Mateja Svet: Ko telefon skoraj pregori, je umik res blagodejen

Smučarska zvezda Mateja Svet bo prihodnje leto dopolnila 50 let. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Po sanjski pretekli sezoni je Ilka Štuhec nesporna nova prva dama slovenskega alpskega smučanja. S še krepko daljšo in še bolj veličastno ero se lahko pohvali Tina Maze. A pri dolgoletnih ljubiteljih alpskega smučanja prav posebne občutke vzbuja omemba še enega velikega imena. Mateja Svet. Pred dobrimi 30 leti se je namreč v navalu največje smučarske evforije, za katero so pred tem poskrbeli Bojan Križaj, Boris Strel, Jure Franko in drugi, zavihtela med najsvetlejše športne zvezde v Sloveniji, nanjo pa je bila ponosna vsa Jugoslavija.

Bila je prva slovenska smučarka z zmago v svetovnem pokalu (skupno jih ima sedem), prva z malim globusom, prva svetovna prvakinja (skupno ima pet kolajn s SP) in prva dobitnica olimpijske kolajne (srebro v Calgaryju 1988). Leta 1990 pa je sledil umik, ki je še danes, ko kot delovna terapevtka službuje na psihiatrični kliniki in vodi terapevtske skupine, zavit v tančico skrivnosti.

V primerjavi s številnimi nekdanjimi športniki, ki radi razglabljajo o svojih karierah in tekmovalnih prigodah, se je precej hitro umaknila v svoj svet, v katerem so bili novinarji prej izjema kot pravilo. V javno življenje se zdaj vrača kot ambasadorka prodajalca ležišč Dormeo. Sproščena, nasmejana in pripravljena na pogovor, v katerem pa so trenutki smučarskega slovesa še vedno nezaželena tema.

Na javno sceno se je vrnila kot ambasadorka Dormea. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Redko ste se pojavljali v medijih. Vam je oddaljenost ustrezala?
V resnici, da. Javno izpostavljanje mi ne ustreza. V njem nisem dobra. Po tem nisem nikoli hrepenela. Tudi kot aktivna smučarka tega nisem marala. Številni v tem uživajo. Jaz zanesljivo nisem. Poleg tega sem imela občutek, da je bilo o meni povedano že dovolj smučarskih zgodb. Moje zdajšnje življenje je drugačno. Osebno menim, da ne počnem nič tako posebnega, da bi bilo to vredno javne pozornosti.

Bi se strinjali, da javno izpostavljanje negativno vpliva tudi na vaš poklic? Če nekdo potrebuje pomoč, je prav gotovo bolje, da v vas vidi terapevtko, ne smučarsko legendo.
Ne bi se povsem strinjala z vami. Delam na ljubljanski psihiatrični kliniki, kjer imam zelo dobre izkušnje. Moja preteklost ni nikoli vplivala na moje delo. Res je, sem Mateja Svet, ki je nekoč smučala. A to je preteklost. Postavila sem mejo. V službi sem v vlogi terapevta. Moj namen je pomagati ljudem. Ko sodelavci in pacienti to dojamejo in sprejmejo, je vse ostalo nepomembno.

Novo poglavje v osebni knjigi, torej …
Tako je. Ne glede na to, s katerim poklicem se človek ukvarja, mora vedeti, zakaj je v službi in kakšne so njegove naloge. Preteklost je nepomembna. Pomembno je, da po svojih najboljših močeh opravljam svoje delo.

"Smučanje je preteklost. Imam novo življenje." Foto: Žiga Zupan/Sportida Ko govorimo o umiku, ne moremo spregledati evforije v osemdesetih letih preteklega stoletja. Je bila tedaj pozornost prevelika? Ste se lahko sprehodili do trgovine in kupili mleko ter kruh?
V trgovino nisem hodila. Za to je skrbela mama. Ha, ha … Tudi moje domače bivanje je bilo med kariero večinoma kratkotrajno. Bila sem na treningih, potovala po tekmovanjih … Tudi po sezoni sem bila veliko zdoma. A če sem prišla domov zgolj za en dan, je bil občutek grozljiv. V tistih časih so bile telefonske številke vseh v javno dostopnem imeniku. Telefon pri nas doma je skoraj nepretrgoma zvonil 24 ur na dan. Telefon je skoraj pregorel. Včasih so ljudje zvonili tudi na domača vrata. Ni bilo prijetno. Pogosto sem si želela le, da mine dan in se znova odselim. Umik je bil blagodejen. Potrebovala sem mir, ki pa ga doma žal nisem bila deležna. Pravzaprav sem domov prihajala le še na pranje in menjavo perila ter druge opreme.

