Zaradi nastalih dogodkov se je spogledoval s koncem kariere

Pred začetkom sezone 2016/17 si je Robert Kranjec nesrečno poškodoval koleno, moral je na operativni poseg. Po rekonstrukciji križnih vezi je sledila večmesečna rehabilitacija. Ta je minila tako, kot bi morala, težave pa so se začele pojavljati pozneje. Kot pravi sam, treningi niso bili prilagojeni njegovemu zdravstvenemu stanju. Ko je začel sezono, ni imel moči in eksplozivnosti, zato mu je bilo kmalu jasno, da bo olimpijska sezona težka. V intervjuju je prav tako poudaril, kako je športnik v obdobju vračanja po poškodbi ranljiv. "Včasih dobiš občutek 'po uporabi zavrzi'," pravi 36-letni Kranjec, ki je nedavno zmagal na dveh tekmah celinskega pokala na Japonskem in dobil spodbudne znake za nadaljevanje športne poti.

Veliko stvari se je nabralo v zadnjem obdobju, tako da je celo razmišljal o koncu kariere. Foto: Vid Ponikvar V Pjongčangu pravkar potekajo olimpijske igre. Ali jih kaj spremljate?
Kolikor lahko. Ko smo bili v ZDA na tekmah celinskega pokala, smo se zjutraj zbudili in gledali skoke. Ob 6. uri smo vstali in gledali na tablici, ker na televiziji ne prenašajo vsega.

Kako potem komentirate razplet tekme na srednji skakalnici?
Težko je bilo, ker sta bila veter in mraz. Žal mi je bilo Stefana Hule. Glede na to, kam je priletel in je bil na koncu šele peti. Včasih res ne veš, kako je to mogoče … Kamil Stoch ni odskakal, ker je zamujal. Morda sta me Norvežana (Johan Andre Forfang in Robert Johansson, op. a.) malce presenetila, vendar so jim bili pogoji pisani na kožo.

Ali se vam je Peter Prevc kaj smilil ob vsem tem čakanju v prvi seriji?
V tistem trenutku poskušaš vse, da te to ne vrže iz tira. V takšnem vremenu moraš pričakovati, da se lahko zgodi kaj takšnega. Bolj to, da te pošljejo z rampe, kot da te spustijo po skakalnici. Sem pa imel sam teden pred tem podobno izkušnjo, ko so me na Japonskem z rampe poslali petkrat.

Ali ste že kdaj doživeli takšen mraz?
V Kuusamu je bilo, zdi se mi, da leta 2006 ali 2007, brutalno hladno. Z Rokom Benkovičem sva dobila ozebline. Hudič je, če je veter, ker imaš potem občutek, da je še bistveno bolj mrzlo.

Nogi nista bili eksplozivni, kot bi morali biti. Foto: Vid Ponikvar Vam je kaj hudo, ker vas ni v Pjongčangu?
Pravzaprav sem mesec pred zimo vedel, da z mano nekaj ni v redu. Zato sem trenerjem povedal, da pri moji kondiciji nekaj manjka. Ko se na tekmah nisem prebil skozi kvalifikacije, mi je bila zgodba takoj jasna. Nisem mogel. Ni me odneslo.

Koleno zdaj deluje?
Koleno ni bilo težava. Težava je bila, da kondicijsko nisem bil pravilno pripravljen. Še vedno sem mnenja, da bi se moral zame izvajati drugačen program. A sem delal isto kot preostali. Daleč od močnega sem bil. Povrhu vsega sem nenehno hujšal.

Namensko?
Moral sem zaradi obsega noge. Ko enkrat shujšaš v noge, potem izgubi vse telo.

Kako to, da vam niso dali drugačnega programa? Saj so s poškodovanimi koleni že imeli nekaj izkušenj …
Prav veliko jih ni. Če bi bile, bi bilo izpeljano drugače. Peter Žonta in Jure Šinkovec sta si na primer obrnila koleno in sta oba prav hitro zatem odnehala. Rehabilitacijo sem imel odlično, vendar nato trening ni bil izpeljan pravilno.

