kar je za njihove razmere veliko, poleg tega imajo zagotovljeno tudi hrano, kar ni nepomembno.
Kitajci se zavedajo, da morajo olimpijske objekte zgraditi, zato so pripravljeni za njihovo delo plačati nekoliko več. Kot vem, se tepejo za to delo, saj dobro zaslužijo.
Kitajci se lahko pohvalijo tudi s hitro železnico od Pekinga do Secret Gardna ali olimpijske vasi v bližini. 360 kilometrov prepelje v 45 minutah. Potrebovali so leto in pol, da so jo zgradili, mi se pa za drugi tir že več let samo dogovarjamo, kdo bo kaj delal. Neverjetno.
Ste se že navzeli kakšnih kitajskih navad? Kaj je bolje kot v Evropi?
Ogromno stvari je boljših kot v Evropi. Že to, da če nekdo nekaj ukrade, ga takoj zaprejo. Resda naši mediji pišejo proti njim, a ni tako. Saj je logično, da mora biti red, če tam živi milijarda ljudi, normalno, da so začeli nadzirati ljudi, da so se začeli obnašati bolj kulturno.
Kakšna so pravila glede uporabe mobilnega telefona?
Posebnih omejitev ni, razen ta, da po 21. uri uporaba telefona ni dovoljena. Moje mnenje je sicer bilo, da dokler ne bodo razumeli, da potrebujejo počitek, jim nobena prepoved ne bo pomagala.
6