Planica
Sreda, 21. 3. 2018, 18.00
6 let, 7 mesecev
Zgodbe, ki jih piše Planica: Jožko Kavalar
Nekdanji olimpijec, ki v Planici bdi nad smučino pod in nad zemljo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,11
2
Jožko Kavalar, nekdanji reprezentant v teku na smučeh, zaljubljen v daljše razdalje, je že vrsto let povezan s Planico. Kot obiskovalec, kot teptalec hrbtišča velikanke, kot zastavonoša, zadnja leta pa kot stalni sodelavec Zavoda Planica, odgovoren za pripravo smučarskotekaških prog. Na površju in pod zemljo. Tudi letos bo del slovenskega športnega praznika.
Relacijo Rateče - od koder prihaja in kjer živi še danes - Planica bi nekdanji reprezentant v smučarskem teku Jožko Kavalar verjetno znal prepeljati zavezanih oči. Z zibelko slovenskih smučarskih skokov je bolj ali manj povezan že vse življenje, pa čeprav se nikoli ni ukvarjal s skoki.
Dolga leta je bil Kavalar med teptači na planiški velikanki ...
Od leta 1994 je dokaj redno prisoten na sklepnem dejanju svetovnega pokala v smučarskih skokih. Najprej je bil dolga leta med teptači proge, ki utrjujejo doskočišče, potem se je na odprtju tekmovanja po doskočišču letalnice spuščal z zastavo.
... od leta 1994 s premori pa je bil tudi med nosilci zastav, ki se na uradnem odprtju tekmovanja v Planici spustijo s hrbtišča letalnice. Prva leta je smučal z občinsko zastavo, nato pa z zastavo Mednarodne smučarske zveze.
"Najprej z občinsko, sčasoma sem prevzel zastavo Mednarodne smučarske zveze, ki se že po tradiciji prva s hrbtišča zapelje po doskočišču letalnice pred začetkom tekmovanja. Pred dvema letoma sem na odprtju padel, zato sem zdaj, da bi se izognil poškodbam, to vlogo opustil," nam je Kavalar pripovedoval dan pred preizkusom velikanke. Letos bo v Planici bolj ali manj aktiven v izteku, kjer bo skrbel za to, da del letalnice, kjer se skakalci zaustavijo, ne bo preveč poledenel.
"Sodelovanje pri pripravi Planice je bila vedno posebna čast," ugotavlja. "Od nekdaj je bilo tako, mislim, da vsi z veseljem pomagajo. Tudi številni starejši še vztrajajo. Tudi za kraj in občino je bila to velika čast," se spominja.
Tradicionalni obisk z Norveške
S Planico je povezano tudi gostišče UH Kavalar v Ratečah, ki ga upravlja Jožkova sestra Sonja, on pa je solastnik. Gostišče ob cesti, nekaj metrov za krožiščem, kjer zavijete proti Planici, v času planiškega finala prepoznate po ogromni norveški zastavi.
S sestro sta solastnika gostišča UH Kavalar, ki leži tik ob krožišču, kjer cesta vodi proti Planici.
Jožkova sestra Sonja Kavalar skrbi za gostoljubje v gostišču, ki ima te dni norveški pridih.
Že 15 let namreč v tem času gosti skupino norveških ljubiteljev smučarskih skokov. Med njimi je tudi kar nekaj nekdanjih skakalcev. "Pred leti so kot navijači obiskali Planico in ko so se vračali, so se ustavili v naši gostilni in ugotovili, da je lokacijsko zanje zelo priročna. Kmalu je ta obisk prerasel v tradicijo. Po eni strani so zelo blizu Planice, po drugi pa so tukaj lahko sami zase in se lahko poveselijo in kaj spijejo. V teh letih so spoznali res veliko ljudi."
Alkohol? Nič posebnega. Nič več in nič manj kot na drugih prizoriščih.
Kako pa Kavalar gleda na pogosto izpostavljeno prekomerno uživanje alkohola v Planici? Od enega od gostincev v Podkorenu smo namreč slišali, da se v zvezi s popivanjem v Planici dela prevelik kraval, saj je alkohola prisotnega ravno toliko, če ne celo manj, kot na drugih prizoriščih.
