Oče najbolj presenetljive kolajne upa na naslednike

Foto: Bor Slana

Med 20 kolajnami, kolikor so jih slovenski smučarji osvojili na svetovnih prvenstvih, ima priponko najbolj presenetljive bron Tomaža Čižmana leta 1989 v Vailu. Potem ko je bil na mladinskih svetovnih prvenstvih dvakrat bronast, je namreč Čižman v svetovnem pokalu zaman iskal pot na stopničke. Dvakrat je bil četrti, skupno desetkrat med deseterico. Na olimpijskih igrah 1988 v Calgaryju je bil deveti v veleslalomu, veliki met pa mu je uspel na eni najpomembnejših tekem v karieri: 8. 2. 1989 na superveleslalomskem delu svetovnega prvenstva.

Ni skrivnost, da je povod tega intervjuja vaša bronasta kolajna s svetovnega prvenstva. Koliko je tisti 8. 2. 1989 še vedno del vašega življenja? Kako zelo ga je zaznamoval?
Zavedam se, da gre za zgodovinski dosežek. Z njim sem zapisan v slovenskih smučarskih analih. Vedno se rad spominjam tistih trenutkov, a prav velikega vpliva na moje današnje življenje, z izjemo prepoznavnosti, ki z leti bledi, tista kolajna nima.

Kako sveži pa so spomini?
Tako sveži, da ne morem verjeti, da je minilo že 28 let. Tega se iz glave preprosto ne da izbrisati. Spominjam se vsakega posamičnega trenutka. Od tega, da smo v kombiju čakali, da bodo v temi pognali žičnico, prek priprave na nastop do vožnje in neizmernega veselja.

V družbi Bojana Križaja na poslovilni tekmi Jureta Koširja. Foto: Mediaspeed

Kaj pa vaše tedanje misli pred nastopom, pred katerim niste spadali med favorite? Verjetno se iz štartne hišice niste podali z mislijo na kolajno.
Vedel sem za vrstni red. Vodil je smučar s štartno številko ena (Martin Hangl). Drugi je bil tisti, ki se je na progo podal drugi (Pirmin Zurbriggen), tretji pa smučar s številko 13 (Hubert Strolz). S številko 22 kljub vrhunski pripravljenosti nisem razmišljal o tem, da bi se lahko vmešal v boj za stopničke. Skušal pa sem pokazati tisto, kar znam.

Sicer pa je superveleslalom disciplina presenečenj. Gre za eno tekmo brez pravega treninga na tekmovalnem terenu. Svojo priložnost sem videl v tem, da je tekma potekala na sosednjem, ne na smukaškem hribu. Smukači so imeli namreč pogosto velikansko prednost pred tistimi, ki smo se na tekme podajali kot veleslalomisti. V tem primeru je bilo drugače.

Poleg tega sem tik pred odhodom v Vail treniral z nemško reprezentanco na čelu z Markusom Wasmeierjem. To je bil ekskluzivni trening. Takšne vadbe se ne da kupiti. Bil sem torej dobro pripravljen. No, o kolajni vseeno nisem govoril, nisem pa padel z lune. V vrhunskem športu ni naključij. Ko pogledam nazaj, je zgodbo mogoče pojasniti. Med drugim tudi z rezultati, ki so sledili, in z zmago v superveleslalomskem seštevku evropskega pokala.

Jure Franko se je pred časom "pohvalil", da je za srebro na olimpijskih igrah 1984 prejel videorekorder Hitachi. Kakšna je bila vaša nagrada?
Tedaj sem ravno opremljal stanovanje. Meblo, ki je bil eden od glavnih reprezentančnih pokroviteljev, mi je poklonil spalnico. To je bila za tiste čase nepojmljiva nagrada. Že davno sem namreč obupal nad primerjavami finančnih nagrad mojega rodu in zdajšnjih smučarjev. To sta dva različna svetova. Tudi Ivo Daneu se na ravni zaslužkov ne more primerjati z zdajšnjimi košarkarji. A ne negodujem, daleč od tega. Takrat sem bil vesel kolajne.

Ta kolajna je pravzaprav podaljšala moško smučarsko evforijo …
Po letu 1988, ko je se Bojan Križaj poslavljal, Rok Petrovič pa ni bil več na najvišji ravni, se je v vodstvenih strukturah čutila precejšnja živčnost. Mateja Svet je blestela, moški vrsti pa so napovedali umik iz kroga najboljših. Prav zaradi tega je moja kolajna prišla kot naročena. Z njo smo podaljšali tradicijo in tako "pričakali" rod Jureta Koširja.

