Petek, 15. 9. 2023, 4.00
7 mesecev, 2 tedna
Intervju: Štefan Hadalin
Nov začetek za Hadalina: Da ne bom spet prevozil rumene luči
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,69
Štefan Hadalin je po pokalu Vitranc dejal, da so za naprej odprte vse možnosti.
Štefan Hadalin je marca po pokalu Vitranc tehtal o nadaljevanju kariere. "V zadnjih letih sem se znašel v izgorelosti in preprosto nisem več videl, kako iz tega in kako lahko nadaljujem aktivno športno kariero na zelo visokih obratih," je v pogovoru za Sportal odkrito spregovoril o težavah, ki so ga pestile v zadnjih dveh sezonah. Odločil se je za nov smučarski začetek: nova oprema, nov trener, več sproščenosti. "Da bom čim bolj pazil nase in da ne bom spet prevozil te rumene luči."
Štefan Hadalin
Zaradi slabega psihofizičnega stanja je najboljši slovenski slalomist zadnjih let 28-letni Štefan Hadalin januarja 2022 predčasno končal olimpijsko sezono, tudi v pretekli je izpustil nekaj tekem. Marca je na prvem veleslalomu za pokal Vitranc šele četrtič v zimi osvojil točke, s 17. mestom na podkorenski strmini je dokazal, da še lahko smuča na najvišji ravni. Dan pozneje je odstopil in po svoji zadnji tekmi v sezoni dal izjavo, po kateri smo se vprašali, ali bo sploh nadaljeval tekmovalno kariero: "Turbulentna sezona. Veliko vzponov in padcev. Bo treba razmisliti, kako naprej. Tekmovalno smučanje je zelo zahtevno. Bomo videli." Trener Klemen Bergant je takrat dejal: "Naj si malo spočije, si vzame čas in razmisli, da mu nikoli ne bo žal." Vrhničan je obrnil list in se odločil za nov smučarski začetek. Na tekmovanjih nižje ravni je nabral točke za mesto na tekmah svetovnega pokala, zamenjal opremo (končal je sodelovanje z Rossignolom in presedlal na smučke znamke Völkl) in v ekipi pozdravil novega trenerja za slalom Sergeja Poljšaka. Pred dnevi se je z ekipo vrnil s 25-dnevnega smučarskega kampa v Argentini. Že v očeh smo mu videli, da je to spet stari Štef, nasmejan, ki uživa v smučanju in diha s polnimi pljuči. In zgovoren, kot je bil nekoč.
Štefan, videti ste zelo dobro. Kako se počutite?
Počutim se dobro. Mislim, da zdaj še bolj poslušam svoje telo in se pravilno obračam. Tako želim nadaljevati, da bi mi to uspevalo skozi sezono. Da bom dajal sebe na prvo mesto. Da bom čim bolj pazil nase, da ne bom spet prevozil te rumene luči. Da bom zadržal dobre občutke v telesu in ta užitek, ki ga imam pri delu na snegu. In mislim, da bodo potem tudi rezultati temu primerni.
Štefan Hadalin
Po pokalu Vitranc smo iz vaših izjav razbrali, da morda razmišljate o koncu kariere.
Takrat sem imel v glavi veliko stvari. V zadnjih letih sem se znašel v nekakšni izgorelosti in preprosto nisem več videl, kako iz tega, kako lahko nadaljujem aktivno športno kariero na zelo visokih obratih. Potreboval sem spremembe. Potegnil sem nekaj potez, ki so zahtevale nekaj poguma in odločnosti. Predvsem to, da sem zamenjal material. Na drugem mestu, da sem se zavestno odločil, da bom znova poskušal določene stvari spremeniti pred novo sezono, da bo moja kariera bolj psihofizično vzdržna, da bom lahko kos vsem izzivom. Naredil sem korak v to smer. Upam, da bodo predvsem občutki in počutje v sezoni temu primernejši. Da bom lahko smučal s kar največ užitka in svobode.
Hadalin je marca na prvem veleslalomu v Podkorenu osvojil 17. mesto.
Sproščenost, uživanje v smučanju je temelj, kajne?