Zdaj vidite, kaj vam je zmanjkalo. Čemu bi morali dati več poudarka?
Moči mi primanjkuje in eksplozivnosti. Zlasti štartna moč. Pri tem sem popolnoma pogorel.

Upal je, da bo imel drugačen trening kot preostali, saj se je vračal po operaciji kolena. Poudaril je, da ga skakalni trenerji lep čas niso klicali. Foto: Vid Ponikvar Ob začetku pripravljalnega obdobja aprila lani, ko se je članska A-ekipa zmanjšala na vsega pet članov, se je govorilo prav o tem, da se bo za vsakogar trening nekoliko prilagodil. Se torej ni?
Slabo se je prilagajalo. Za vse je bil enak.

Kaj lahko zdaj naredite?
Zdaj sem tako ali tako priključen B-ekipi. S fanti urim tudi kondicijo. Z trenerji iz A reprezentance od Engelberga (sredi decembra lani, op. a.) nisem imel stika. Takrat sem naredil test mišic in je pokazalo, da jih je treba zbuditi. Igor Medved (trener B reprezentance, op. a.) mi je pripravil program z več moči. Najprej me je za en teden zakisalo, nato sem prišel k sebi.

Kdaj bi po vašem mnenju lahko bili spet v svetovnem pokalu? Na Japonskem ste na dveh tekmah celinskega pokala zmagali.
Vse je odvisno od mene, kako bom skakal, in od Gorana (Janusa, op. a.).

Čutite, da gre na bolje?
Čutim, da gre. Skačem bolj sproščeno. Prej je bilo na silo, ker moči ni bilo. Zato sem nadomeščal z drugim. Zdaj sem na Japonskem dvakrat zmagal in sem dobil potrdilo, da se izboljšuje. Nisem toliko daleč.

"Rehabilitacijo sem imel res odlično, vendar me ni 'povohal' nihče od trenerjev. Rehabilitacijski načrt mi je pripravil Khalid Nasif. Slišala sva se le s kondicijskim trenerjem Matjažem Polakom. Kar zadeva naše skakalne trenerje, pa je bilo tako, da bi bil lahko tri mesece doma in bi oni mislili, da delam. Nihče me ni pogledal ali poklical." Foto: Vid Ponikvar Kako zdaj sami dojemate sebe kot športnika in besede drugih športnikov, ki so bili nekoč težje poškodovani, da se jih v težkih trenutkih hitro pozabi …
Rehabilitacijo sem imel res odlično, vendar me ni "povohal" nihče od trenerjev. Rehabilitacijski načrt mi je pripravil Khalid Nasif v Čateških toplicah. Slišala sva se le s kondicijskim trenerjem Matjažem Polakom. Kar zadeva naše skakalne trenerje, pa je bilo tako, da bi bil lahko tri mesece doma in bi oni mislili, da delam. Nihče me ni pogledal ali poklical.

Da bi karkoli naredili skupaj?
Včasih dobiš občutek "po uporabi zavrzi".

Po Engelbergu z glavnim trenerjem Janusom glede na to, da ste član A-ekipe, niste govorili?
Ne, le Polak me je poklical, ali kaj potrebujem. Od preostalih me ni poklical nobeden.

Kakšen se vam zdi potem ta odnos do nekoga, ki se vrača po poškodbi?
Ne vem, kaj naj rečem …

Kako gledate v prihodnost, prihodnjo sezono? Boste kaj naredili drugače?
Začel bi še eno sezono, ker verjamem, da bi lahko lažje štartal kot pred letom, ko sem se šele vrnil z rehabilitacije in je bilo z nogo, kot je bilo. Lahko pa mi bo tudi presedalo in bom končal kariero.

Ste tudi o tem že razmišljali?
Tudi.

Predvsem bi rad spet užival v skokih. V zadnjem obdobju se je premaknilo v pravo smer. Foto: Vid Ponikvar Zaradi tega, ker se niste vrnili med elito, ali zaradi česa drugega?
Zaradi vsega. Ko sešteješ ena plus ena, vidiš, koliko je ura.

