Namesto menjave rodu zgolj smučarsko usihanje

Ob koncu minulega tedna se je v krogu svojih smučarskih prijateljev od tekmovalnega smučanja na Golteh poslovil nekdanji slalomski prvokategornik Bernard Vajdič. Skorajda istočasno je ciljno črto svoje tekmovalne poti na Krvavcu prečkal smukaški revolucionar Andrej Jerman. Že med sezono se je z odhodom na študij v Združene države Amerike od smučanja na najvišji ravni poslovila veleslalomska specialistka iz Luč Mateja Robnik. Pred dobrim letom je umik dokončno naznanil tudi zadnji Slovenec z odmevnimi veleslalomskimi dosežki in v zatonu kariere superveleslalomski specialist Aleš Gorza, nekoliko tišje pa je tekmovalne smuči v kot postavil Andrej Križaj. Z izjemo Robnikove, ki se je razočarana poslovila pri vsega petindvajsetih letih, so bile vse navedene smučarske upokojitve bolj ali manj del naravnega smučarskega procesa, saj so se omenjeni tekmovalci postopoma odmikali od želenih rezultatov, zapadali v začaran krog poškodb in vse višjih štartnih številk in celo ostajali brez reprezentančnega statusa. Bolj skrb vzbujajoč je podatek, da se je v času njihovega umikanja kot slovenski novinec med dobitniki točk predstavil zgolj Klemen Kosi, ki je na letošnji wengenski superkombinaciji prijetno presenetil s štirinajstim mestom.

Zgolj malenkostno lepša je slika, če poskušamo položaj "popraviti" z vključevanjem dodatnih dveh sezon in zajemanjem štiriletnega cikla. V letih 2010 in 2011, ko sta se poslovila nekdanja olimpijca Mitja Dragšič in Petra Robnik, smukač Alek Glebov pa je izbral rusko reprezentanco, so namreč do svojih prvih točk prišli Gašper Markič, Boštjan Kline, Janez Jazbec in Miha Kürner, pri čemer velja dodati, da slednji ostaja pri krstnih točkah iz Banskega, prvi med naštetimi pa ima zdravstvene težave. Mimogrede, v vsem tem obdobju bi v ženski konkurenci zaman iskali nov slovenski obraz med dobitnicami točk svetovnega pokala. Vse od zdaj že kar daljnega leta 2008, ko sta se prvih točk v karieri veselili Ilka Štuhec in Vanja Brodnik, je za preboj med trideseterico zadolžena "stara" garda, za katero pa sta vse bolj značilna val poškodb (Štuhec, Ferk in Drev) ter prava simultanka Tine Maze, ki je denimo zgolj v zadnji sezoni sama osvojila več točk kot pa trinajst njenih rojakinj v skupno enajstih zaporednih sezonah.

Težava slovenskega alpskega smučanja, ob kateri se velja zamisliti, se do nje opredeliti in pripraviti vsaj kratkoročni načrt reševanja, torej ni zgolj velikanska kakovostna vrzel med Mazejevo in preostalim kadrom, temveč predvsem simptomatično krčenje slednjega. Vse manjše število slovenskih smučarjev, ki vztrajajo na poti do svetovnega pokala, je v dobršni meri posledica kombinacije nespretno postavljenega sistema, ki otežuje tekoče prehajanje iz ekipe v ekipo s spremljajočo trenersko doktrino, vse ožje baze tekmovalcev in finančnega pešanja na osnovni, torej starševski in klubski, ravni. Prav zaradi tega bo ena od prednostnih nalog novega vodstva, ki se hibe zaveda, strokovno in načrtno reševanje tankočutnega vprašanja, ki utegne odločilno vplivati na nadaljnji razvoj nekdaj paradnega slovenskega športa. V vsakem primeru pa bodo večje ekipe konkurenčnih tekmovalcev, s kakšnimi se je slovensko smučanje lahko pohvalilo še pred dobrim desetletjem, za lep čas zgodovina.