Da, to je glavni cilj in vodilo moje letošnje sezone. Da ohranjam oziroma ustvarjam sproščenost na način, da si to res dovolim. Da z dejanji, ki jih delam na treningu, v življenju vzpostavljam pogoje, da bom to lahko prenesel na tekme.
Kako vam je uspel prestop na nove smuči, novo opremo?
Ker sem zamenjal material, sem imel na začetku precej dela. Na koncu sem se z materialom že kar našel. Imam tudi novega serviserja. Sergej je tudi nov trener. V resnici je veliko novih stvari. To je na vsakih nekaj let dobrodošlo, da se koncepti deli pomešajo in pridejo nove ideje. Tako je še več prostora za napredek. A z novim materialom se zdaj že dobro počutim in mi je zato bilo smučati v še večje veselje kot v preteklosti in sem še bolj užival.
Kako se je obnesla trenerska sprememba?
Zelo pozitiven dodatek naši ekipi oziroma sprememba. Je dober trener z veliko izkušnjami. Veliko ima že za seboj in ima svoj koncept dela, ki je razmeroma zahteven, a je meni to všeč. Tudi jaz vedno dajem od sebe največ. In on to zahteva. Mislim, da dobro sodelujemo, in želim, da tako ostane.
Kako so bili videti vaši delovni dnevi na pripravljalnem kampu v Argentini?
Že prvi dan pri prihodu smo imeli smučarski dan. Zbujali smo se ob šestih, ob sedmih nas je čakal kombi, ki nas je peljal na teren. Vožnja je trajala od pol ure do 45 minut. Sledil je smučarski trening od osme ure ali od pol devetih do dvanajstih, pol enih. Odvisno od tega, kaj smo delali, koliko. Običajno imamo na terenu tudi kosilo. Okoli pol dveh smo šli nazaj v hotel. Po vrnitvi je sledila kakšna ura počitka, lažji kondicijski trening. Nato pa smo šli okrog pete ure na fizioterapije drug za drugim. Po šesti uri, pred večerjo od sedmih, pa je bil čas za videoanalizo. Vsak posamično s trenerjem smo opravili videoanalizo. Pogledali posnetke, primerjali s časi, z modeli smuči. Običajno so tam tudi serviserji, da vsi podamo svoje ideje in naredimo skupni zaključek dne. Sledila je večerja, nato prosti čas do spanja. Jaz sem v glavnem hodil spat med 21.00 in 21.15. In tako se dela dan za dnem. Običajno imamo na štiri ali pet dni prost dan. Takrat gremo po zajtrku v telovadnico, kjer običajno opravimo trening za moč. Tudi prost dan mora biti aktiven. Po naših programih je priporočljivo, da na vsakih sedem ali 10 dni delamo za moč.
Kako utrujen se človek tako po treh tednih takih priprav vrne domov?
Da, zelo. Največji izziv je že to, ker ko prideš tja, nimaš časa, da se v miru navadiš na pet ur časovne razlike, ampak si že naslednji dan v polnem pogonu. Utrujenost se začne nabirati. V 23 dneh odsmučamo 18, 19 dni. In če zraven štejemo še časovno razliko in da smo se še vsak dan uro in pol vozili v avtu. Kot bi se vsak dan iz Kranja v Kranjsko Goro vozil 19 dni zapored in tam opravil konkreten trening, potem pa imel še poln program doma do šestih zvečer. V enem mesecu se tako telo kar utrudi. To je eden od bolj zahtevnih programov, za glavo in za telo.
Ste prešteli število voženj?
To ne, ampak v povprečju jih je bilo sedem, osem na progo. In še ogrevanje in potem ohlajanje. Od deset do 12 voženj na dan torej. Na progi pa sedem, osem. To je tista meja. Več niti ni mogoče. Če želiš ohraniti kakovost skozi ves kamp, je to edina smiselna naloga. Zdaj smo po teh letih že toliko izkušeni, da vemo, da se ni pametno zaleteti v prvih treh dneh in delati po osem, 10 voženj. Potem si četrti dan že ubit. In to je čisti nesmisel, ne pije vode. Skrbno je treba delati skozi ves mesec.