Kaj je pretehtalo, da še vztrajate?
To, da na trenutke naredim dobre skoke in v njih uživam. Ko bom počasi začel uživati na tekmah, tudi če ne bo rezultatov, bom zadovoljen.

Ste potem že razmišljali, kaj drugega bi počeli, če ne bi več skakali?
Nič še ni pripravljeno. Ko se bo to zgodilo, bo. Glavo imam še vedno tukaj. Nekaj smernic imam, vendar nič konkretnega.

Če damo na stran poškodbo, ne moremo spregledati dejstva, da pri 36 letih niste več najmlajši, zato ste verjetno tudi zato razmišljali, kaj bi lahko počeli po karieri.
Lahko, da bi delal v skokih, lahko pa bi se iz tega športa popolnoma umaknil, da ga nikoli več ne vidim.

Dejali ste, da boste morda izpeljali še eno sezono. Po čem se boste odločili?
Po koncu letošnje Planice se bom odločil, kakšna bo moja pot v prihodnosti. Težko karkoli govorim.

So mladi, ki prihajajo, dodatno breme?
Ne, vedno je tako, da gredo najboljši naprej. Vedno se izbere šest ali sedem najboljših. Vidi se, da mladi dobro delajo.

Foto: Vid Ponikvar Morda v starejših, kot je Noriaki Kasai, vidite, da je vendarle mogoče skakati tudi, ko športniki dobite naziv veteran.
Ne, v tem nič ne vidim. Vse je odvisno od mene. Predvsem moraš imeti željo in cilj. Če bo Kasai skakal do 60. leta in jaz ne bom imel želje in cilja, potem ni pomembno, koliko sem star. Ker takrat trpi družina, vsi okoli mene.

Telesno čutite, da boste še naprej sposobni?
Kar zadeva eksplozivnost, ni težava. Prav tako naj bi se izboljšal indeks telesne mase.

Za vas je to dobrodošlo?
Zame je, če bodo naredili tako, da bodo lažje skakalce kaznovali. Predvsem je odvisno od želje. Ko se ti enkrat vse zameri, tega ne moreš preseči. Ko ti gre enkrat na bruhanje, ti gre na bruhanje.

Koliko morate paziti pri hrani?
Zelo moram paziti. Malo jem.

Ste pa bili v zadnjih letih kar magnet za poškodbe. Komolec in koleno …
Komolec ni bil takšna težava. Malce me je motilo zaradi bolečine in hitrosti. Pri kolenu je bila druga zgodba, saj eno leto nisem skakal, bil na tekmah.

Po Planici se bo odločil, ali bo še nadaljeval kariero. Foto: Vid Ponikvar Ste si predstavljali, da bo tako težko?
Mislil sem, da bo lažje. Nisem si mislil, da bom v zraku toliko izgubil. Pri skokih so pa občutki najbolj pomembni.

Kakšen cilj ste si torej zadali za prihodnje?
Najprej bi rad prišel zraven. Videl sem, da lahko. Zagotovo si želim, da bi odskakal kakšno skandinavsko tekmo. A bo to povedal Goran. Nato pa bi rad v Planici čim bolje nastopil. Kaj drugega mi v tej sezoni več ne ostane.

Kako je trenirati z Igorjem Medvedom in Juretom Šinkovcem, ki sta v B-reprezentanci?
V redu. Medo skrbi za delo na skakalnici. Pri tehniki je tudi Šinki zraven in sodelujeta. Dobrodošlo je, ker je Šinki še pred kratkim  skakal in še ima skakalne občutke, zato obrazloži na drugačen način.

Bi si želeli poleti trenirati z njima?
Težko bi zdaj govoril o tem. Počakal bom do konca Planice. Tudi če bom skakal v Planici in gre ekipa naprej, padem v B-reprezentanco.

Vseeno, optimizem za prihodnost imate?
Če ga ne bi bilo, bi že končal.