"Alkohol? Nič posebnega, nič več in nič manj kot drugje. Morda je tega v Skandinaviji malo manj, drugje pa je podobno kot v Planici. Je pa res, da gre za konec sezone in da se po zadnji tekmi vsi bolj sprostijo," je ocenil Kavalar, ki je prepričan, da v Planici vlada najboljše vzdušje, da pa tudi Zakopane na Poljskem ne zaostajajo kaj dosti.
Pravi, da Rateče živijo s športom. "Turizem je bil tukaj od nekdaj prisoten, najbolj znani gostje so bili z Reke na Hrvaškem. K nam so hodili smučat. Že stara mama mi je to pripovedovala. Menda so priskrbeli prenosne vlečnice in jim olajšali ta del smuke. Rateče bodo v teh dneh polno zasedene, enako verjetno velja tudi za Trbiž in Beljak."
Kavalar je v Planici zadolžen za smučarskotekaške proge. Poleti za tisto v podzemni garaži, kjer bo v času planiških tekem novinarsko središče, pozimi pa zunanjo, kjer januarja poteka tekma za svetovni pokal.
Bdi nad planiško smučino
Kavalar, ki bo 9. maja, na dan Evrope, nekdaj dan zmage, dopolnil 50 let, je še vedno tesno povezan s smučarskim tekom. Kot sodelavec Zavoda Planica je zadolžen za pripravo tekaških smučin v dolini pod Poncami.
Poleti skrbi za smučarsko tekaško progo, ki jo iz snega, ki ga navozijo iz okolice letalnice, pripravijo v podzemni garaži Nordijskega centra, ter rolkarsko progo, pozimi pa bdi nad pripravo smučin za tekmo svetovnega pokala v Planici.
V podzemnem predoru, kjer je poleti smučarskotekaška proga, je danes prostor za novinarje, ki bodo spremljali finale sezone v smučarskih skokih. Organizatorji pričakujejo več kot 500 novinarjev in članov tehničnega osebja.
Na vprašanje, ali verjame, da bi tudi tekaško tekmovanje v prihodnosti lahko preraslo v slovenski športni praznik (V Planici ta konec tedna pričakujejo med 60 in 70 tisoč obiskovalcev), Kavalar odgovarja, da bo to veliko težje, saj tekma ni tako atraktivna kot tekma v smučarskih poletih, poleg tega "superiornost Norvežanov škodi drugim".
"Ne pridejo zraven in motivacija jim upade," je prepričan. "Tudi v Nemčiji navdušenje za smučarski tek upada, saj nimajo dobrih tekmovalcev," je pojasnil.
Kavalarjeva fotografija, ki jo je leta 1992 na olimpijskih igrah v Albertvillu posnel fotograf Aleš Fevžer, krasi hodnik ČŠOD Planica. Naš sogovornik je v kraljevski disciplini, teku na 50 kilometrov, osvojil 24. mesto.
Premalo pozornosti namenjamo daljšim razdaljam
Želi si, pa ne samo on, da bi Planica pridobila organizacijo svetovnega nordijskega prvenstva leta 2023. Poleg Planice je v igri še Trondheim na Norveškem. "Če se vse dogaja v Norveškem, to ne pripomore kaj dosti k popularizaciji smučarskega teka," je prepričan Kavalar, ki je zadovoljen z napredkom teka v slovenski ženski ekipi, manj pa je navdušen nad razvojem moškega dela.
Moti ga tudi to, da slovenska reprezentanca gradi samo na sprintu. "Več bi se morali posvečati razdaljam. Vem, da je to težje kot trening sprinta, saj je treba graditi vzdržljivost, pa tudi treningi se s tem podaljšajo, pa vendar," je izpostavil Ratečan, specialist za daljše, 30- in 50-kilometrske razdalje. Prav na najdaljši, kraljevski preizkušnji je leta 1992 na zimskih olimpijskih igrah v Albertvillu zasedel 24. mesto.
Od železarne do Slovenske vojske
Prva leta športne kariere je kombiniral s službo orodjarja v Železarni Jesenice, po osamosvojitvi Slovenije pa kot vrhunski športnik dobil zaposlitev v Slovenski vojski. Ko je kariero končal (na SP leta 2001 v Lahtiju je odstopil na 37. kilometru) je bilo težko, priznava. "Sam sem se moral znajti, čudno je bilo. Ko sem ostal brez mednarodnega razreda, so me odrezali."
Takrat se je najprej lotil treniranja otrok v lokalnem klubu Rateče-Planica, kjer je vztrajal 15 let, zraven pa je skrbel še za tekaške proge.
2