Ste znali to sprejeti kot del igre?
Poskušala sem razumeti in to sprejeti. Bilo pa je težko. To je bil zelo moteč dejavnik v že tako napornem procesu treningov in tekem. Poskušala sem biti osredotočena na smučanje. To je bil moj svet.

V našem mediju ob nedeljah pripravljamo rubriko Druga kariera, v kateri se z nekdanjimi športniki pogovarjamo o selitvi v civilne vode. Večina pripoveduje o težavah in o mehurčku, v katerem so bili med kariero. Ko ta poči, nastopijo težave. Je takšna tudi vaša izkušnja?
Poznam ta mehurček. Gre za zaprt svet, v katerem športnik živi s svojimi navadami, rituali in vrednotami. Ko se razblini, vidiš, da obstaja tudi drugačen svet, ki deluje na drugačen način. Tam so odnosi drugačni. Tudi komunikacija teče na drugačen način. Športniki smo izgubljeni. Privajamo se na novo življenje. Ne skrivam, da sem se tudi jaz po koncu kariere dolgo časa iskala. Potrebovala sem identiteto. Čez noč seveda ne gre. Meni se je dogajalo veliko stresnih stvari, ki so me spremenile in name vplivale. Nekaj sem morala storiti. Ubrati sem morala novo pot. Sprva sicer nisem vedela, ali je ta pot prava. Ko sem spoznala, da je, sem ostala na njej.

"Vesela sem, da je slovensko smučanje še vedno uspešno." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Dotaknili smo se konca kariere, o katerem ne želite govoriti. Vseeno pa bi bilo zanimivo slišati, koliko časa ste potrebovali, da ste se znašli na želenih tirnicah?
Veliko. Za vsako spremembo je potreben čas. Vstopila sem v nov svet, spoznala nove ljudi, vzpostavljala nove odnose … Ne gre čez noč. Poleg tega pa sem v to vložila veliko energije. Ločila sem se od prejšnjega življenja in osvojila novo. Vseeno ne želim stati pri miru. Sem človek, ki stalno išče izzive. Še vedno potrebujem trenutke, v katerih čutim tremo, in situacije, v katerih se sprašujem, ali bom zmogla. Zatorej nikoli ne vem, v katero smer bo šlo moje življenje.

Kakšen pa je danes vaš vsakdanjik?
Verjetno takšen, kakršnega ima večina tistih, ki hodijo v službo. Zgodaj vstajam, saj se rada umirim in pripravim na službo. Nerada hitim. Sledi selitev v službo. Nato pa poskušam kakovostno izkoristiti svoj prosti čas. Iščem dejavnosti, ki mi veliko pomenijo, ter aktivnosti, v katerih uživam. Hčerka, prijatelji, narava … To me napolni z energijo. Na splošno dobro živim. Nimam razloga za pritoževanje. Lahko se pohvalim z dobrimi službenimi odnosi. Imam podporo in čutim, da sem del ekipe. Rada imam paciente, s katerimi delam. Tudi v prostem času mi je lepo.

"Imam lepo življenje." Foto: Žiga Zupan/Sportida Ni skrivnost, da ste predani novemu poklicu. Vas zanima tudi nadaljnja znanstvena nadgradnja?
Sem diplomirana delovna terapevtka, izobražena za psihodramo. Veliko sem razmišljala o tem, kako naprej. Psihodrama je svojevrstna psihoterapevtska metoda. Če bi imela še dodatna znanja, bi jih lahko integrirala v svoj poklic. A zdaj me psihodrama tako zapolnjuje, da ostajam na tem področju. Želim se izpopolnjevati na tem področju. Stalno se učim, razvijam in dojemam nove stvari. Po drugi strani pa vem, koliko sem stara, zato si pogosto rečem: "Mar ne bi tudi malce uživala!"

Ali to uživanje še vključuje zimske radosti?
Iskreno, raje tečem na smučeh kot pa smučam. Imam pa še vedno rada zimo. Rada imam tudi zimske športne v vlogi gledalke.

Poglejte še: Mateja Svet tudi v pogovoru za Planet TV