SiolNET. Sportal Zimski športi
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Od Schladminga do Schladminga

1

termometer

Pisalo se je leto 1982. Schladming je gostil svetovno prvenstvo v alpskem smučanju, vlogo uradne maskote je odigral Hopsi. 31 let zatem se zgodba ponavlja.

Hopsi se vrača. Prikupni zajček je dobil novo priložnost. Že leta 1982 je bil maskota svetovnega prvenstva, dobra tri desetletja zatem pa so ga Avstrijci zgolj nekoliko posodobili in mu dali novo priložnost. Novi Hopsi, za mnoge Hopsi 2.0, je na osrednje smučarsko tekmovanje v letu 2013 že opozarjal s svojo prisotnostjo na številnih tekmah svetovnega pokala in drugi prireditvah. Med drugim je obiskal tudi Zlato lisico.

Schladming: tudi slovenska simbolika

Prav posebno mesto pa ima Schladming s svetovnim prvenstvom 1982 tudi v slovenski športni zgodovini. Na omenjenem tekmovanju sta namreč Boris Strel in nato še Bojan Križaj, resda pod jugoslovansko zastavo, osvojila prvi kolajni slovenskega alpskega smučanja na SP. Tedaj se je začela pisati zgodba o osvajanju slovenskih kolajn na velikih tekmovanjih.

Dobra štiri leta po prvih stopničkah Bojana Križaja v svetovnem pokalu in nekaj več kot dve leti po njegovem wengenskem prvencu, ki ima prav tako posebno mesto v zgodovini slovenskega alpskega smučanja, je tedanja jugoslovanska reprezentanca, ki pa je bila v celoti slovensko obarvana, dozorela tudi za težko pričakovani preboj na največjem odru. V svetovnem prvenstvu 1982, ki ga je gostil Schladming, so mnogi videli priložnost za zgodovinsko prvo kolajno na največjih tekmovanjih. V središču pozornosti je bil kajpak zlati deček reprezentance – Bojan Križaj. Tržičan je na avstrijskem Štajerskem res prišel do odličja, a za nekaj dni ga je prehitel Boris Strel. Slednji je že z decembrsko veleslalomsko zmago v Cortini d'Ampezzo dokazal konkurenčnost in neskromno vložil kandidaturo za sam vrh.

"Strelov veleslalom je bil tedaj nekaj posebnega. Bil je začetnik novega sloga. Njegova linija je bila zelo drzna, a zaradi tega tudi zelo tvegana. V tisti sezoni mu jo je uspelo dvakrat unovčiti. Prvič v Cortini, nato še v Schladmingu. Veselje je bilo nepozabno," se dogodkov izpred več kot treh desetletij spominja alfa in omega tedanje reprezentance Tone Vogrinec, ki je nastope svojih fantov z živčnim prestopanjem z noge na nogo spremljal v ciljnem izteku. Ko je Strel, ki je imel na prsih številko ena, po izjemnem drugem teku pridrvel v cilj in se zavihtel pod vrh, je v zanosu navdušenja preskočil ograjo in se nekaj trenutkov zatem znašel v tekmovalčevem objemu. "To so trenutki, ki se jih bom vselej spominjal," pravi junak zgodbe, ki se je odvijala 3. februarja 1982. Prehitela sta ga le Američan Steve Mahre in izjemni Šved Ingemar Stenmark. Med petnajsterico sta bila tedaj tudi sedmi Križaj in štirinajsti Jure Franko, ki se je dve leti zatem podpisal pod prvo olimpijsko kolajno. "Od mene ni nihče zahteval kolajne, res pa je, da je bila v načrtih. Največje breme je seveda nosil Bojan," pravi Strel, ki je tako prevzel vlogo pionirja.

A že nekaj dni zatem, 7. februarja, je v Schladmingu potekala slalomska preizkušnja. Vogrinec je znova skakal od veselja, v zraku so vihrale trobojnice nekdanje skupne države, svetovni prvak Stenmark pa je ob sebi na odru za zmagovalce pozdravil moža, s katerim sta se ničkolikokrat družila na stopničkah. Do velikega trenutka je prišel tudi Križaj, ki je s srebrom prišel do svoje edine kolajne na velikih tekmovanjih.

Po Schladmingu so slovenski smučarji v skupno vitrino obesili še ducat kolajn s svetovnih prvenstev. Največ jih je prispevala Mateja Svet, ki je kot šestnajstletnica nastopila že na SP 1985 v Bormiu, dve leti zatem pa prevzela eno od ključnih vlog. V Crans Montani je namreč leta 1987 v manj kot tednu okrog vratu prejela kar tri kolajne, srebrno v veleslalomu ter bronasti v slalomu in superveleslalomu. Še bolj žlahtna je bila njena kolajna v Vailu leta 1989, saj je ugnala celotno slalomsko elito na čelu z železno Švicarko Vreni Schneider in postala prva slovenska svetovna prvakinja. Za nameček je naknadno dobila še veleslalomski bron, reprezentančni uspeh pa je s presenetljivim tretjim mestom v superveleslalomu dopolnil Tomaž Čižman. Mimogrede, Svetova je bila tedaj stara vsega 20 let, zatorej bi po vsej verjetnosti svojo zbirko lahko še obogatila, če se ne bi le dobro leto zatem poslovila od belih strmin. Dočakala ni niti prvenstva v Saalbachu, kjer je bilo v slovenski reprezentanci že čutiti veliko menjavo rodu. Vseeno je za kontinuiteto osvajanja kolajn na SP poskrbela Škofjeločanka Nataša Bokal. Njeno srebro je bilo še zadnje pod jugoslovansko zastavo. Od sezone 1991/92 naprej se je namreč ob imenih slovenskih tekmovalcev izpisala kratica SLO.

Tinino kraljestvo?

Na prvo slovensko zastavo na podelitvi kolajn pa je bilo treba čakati do leta 1996. V Sierra Nevadi se je z bronom okitila Urška Hrovat, podoben podvig pa je pet let zatem uspel še Mitji Kuncu v St. Antonu. Nadaljevanje je zgodba o uspehih Tine Maze. Črnjanka je bila odličju blizu že leta 2003, ko je še kot najstnica pristala na petem mestu v veleslalomu. Zanimivo je, da bi tedaj do senzacionalnega veleslalomskega odličja skorajda prišel tudi njen sokrajan Aleš Gorza. Žal četrtega mesta ni nikoli nadgradil, medtem ko pa je Mazejeva po razočaranjih v Santa Caterini in Aareju na svoj račun prišla leta 2009 v Val d'Iseru. Tam je namreč prekinila urok velikih tekmovanj ter v veleslalomu prišla do tako želene FIS-ove snežinke. Bila je srebrna. Dopolnila jo je tudi z dvojnim srebrom na ZOI 2010 v Whistlerju, nato pa na svetovnem prvenstvu 2011 v Garmisch-Partenkirchnu stopila na najvišjo stopničko. Sprva je bila druga v superkombinaciji, nato pa v veleslalomu pometla s konkurenco in postala šele druga slovenska svetovna prvakinja. S tem je začasno tudi sklenila krog. Od Borisa do Tine. Od Schladminga do Schladminga. Je napočil čas za nadaljevanje zgodbe? Obeti so dobri ...

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin