(Ne)varna igra Ilke Štuhec

V začetku decembra 2015, na prvih tekmah v hitrih disciplinah po tekmovalnem umiku Tine Maze, takrat še aktualne olimpijske in svetovne prvakinje v smuku, je ob kar "klasičnem" trojčku zmag Lindsey Vonn v Lake Louisu tedaj nova najboljša slovenska smukačica Ilka Štuhec prišla do 19., 23. in 26. mesta. To je njen zadnji najskromnejši niz tekem v hitrih disciplinah. Štiri leta pozneje, ob koncu zadnjega tedna, je bila na istem prizorišču 17., 20., in 21. Vmes je hitra Štajerka osvojila dva mala kristalna globusa in dve zlati smukaški kolajni na svetovnih prvenstvih ter dobila devet tekem svetovnega pokala. A žal se je v tem časovnem razmaku tudi dvakrat huje poškodovala.

Foto: Getty Images

Vrnitev leta 2018 je bila veliko bolj uspešna kot letošnja (6., 10. in 14. mesto). Morda so bila prav zaradi lanskoletne vrnitve tokrat pričakovanja še toliko večja. A med zadnjima poškodbama vendarle obstaja velika razlika. Ob predzadnji nezgodi jo je Ilka skupila oktobra, kar pomeni, da je imela na voljo kar 13 mesecev za uspešno celostno rehabilitacijo. Posledično se je v sezono 2018/19 podala z več kot konkurenčno kilometrino. Letos pa se je po februarski poškodbi, po kateri ji sicer ni bilo treba na operacijo, na sneg vrnila šele avgusta.

Čeprav smo ob pogovoru s člani Ilkine ekipe dobili vtis o precejšnji samozavesti in prepričanju o šampionski naravnanosti, pa so uvodne tri tekme razkrile prav pomanjkanje snežnih kilometrov. Konkretno, ko je Štuhčeva zašla v težave, ni bila tako odzivna kot v svojih najboljših časih. Poleg tega je bilo v osrednjih delih njeno smučanje bolj pasivno kot v preteklih sezonah. Ni bila tista, ki prevzema pobudo, brezkompromisno napada in išče najdrznejšo linijo, predvsem pa tekmovalne osredotočenosti ni ohranjala v celotnem nastopu.

Foto: Grega Valančič/Sportida Na prvi smukaški tekmi je bilo mogoče videti tudi novo tekmovalno lastnost, ki jo lahko označimo kot dobrodošlo kakovost. Ročna zavora. Po vidnejši napaki in ob slabi vidljivosti se je Štuhčeva postavila v izrazito obrambni položaj. V preteklosti pa je veljala za smučarko, ki je pripravljena vselej z glavo siliti skozi zid. Ceno za to je plačala večkrat. Če gre soditi po kanadskih tekmah, njena nevarna igra postaja za nekaj odtenkov varnejša, bolj instinktivna.

Obraz Štuhčeve je jasno sporočal, da je pričakovala več. Čuti, da ji pripadajo boljši rezultati. Kljub vsemu je tudi ob slabših časih dobila nekaj pozitivnih povratnih informacij.

Na petkovi prvi smukaški preizkušnji je bila na dveh od treh merjenj hitrosti med najboljšimi štirimi. Po odločnem začetku je bil tudi njen prvi vmesni čas peti, česar pa nato, ob že omenjeni zavori, ni nadgradila. Nadalje, v soboto je bila pri merjenju hitrosti med najučinkovitejšimi, v predzadnjem odseku pa je bila tretja. Tudi nedeljski superveleslalom ponuja nekaj oprijemljivih razlogov za bolj optimističen pogled. Glavnino zaostanka si je namreč prislužila po grobi napaki v zgornjem delu proge. Do napake je imela celo drugi najboljši vmesni čas. V še dveh poznejših intervalih pa je bila peta in šesta.   

Dvakratna svetovna prvakinja ima torej pred nadaljevanjem sezone daleč največ prostora za napredek. Čeprav se sama vselej brani statusa rekonvalescentke, pa je v resnici prav to – povratnica, ki je na snegu preživela manj dni od tekmic in bo potrebovala nekaj tekem za prave tekmovalne obrate. Čas je njen zaveznik, vsak tekmovalni kilometer pa je dodatno gorivo na poti do želene samozavestne odločenosti. Gre za postopno gradnjo tekmovalnega mozaika, za svojevrstno sestavljanje vožnje od štarta do cilja. Ob nesporni kakovosti in občutkih, ki na tej ravni ne zbledijo, pa bi moral biti Ilkin največji adut potrpežljivost.

Sportal Ilko Štuhec napaka stala boljše uvrstitve, veselje Nemke

Sportal V deseterici kot pri sosedu na kavi

Sportal Prvenec Američana, Kranjec tik pod stopničkami