Cenite to kolajno danes morda celo bolj kot leta 1989? Navsezadnje so v moški konkurenci odličje na SP poleg vas dobili le še Bojan Križaj, Boris Strel in Mitja Kunc.
Ne. Moj pogled na odmevnost tega dosežka se ni kaj dosti spremenil. Zgodovina je zgodovina. Kot navijač vseh slovenskih športnikov bi si seveda želel več Slovencev s kolajnami.

Že danes, ko bo prav v superveleslalomu v St. Moritzu na širšem sezamu kandidatov za stopničke tudi Boštjan Kline?
Pustimo se presenetiti. Boštjan ima izjemen potencial. Morda se mu pozna pomanjkanje izkušenj. V hitrih disciplini smučarji za stabilno vrhunskost potrebujejo kilometrino. Do položaja, ko bo lahko na vsaki tekmi v igri za vrh, mu manjka še kakšno leto.

Kaj pa Žan Kranjec, najboljši Slovenec v veleslalomu, ki je bil pravzaprav vaša paradna disciplina?
Osebno ga zelo dobro poznam. Je preprost fant z izrazitimi delovnimi navadami. Njegova najboljša leta so še pred njim. Trenutno je, kar je seveda ocena zunanjega opazovalca, še preveč odvisen od zahtevnosti prog. Na težkih in strmih terenih je med najboljšimi, manjka pa mu dodana vrednost, ki bi jo pridobil s superveleslalomskim treningom.

Spomini, spomini ... Na fotografiji v družbi pokojnega Borisa Strela in Jureta Franka. Foto: Mediaspeed

Bi upali napovedati slovensko kolajno na SP 2017?
Z eno bom več kot zadovoljen. Ta kolajna bi poplačala trud tega rodu in pomagala Smučarski zvezi Slovenije, da se dvigne na nekdanjo raven.

Vrniva se v vašo generacijo. Ste še v stikih s svojimi reprezentančnimi sotekmovalci?
Žal je od osmerice, ki je v začetku 80. let preteklega stoletja tvorila jedro ekipe, kar četverica pokojna (Boris Strel, Jože Kuralt, Rok Petrovič in Tomaž Cerkovnik). Občasno sem v stikih z Bojanom Križajem, Grego Benedikom in Juretom Frankom. Rednih srečanj nimamo. Ko govorim o tem, se zavem, da bi bilo lepo, če bi se večkrat srečali. Nazadnje nas je, ko je bil Strel še živ, zbral Franko.

Kaj pa Mateja Svet, ki se je povsem umaknila iz javnega življenja?
Nimam stikov z njo. Tudi s preostalimi smučarkami ne.

V čem sta bila Bojan Križaj in Rok Petrovič drugačna od preostalih? Na katerih ravneh se je kazala njuna posebnost, ki je na koncu vodila do šampionske podobe?
Težko ju je primerjati. Bolj poznam Rokovo zgodbo, saj sva se skupaj prebila v ekipo, v kateri je bil Bojan že nesporna prva zvezda. Navduševal sem se predvsem nad prepoznavnostjo in markantnostjo. Kamorkoli je prišel, povsod so ga poznali in spoštovali. Bil je ikona.

Rok je na drugi strani navduševal s perfekcionizmom, pristopom, mentalnimi pripravami in raziskovanjem novih razsežnosti smučanja. Ko je dosegel, kar je želel, je imel dovolj. Čeprav je nato še tekmoval in iskal neke nove poti, sem še danes prepričan, da je po osvojenem globusu leta 1986 razčistil sam s seboj in se začel umikati. Če bi vztrajal na svoji poti, bi verjetno še nekaj let zmagoval, a to je bila njegova pot.

V smučanju ostajate kot delegat Mednarodne smučarske zveze. Vam to zadošča?
Da. Po karieri v svetovnem pokalu sem se preselil v ZDA in nastopal na poklicnih tekmah. To je bila med drugim odlična življenjska šola zame. Ko se je končala, sem sklenil, da je bilo dovolj potovanj, treningov … V trenerske vode me zato ni nikoli vleklo.

Kaj pa funkcionarske ambicije?
Imel sem nekaj pogovorov s predstavniki SZS, a sem presodil, da ob svojem poklicu smučanju ne bi mogel biti na voljo dovolj časa.