Peter Prevc: Za glavo je to velika uganka

Novoletna turneja vsakoletno predstavlja poseben del sezone smučarskih skakalcev. Prestiž jo je osvojiti, saj moraš na štirih skakalnicah pokazati najboljšo pripravljenosti. Naš prvi adut Peter Prevc je z generalko v Engelbergu več kot uspešno opravil, v boju za krono turneje pa mu bodo prišle prav tudi izkušnje iz preteklih let. Zlasti lani je nekoliko bolj intenzivno občutil, kako se je boriti za najvišjo stopničko turneje štirih skakalnic, na koncu pa zaostal za Stefanom Kraftom in Michaelom Hayböckom. Bo letošnja izvedba tista, ki ga bo ponesla povsem na vrh? Tam je od Slovencev v preteklosti stal le Primož Peterka leta 1997.

Danes je božični večer. Kaj vam pomeni ta praznik? Doma smo kristjani. Po krščansko je Miklavž tisti, ki prinese darila. Božič je praznik, ko se je rodil Jezus. Zame je božič edini praznik od začetka do konca sezone, ko smo vsi doma. Med tednom se še z brati, recimo s Cenetom, ki hodi na faks, zelo malo vidim. Starša peljeta otroke sem ter tja. Božič je tisti praznik, ko smo vsi prosti in se dobimo, pogovorimo in konec koncev poveselimo.

Ste letos Božičku kaj pisali? Mu kar osebno naročim (smeh, op. p.).

Kot otrok pa ste verjetno pisali in bili v pričakovanju? Vedno sem pisal Miklavžu. Še zdaj nam vse prinese. Po navadi tistih stvari, ki sem si jih najbolj želel, nisem dobil (smeh, op. p.). Sem pa dobil zelo dobre nadomestke.

Čeprav je za vas Miklavž v prvi vrsti, pa verjetno vseeno obdarujete svoje najbližje v božičnem času. Ne kupujem daril. Po navadi je tako, da starši kupujejo za otroke. Stara mama za Miklavža kupi darilo za mojo mami, moja mami za nas. Da bi mi drug drugemu, niti ne. Če čutim potrebo, obdarujem, vendar takrat, ko se mi zdi pravi trenutek. Sem človek, ki ne gledam na datume.

Peter Prevc in nakupovalna središča? Zelo redko zaidem v njih. Na srečo imam dosti oblek. Kar se tiče hrane, sem hitro rešen. Obleko za športnika leta kupujem v isti trgovini, saj v njej vse uredim. Oblečejo me in sem v 45 minutah z obleko že v avtu. V času, ko stojim ter pomerjam oblačila, že dobim nakupovalne noge.

Če ste za božič doma, pa to nikakor ne drži za novo leto. Sedem let ga že preživljate na skakalnicah. Druge izbire tako ali tako nimate, ker so takrat tekme. To je tako, kot da vsako tretje leto ne bi praznoval doma. Zdaj bo počasi že večina. Upam, da bo … Na vsako stvar se navadiš. Moje novo leto je konec marca, ko je konec sezone. Takrat imam čas proslavljati.

Ali s fanti kaj nazdravite ob prehodu v novo leto? Ekipa se zvečer dobi in gremo na večerjo. Vsak gre nato po svoje – na masažo ali v savno, nato pa dam slušalke v ušesa in morda pogledam kakšen film in počakam, da bo ura odbila pol enih. Če mi uspe zaspati do 23. ure, je odlično, sicer moram počakati še uro in pol, da se ognjemeti končajo.

Ali je v Garmisch-Partenkirchnu, kjer ste skakalci v času prehoda v novo leto, zelo bučno? Lani sem prvič zaspal pred polnočjo. Prej smo spali bolj v središču mesta in je bilo več pokanja raket ter petard. Skoraj tako je kot na fronti. Nemci si res dajo duška. Tudi turistov je veliko. Enkrat v celotni sezoni se zgodi, da imaš na takšen način moten spanec.

