Po pariških ulicah kot gospod Nihče

Zadnji dve sezoni je končal kot tretji smučar skupnega seštevka svetovnega pokala. Njegovo bronasto obdobje dopolnjujeta še veleslalomski tretji mesti na svetovnem prvenstvu leta 2015 v Beaver Creeku in leto pred tem na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju. V prihodnje bi želel okrog vratu videti tudi kakšno bolj žlahtno kovino in nekega dne v rokah – po Jeanu-Claudu Killyju in Lucu Alphandu kot tretji Francoz – držati veliki kristalni globus. "Počakajmo," ostaja potrpežljiv 24-letni Alexis Pinturault, ki je v svoji karieri dobil devet tekem svetovnega pokala, zadnjo marca letos v Kranjski Gori.

Kako velik zvezdnik je v Franciji Alexis Pinturault? Ne prav velik. Alpsko smučanje v Franciji ne spada med najodmevnejše športe. Dejal bi, da sem znan, a v javnosti neprepoznaven. Ljudje poznajo moje ime, z obrazom pa imajo že več težav.

Se lahko brez težav sprehodite po pariških ulicah, ne da bi se ozirali za vami, ali pojeste kosilo na javnem kraju, ne da bi vas ob tem motili lovci na avtograme ali skupne fotografije? Brez težav. V Courchevelu me seveda poznajo. V Parizu bi morda še kdo vedel, kdo je Pinturault, a na ulici me ne bi prepoznal nihče. Tam se lahko sprehajam kot gospod Nihče.

Vas bi presenetil podatek, da v Sloveniji bržčas vsi poznajo in prepoznajo najboljšo smučarko, torej Tino Maze? Vem, kako pomembno je alpsko smučanje za Slovence. Pri vas je to izjemno velik in odmeven šport, Tina Maze pa je bila v zadnjih sezonah med najboljšimi na svetu. Ne le to, je tudi izjemna oseba in rekorderka, ki je premagala velikega Hermanna Maierja. Zato me njena priljubljenost ne preseneča.

Francija na zmagovalca skupnega seštevka svetovnega pokala čaka že od leta 1997. V očeh mnogih ste naslednji francoski kandidat za veliki globus. Čutite ta pritisk? Nisem imel vpliva na francosko smučanje v zadnjih osemnajstih letih, zato tudi ne morem prevzeti bremena teh pričakovanj. Odgovarjam le zase in za svoje smučanje. Ne razmišljam o tem, da bi svoji državi po dolgih letih prinesel globus. Treniram po najboljših močeh. Osredotočen sem na smučanje. Na tekmah vselej iščem najhitrejšo pot do cilja. To je moje delo.

A veliki globus je verjetno vendarle vsaj tihi cilj? Vsekakor! A to ni cilj v sezoni 2015/16, temveč karierni cilj. Lagal pa bi, če bi dejal, da kariero podrejam zgolj omenjenem cilju. Vsaka sezona prinaša nove izzive in manjše cilje. Zmage, stopničke, velika tekmovanja, mali globusi … Vse to me zanima. Veliki globus? Konkurenca je izjemna. To so sanje vsakega smučarja. Zato velikega globusa ne obljubi nihče.

Omenili ste sezono 2015/16, ki se je pravkar začela. Predstavljajte si, da bi vam poklonili sto evrov in stavni listek. Na koga bi stavili v boju za veliki globus? Hm, dajte mi več denarja, da ga razporedim po več kandidatih. Pričakujem zelo oster boj. Prvo ime je vsekakor Avstrijec Marcel Hirscher, ki ima doma že štiri velike globuse. A ne bo mu lahko.

Ob tem se vselej poraja večno vprašanje. So v prednosti smučarji, ki izhajajo iz tehničnih ali hitrih disciplin? Vse je odvisno od konkurence v posameznih disciplinah v določeni sezoni. Dvomim pa, da bomo še kdaj videli kakšnega zares vsestranskega smučarja, ki bi lahko zmagoval v vseh disciplinah. Velika razlika je med nastopanjem v vseh disciplinah in zmagovanjem. Zase dobro vem, da bi se z razvijanjem mojih smukaških vrlin začela kriza v tehničnih disciplinah. Ko pogledam svojo kariero, menim, da bom v prihodnosti lahko konkurenčen s tehničnima disciplinama in superveleslalomom.

A Tini Maze je uspelo … Zgodba Tine Maze v njeni sanjski sezoni je bila res nekaj posebnega. Kadarkoli se je postavila na štart, je bila v igri za zmago. Neverjetno! Ne želim zmanjševati njenega izjemnega uspeha, a menim, da je pri dekletih vendarle lažje ohranjati konkurenčnost v vseh disciplinah. V ženski konkurenci ima namreč v posamezni disciplini realne možnosti za zmago pet ali šest smučark. Pri moških je teh kandidatov skoraj deset. Lep primer je moški slalom v pretekli zimi. Na prvih sedmih tekmah se je na najvišji stopnički zvrstilo kar sedem smučarjev. Konkurenca je izjemna. Od tekmovalcev terja popolno osredotočenost, včasih tudi specializacijo.

Katere tekme se ob pogledu na koledar nove sezone najbolj veselite? Gre za sezono brez svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger, zato bodo imele klasične tekme še večjo težo. Izpostavil bi Kitzbühel ali Schladming. Kot Francoz pa se seveda najbolj veselim domačih tekem.

Lepe spomine imate tudi na Kranjsko Goro … Leta 2010 sem v Kranjski Gori prvič stal na stopničkah za zmagovalce v evropskem pokalu. Že leto zatem sem uspeh ponovil na višji stopnički, torej v svetovnem pokalu. Rad se vračam v Slovenijo. S kranjskogorsko progo sem ustvaril posebno povezavo. Gre za hrib, ki s svojo strmino in razgibano progo, zaradi katerih je smučanje od štarta do cilja zelo intenzivno, prinaša velikanski izziv. Poleg tega je tudi organizacija tekem vselej na visoki ravni. Veselim se marca in prihoda v Kranjsko Goro.