Slalomisti, ste res naredili vse za uspeh?

"Spoznanje, da smo prišli na tekmo z dvema tekoma, nastop pa končali že po prvem, je boleče predvsem zaradi tega, ker vem, da smo sposobni doseči veliko več," je po nedeljskem slalomu svetovnega pokala v Leviju, na katerem sta finalni nastop neuspešno lovila Matic Skube in Miha Kurner, z glavo zmajeval glavni trener slovenske moške reprezentance Klemen Bergant.

Točkovna ničla v Leviju sama po sebi niti ne bi bila tako skrb vzbujajoča, če ne bi bila vpeta v niz tekem, na katerih je bil skupni imenovalec slalomistov, sicer nekdanjih paradnih konjev slovenskega smučanja, mednarodna nekonkurenčnost. Dovolj pove podatek, da je na zadnjih 15 slalomih svetovnega pokala do točk štirikrat prišel le Mitja Valenčič, sicer zadnji slovenski prvokategornik, ki je marca tekmovalne smuči postavil v kot.

Že vloga Valenčiča kot osamelca je pričala o vse globlji krizi slovenskega slaloma, nad katero se prevetreno vodstvo moške reprezentance s prazno denarnico podaja z omenjenima Skubetom in Kürnerjem. Mlajši tekmovalci namreč do zdaj nase niso opozorili niti na tekmah evropskega pokala, tako da bo pot do morebitne večje slalomske ekipe z omembe vrednimi mednarodnimi ambicijami še zelo dolga. S to tezo se strinjajo tudi nekdanji slovenski slalomisti, vsi po vrsti resno zaskrbljeni nad trendom in skorajda kronično nekonkurenčnostjo svojih naslednikov.

Košir pogreša tisto, kar je Slovence nekdaj najbolj krasilo

"V zadnjem desetletju smo se slovenski smučarji na ravni tehnike smučanja povsem izgubili. Naše smučanje so dolgo krasili vrhunska strokovnost, doktrina, iznajdljivost, entuziazem … V zadnjem obdobju tega preprosto ni," opozarja eden od najboljših slovenskih slalomistov vseh časov in lastnik bronaste olimpijske kolajne Jure Košir.

Ob vprašanju, kaj storiti, brez oklevanja izpostavi trdo delo. "Slalom je 'dril'. A to ni dovolj. Ne gre le za količino, temveč tudi za kakovost in pravo usmeritev. Na tem področju smo nekoliko izgubljeni. Trdim pa, da je slalom disciplina, v kateri je preskok mogoče doseči najhitreje in z najmanj sredstvi. Projekta se je treba lotiti v več fazah ter rezultate najprej loviti na tekmah nižje ravni in šele nato v svetovnem pokalu," dodaja danes 42-letni poslovnež.

Vrhovnik: Ste naredili vse za uspeh?

Da so težave slovenskega moškega slaloma, ki je dolgo veljal za paradno disciplino, večplastne, opozarja tudi Matjaž Vrhovnik, lastnik bronaste kolajne slalomskega seštevka svetovnega pokala v sezoni 1999/2000, ki poudarja, da se je kriza začela kmalu po njegovem največjem uspehu. "Preprosto, izgubili smo stik. Nismo se prilagodili razmeram. Konkurenca je odšla naprej, mi smo obstali. Čas ob tem neusmiljeno teče. Minevajo meseci in leta," pravi eden največjih "dobičkarjev" uveljavitve smuči s poudarjenim stranskim lokom.

Čeprav priznava, da stalne finančne težave na delovno vzdušje ne morejo vplivati blagodejno, pa kar nekaj rezerv vidi prav v pristopu smučarjev. "Ko gledam nove slalomske generacije, pogrešam notranjo konkurenco v reprezentanti in lakoto po zmagah. V očeh tekmovalcev ni tiste zagnanosti. Namesto da ni sanjali o zmagah, se hitro zadovoljijo s petnajstim ali dvajsetim mestom. Fantje se morajo torej vprašati, ali so resnično storili vse za uspeh. S smučanjem in za smučanje je treba živeti. Lep primer je Ivica Kostelić. Nikoli ni treniral na južni polobli, pa je postal najboljši slalomist. Zakaj? Ker je vedel, da nekaj šteje le trdo delo in pravo smučarsko življenje," dodaja Vrhovnik.

Kriza se ni začela včeraj

"V svoji tekmovalni karieri sem v 13 letih zamenjal več kot deset trenerjev. O kontinuiteti dela zatorej ni mogoče govoriti, kaj šele o viziji. Smučar se tako sooča s stalnimi prilagajanji, spremembami … Svoje dodajo denarne težave, ki preprečujejo, da bi bila glava povsem čista. Vse to se dogaja že več let. Kriza se namreč ni začela včeraj. Upam, da bodo to spoznali tudi odgovorni v vodstvu panoge," pa opozarja Mitja Dragšič, nekdanji mladinski svetovni prvak v slalomu, ki se nato v članski konkurenci ni nikoli prebil na vrh, a so njegovi dosežki za trenutni rod vendarle skorajda nedosegljiv ideal.

"V mlajših kategorijah je pogosto dovolj že nadarjenost. Ko pa se znajdeš med člani, spoznaš, da se vsi maksimalno posvečajo vsem elementom alpskega smučanja. Razlike so majhne. Odločajo malenkosti. Če ni načrtnega dela, izgubiš tekmo s konkurenco. Žal se nam dogaja prav to, " pravi nekdanji reprezentant, zdaj pa trener mlajših dečkov in deklic v mariborskem Braniku, ki pa vseeno upa, da bosta Skube in Kürner potegnila voz ter nato počakala na razcvet mlajših slalomistov. "Ko ju gledam, vidim, da nista sproščena, zato manj tvegata. Ne smučata na meji. Brez tega pa žal ne gre. Upam, da se bosta otresla pritiska in pokazala pravi obraz," dodaja Dragšič.

Vajdič: V preporod je treba verjeti

"Prepričan sem o tem, da so fantje veliko bolj motivirani, kot pa to kažejo sami rezultati," pa o svojih naslednikih razmišlja Bernard Vajdič, ki se v svoji karieri resda ni nikoli prebil na stopničke za zmagovalce svetovnega pokala, a je bil vendarle dolgoletni zbiratelj točk in celo član prve jakostne skupine. Priznava, da s težkim srcem spremlja neuspešnost novih rodov, zato iskreno upa na rezultatski zasuk.

"Procesa treningov ne želim komentirati, saj ga ne poznam dovolj dobro. Imam pa občutek, da fantje preprosto ne verjamejo v začetek preporoda. Delovno ozračje zagotovo ni dobro. Sprememb čez noč ne gre pričakovati. Le kako naj jih pričakujemo, ko pa trenerji ne vedo, ali bodo 'preživeli' sezono. Potrebujemo torej miselni preskok. Ta bo pomagal tudi mlajšim tekmovalcem. Verjamem, da jih slovensko smučanje ima," poudarja Vajdič, ki je po tekmovalni upokojitvi sprva zajadral v trenerske vode, zdaj pa se je začasno povsem umaknil iz smučarskega sveta.