Ali Peter Prevc rad dolgo spi? Ne maram dolgo spati. Če se zbudim ob devetih, imam občutek, da sem že pol dneva vrgel stran. Želim si čim prej zaspati, vendar mi vedno ne uspe. Po navadi zaspim okoli 23. ure in se zbudim ob sedmih. To mi najbolj ustreza. Po drugi strani komaj čakam, da bom star, da ne bom mogel zjutraj spati. Nekajkrat na leto, ko grem zjutraj ven, je to eden najboljših občutkov. Zunaj si, dan se dela in povsod je tišina.

Kdaj v času tekem zjutraj vstajate? Po navadi vstanem med sedmo in osmo uro in upam, da je zajtrk že od sedme ure naprej. Ko pojem, grem malce poteč. Potem je odvisno, kdaj je tekma.

Imate kakšno posebno rutino pred tekmami? Zjutraj spijem kavo in pojem. Če sem sam na zajtrku, kaj preberem. Nato pogledam, če se po svetu kaj dogaja, nato se grem pretegnit in raztegnit, da ne grem iz postelje na skakalnico.

Koliko ste skakalci pred tekmami aktivni? Dopoldne kakšno uro do uro in pol. Deset minut je recimo teka, potem je 20 minut raztegovanja, sledi aktivacija in kakšna imitacija, tako da je dobra ura naokoli.

Kakšno draž ima za vas novoletna turneja? Vedno bolj čakam, da se začne in prebije led. Da bom padel v ritem … Iz leta v leto je vse bolj zahtevna, zlasti če želiš narediti dober rezultat. Četudi dobro skačeš eno tekmo in imaš neugodnega nasprotnika, se ti lahko po spletu nesrečnih okoliščin zgodi, da ne boš v finalu, čeprav imaš točkovni izkupiček za med prvih dvajset. Na teh tekmah se ti mora vse iziti, zraven pa mora biti še majhen dejavnik sreče. Deset dni imaš nenehno v podzavesti, da je čez dva dneva tekma. Časa, da bi zadihal, ni, ker se veliko selimo s prizorišča na prizorišče, iz hotela v hotel. Za glavo je turneja velik zapleten dogodek.

Ali je turneja drugačna kot svetovno prvenstvo? Zelo. Zadnje svetovno prvenstvo v Falunu sem vedel, da bom imel eno sobo za deset dni. Vedel sem, kje bom tekel. Na novoletni turneji se iz leta v leto hoteli tudi menjajo. Veliko dejavnikov je, ki se spreminjajo. Po eni strani je dobro, da ni monotonosti, ki je morda na svetovnem prvenstvu, ko ne veš, kako bi obrnil sobo, da bi bila videti lepša.

Boste s seboj vzeli kakšno knjigo za sprostitev? Uuu, saj res. Ne vem še, katero (pogovor je bil v torek, op. p.). Imam srečo, da mami dela v knjižnici. Rečem ji, da bi nekaj bral, ona pa mi nato prinese knjigo.

Berete kakšne posebne zvrsti? Če me knjiga navduši, mi je vseeno, četudi bi bral o fiziki. Nekdaj sem prebral ogromno kriminalk. Zdaj ko toliko časa preživimo na letalih, sem v štirinajstih dneh prebral dve knjigi švedskega avtorja. Zgodba je bila tako dobra, da sploh nisem vedel, kdaj sem prebral 50 strani.

Kako vam sicer uspe umakniti misli s skokov? Zvečer, če ne morem zaspati, vzamem knjigo. Veliko hitreje mi gredo misli drugam kot pri filmu. Sicer pa sem v okolju, kjer je manj govora o skokih in pridejo na površje druge teme.

Kaj ste se do zdaj na novoletni turneji naučili, zlasti v zadnjih dveh letih, ko ste bili blizu vrha? Da je kratka pot od junaka do bedaka. Ne smeš razmišljati o koncu, preden se ne zgodi. To so misli, s katerimi moram iti na letošnjo novoletno turnejo. Osredotočen moraš biti na naslednji korak. Čim manj se moraš obremenjevati s pogoji. Kar bo, bo. Na to nimamo vpliva.

