Petek, 16. 2. 2018, 15.00
6 let, 2 meseca
Zgodbe, ki jih pišejo OI: Navijaški klub iz Mojstrane
Slovenski navijači, ki jim je spoštovanje izkazal tudi veliki Tomba
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,10
Da je navijaška podpora neprecenljiva, je izpostavil že marsikateri športnik. Še posebej jo v teh dneh cenijo slovenski olimpijci, ki daleč od domovine, na Korejskem polotoku lovijo dosežke kariere.
Spremljajte: Zgodbe, ki jih pišejo olimpijske igre
Po podatkih Kompasa naj bi na prizorišče 23. zimskih olimpijskih iger odpotovalo okrog 200 slovenskih navijačev. Med njimi je tudi Marjan Tolar iz Mojstrane, ki je s skupino navijačev obredel že velik del sveta.
"Že od vsega začetka smo navijači Jureta Koširja, to nas je združilo v fan klub Jureta Koširja," sta nam gospod Tolar in njegov sokrajan Izidor Podgornik, ki ju druži ljubezen do športa, pripovedovala pred časom, ko smo ju na srečali v Parku olimpijcev v Mojstrani, kjer so ljubitelji športa pričakovali prihod slovenske olimpijske bakle. Med nosilci bakle je bil tudi Jure Košir, nekdanji alpski smučar, ki je leta 1994 v Lillehammerju na Norveškem osvojil bronasto odličje.
Zaradi ogromne slovenske zastave ju v parku olimpijcev iz Mojstrane ni bilo težko opaziti.
Od Jureta do vseh Gorenjcev
Njegovi navijači so pozneje stiskali pesti za sokrajanko Alenko Dovžan, dobitnico prvega olimpijskega odličja za samostojno Slovenijo, pa Aleša Brezavščka, ki je še vedno lastnik slovenskega hitrostnega smučarskega rekorda (240.16 km/h), Uroša Pavlovčiča, danes navijajo za mladi up Meto Hrovat, hčerko kranjskogorskega župana, ki se je z nedavnega mladinskega svetovnega prvenstva vrnila z naslovom svetovne prvakinje v slalomu in podprvakinje v alpski kombinaciji, v Pjongčangu pa se je izkazala s 14. mestom v veleslalomu.
Prav iz Mojstrane prihaja veliko olimpijcev.
Peterica tudi v Južno Korejo
Kot navijači so prepotovali lep kos sveta. "Udeležili smo se petih olimpijskih iger, pet nas je odšlo tudi v Južno Korejo," je povedal Tolar, ki si je v Južni Koreji ogledal moški smuk, ženski veleslalom in slalom ter hokejski obračun med Slovenijo in ZDA.
"Prve in najboljše so bile igre v Lillerhammerju, zanimivo je bilo tudi v Naganu, že zaradi njihove kulture, … povsod smo rajžali," sta se strinjala Mojstrančana.
Navijači Jureta Koširja so bili med prvimi, ki so na transparentih poleg navijaškega slogana imeli tudi fotografijo svoje smučarskega vzornika.
"V najboljših časih nas je bilo v navijaškem klubu med 30 in 50. To so bila vesela druženja," sta se spominjala. Navijaštvo ni poznalo meja. Družili so se s fan klubi ostalih slovenskih smučarje, od Andreja Miklavca, Reneja Mlekuža, tudi z njihovimi starši, je spomnil Izidor, ki je v času našega obiska v kraju z obilico slovenskih olimpijcev, po nekaterih podatkih jih od tam prihaja največ, ponosno vihtel ogromno slovensko zastavo, njegov vnuk pa njeno manjšo različico, polno podpisov slovenskih športnikov.
Med njimi sta tudi podpisa Primoža Peterke, Jerneja Damjana in drugih, medtem ko je večja, skoraj največja, kar smo jih do zdaj videli, rezervirana samo za avtogram Jureta Koširja. "Ta je rezervirana samo za fan klub Jureta Koširja. Izdelali so nam jo v Mojstrani, sponzorja zanjo pa sem dobil na Primorskem. Njene dimenzije so 1.5 m x tri metre, na drogu je največja med navijaškimi," je pohvalil Izidor.
Pa kaj če je zadnji!
Navijači iz Mojstrane so bili zelo organizirani. Zaradi tekem so obiskali med 50 in 60 krajev, potovali so v ZDA, skratka povsod, kjer so bile tekme svetovnega pokala.
Večinoma so se financirali sami. Včasih so si pomagali z veselicami, občasno so bili deležni sponzorske pomoči. Tudi navijaške rekvizite so izdelovali sami. Prepoznavni so bili po ogromnih klobukih, gasilskih sirenah, … Menda so bili prvi, ki so, za Jureta Koširja seveda, izdelali plakat z njegovo fotografijo. "Takrat takšnega tudi veliki Tomba ni imel. Mislim, da smo se z njim prvič predstavili leta 1992 ali 1993 v Madonna di Campiglio," sta pobrskala po spominu.
Marjanovo kapo krasijo značke z vsega sveta. Značko Hrvaške smučarske zveze mu je podaril legendarni trener Ante Kostelić.
Pravita, da tudi ko njihovim tekmovalcem ni šlo, niso pozabili nanje. "Takrat smo jih še bolj spodbujali, takrat so še bolj rabili našo podporo. Spomnim se, ko nas je pokojni radijski športni komentator Franci Pavšer vprašal po tekmi, kjer je bil Jure Košir deseti, češ, kaj pa zdaj, ko je "samo" deseti? Ja nič, smo mu rekli, pa saj je tudi to dobro. Tudi ko je bil na smuku v Kitzbuhlu Brezavšek zadnji, smo se vsi želeli fotografirati z njim," se je enega od dogodkov spomnil Izidor, Marjan pa se je hitro domislil še ena zgodbe iz preteklosti: "Alberto Tomba in Jure sta nas pred leti po tekmi v Adelbodnu razglasil za zmagovalce, kar zmagovalni oder sta prinesla k nam."
Športniki so jim bili za podporo vedno hvaležni. "To, da so prišli do nas, nam je bilo v največje zadovoljstvo. Najbolj se spominjam Lillehammerja, tam je vladala prava evforija," se spominja Tolar, Podgornik pa dodaja: Mamice so kar jokale.
Razlogi za to so bili najmanj trije. Slovenski smučarji, kar dva iz Mojstrane, so se domov vrnili s tremi olimpijskimi odličji. Alenka Dovžan in Jure Košir sta ju prinesla v Mojstrano, Katja Koren pa v Maribor.