Zakaj mislite, da so Avstrijci že sedem let na vrhu? To je fenomen, da Avstrijci eksplodirajo v tem času. Vsaj eden … Lani se je utrgalo Stefanu Kraftu in Michaelu Hayböcku, prej Thomasu Diethartu, pred tem je imel Gregor Schlierenzauer svojo dobo, ko ni nikogar spustil zraven. Letos se je pred turnejo spet dvignil Hayböck, Kraft je imel na treningu dvakrat najboljše ocene, Schlierenzauer se skriva ... Očitno jih nemški del prerodi in dvigne, doma pa se jim dokončno utrga.

Koliko je pritisk večji, ker ste v igri za skupno zmago? Prve tekme bodo pokazale, ali se bom moral še več ukvarjati s tem ali ne. Pritiska, mogoče se čudno sliši, zdaj še ne čutim. Ko bomo šli v kombi oziroma bo dan pred tekmo, bom morda težje zaspal. Lani sem že bil favorit in tudi pred kakšno drugo tekmo. Če sem takrat lahko izpeljal tekmo, jo bom tudi tokrat.

V zadnjem času ste v dobri formi. Upam, da bom pokazal veliko novega, da bom imel o čem govoriti. Forma je ena uganka. Ne veš, kdaj bo prišla in kdaj odšla. Na to moraš biti pozoren.

Zaradi rumene majice ste osrednji favorit turneje. Rumena majica ti res da vlogo favorita, vendar je tu vsaj še deset drugih, ki so lahko v tej vlogi. Moral bom biti zbran. Vemo, da je med zadnjo in naslednjo tekmo celo devet dni premora. V tem času se lahko marsikaj spremeni – na bolje ali slabše.

Boste z zadovoljstvom zapuščali Bischofshofen le v primeru, da boste kralj turneje, glede na to, da vas ženejo tisti najvišji dosežki? Odvisno, kako se bo vse skupaj zasnovalo, zapletlo, kakšen bo vrh, razplet, razsnova. Če bom trikrat zmagal in enkrat zgrešil, bom zadovoljen. Če se bo zgodilo, da bom štirikrat peti, bo to realno stanje. Po osmih skokih se bo pokazala realnost. Kakršen koli rezultat bo, se bo treba z njim sprijazniti.

Za konec še nekaj vprašanj naših bralcev, ki so jih na našem Sportalovem profilu na Facebooku zastavil vaši navijači in naši bralci. Sašo Bohinc zanima, kakšne misli vam hodijo po glavi, ko ste na zaletišču? Ali vas je kaj strah? Strah me ni. Če bi me bilo, bi vse skupaj odpadlo. Na zaletišču imam v glavi, da opravim tisto nalogo, ki mi jo je dal trener.

Sebastjana Pešca zanima, kako se v glavi pripravljate, da ste vedno osredotočeni na vsak skok posebej. Velikokrat, ko delamo suhe imitacije, ko te eden od trenerjev lovi, si skušam skakalnico vizualizirati, da bi to na prizorišču veliko lažje ujel. Z vizualizacijo se največkrat pripravljam na skok. V tretji ali v prvi osebi si predstavljam, kako bi skok potekal.

Uroš Gal vam je zastavil prav posebno vprašanje. V soboto ste v Engelbergu z bratom Domnom in Japoncem Noriakijem Kasaijem, ki je star 43 let, stali skupaj na odru za zmagovalce. Ali si lahko predstavljate, da bi čez 20 let stali na stopničkah skupaj z vašim sinom? (Glasen smeh, op. p.). Koliko bo pa sin takrat star? 16? Ne, ne predstavljam si. Že tega si ne, da bom toliko časa skakal, da bo sin toliko star in da bova še oba uspešna.

Mirana Piška zanima, kdaj ste med sezono nazadnje žurali z vašo punco in odmislili šport? To vprašanje sem pričakoval. Punca mi je rekla in se zraven smejala, da bom to vprašanje zagotovo dobil, ker ji je prijateljica povedala, da ga je videla na Facebooku. Žurka je ta, da ob prihodu domov skupaj operemo vse obleke.

Marko Štifter sprašuje, kako težka je rumena majica? Težka je toliko kot običajna. Tolikokrat sem jo že imel, da nimam več težav. Na začetku je morda bila težja, ker sem bil zadnji na skakalnici in ni bilo nikogar več za mano. Prej sem bil obkrožen s skakalci. Navadiš se biti med zadnjimi na vrsti in se s tem ne obremenjuješ.