Sobota, 18. 1. 2020, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Matej Plavec
Poskusil je vse: živel je tudi od svetlobe, zdaj pa je pristal v kletki #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,72
13
Matej Plavec. Možakar iz Maribora, ki je v svojem življenju počel "vse živo", bo v nedeljo zvečer prvič prestopil prag kletke borilne organizacije WFC (World Freefight Challenge) in kljub strahovom, ki spadajo zraven, izpolnil željo in cilj, ki se je v njem prebudil že pred dolgimi 15 leti.
Življenje Mateja Plavca je težko opisati v nekaj stavkih, a vseeno poskusimo. Sam sebe opisuje kot hiperaktivnega otroka, ki je hitro poprijel za delo. Že v osnovni šoli je pomagal mami, ki je izdelovala nakit, srednjo šolo je obiskoval v Celju, kjer se je izučil za zlatarja. V tistem obdobju mu je umrl tudi brat, kar je zatreslo njegov svet, a ko je vse predelal, je njegovo življenje dobilo smisel. V tistem času je začel trenirati tudi boks in taekwondo, kmalu pa se je srečal z aikidom, ki ga je zasvojil za vrsto let. Naprej se je ukvarjal s tradicionalnim aikidom, nato pa še z njegovo različico, realnim aikidom, ki ga je našemu načinu življenja in potrebam prilagodil srbski mojster Ljubomir Vračarević. Vse skupaj je izpilil do potankosti, si prislužil črni pas (3. dan) in kmalu začel poučevati tudi druge, ob tem pa ni nikoli skrival želje po treningu drugih borilnih veščin. Znanje jiu-jitsuja in rokoborbe je iskal v Braziliji in ZDA. Borilne veščine pa niso edina Plavčeva ljubezen, že kot najstnik je začutil, da ima izrazit notranji glas. Z osebno rastjo je to tako izpopolnil, da je v življenju pomagal mnogo ljudem, še posebej tistim s težavami, ki jih na zunaj ni mogoče opaziti. Po mamini smrti se je od tega malce umaknil in začel poučevati MMA, v čemer je izredno uspešen. Pravi, da ima vsaj štiri borce, ki so se sposobni boriti povsod, pred kratkim pa je izpolnil tudi željo, ki ga je grizla že vrsto let. V Stožicah se je po pravilih MMA udaril tudi sam. Svoj posel je opravil ekspresno, v nedeljo pa pričakuje mnogo težjo nalogo. Ne glede na razplet je odločen, da bo to zadnja njegova borba, v nadaljevanju se bo posvetil samo učenju in vodenju mlajših borcev.
Začnimo kar tam, zaradi česar smo tu. V nedeljo vas čaka krstni nastop pod organizacijo WFC, ki je sinonim za borbe po pravilih MMA v Sloveniji in širše v regiji. Kje in kdaj se je zgodil dogovor?
Zlatka (Mahića, šefa WFC, op. p.) poznam že vrsto let. Že pred osmimi leti smo se nekaj pogovarjali, pa zame takrat ni bilo borca, a ohranili smo stik, ki se je v zadnjih letih okrepil, saj sem na WFC poslal že kar nekaj svojih učencev.
Mateja Plavca v nedeljo čaka dvoboj na WFC proti rojaku Marku Drmonjiču.
Čaka vas dvoboj z Markom Drmonjičem ...
To je prišlo po naključju. Marko bi se moral boriti z Denisom Porčičem – Chorchypom, jaz pa z Alešem Ratejem iz MMA Ljubljana. Oba najina nasprotnika sta odpovedala, zato sva se dogovorila za borbo. Marko počasi končuje kariero, enako velja zame, rekel sem si, gremo pogledat. Po eni strani zaradi učencev, po drugi zaradi sebe.
V ring ali kletko sta v preteklosti zaradi učencev odšla tako Chorchyp kot tudi Dalibor Anastasov. Zakaj je to tako pomembno?
Če gre tvoj učenec trikrat v kletko, ti kot njegov učitelj pa ne, se zgodi nekakšen energijski preobrat. Učenec te gleda z drugačnimi očmi. Tudi pri tem obstaja neka hierarhija in za učitelja je pomembno, da ve, kaj učenec preživlja, kako se počuti pred borbo, kaj je to hujšanje, kakšen stres doživlja ... Lahko povem, da to ni majhna stvar, tudi sam ga čutim.
Za Plavca bo to drugi nastop po pravilih MMA, prvič se bo boril v kletki.
Za kakšne kilograme sta se dogovorila?
Borila se bova pri 88 kilogramih. Sicer bi se morala pri 84 kilogramih, a bo 88 kar v redu, da se nama ni treba "ubijati" s hujšanjem.
To za vas ne bo prvi dvoboj v MMA. Pred meseci ste debitirali na dogodku v Stožicah, v predborbi boksarskega dvoboja Eme Kozin ...
Tako je. Moj nasprotnik je bil srbski borec Milan Nakić, ki je imel za sabo že deset profesionalnih borb, tako da sem že takrat doživljal določen stres. Svoje je naredila tudi poškodba reber, zato sem se bojeval ob tabletah. K sreči se je vse obrnilo v moj prid. Z ekipo smo imeli odličen načrt, kako hitro končati borbo, in na koncu se je vse skupaj tudi sestavilo. Na dan borbe je imel kar osem kilogramov več od mene, a vedel sem, da mu bo hitro pošla sapa. Začel sem na vso moč in zadevo končal v prvi rundi.
Vsi Sportalovi sobotni intervjuji
Zdaj vas čaka rojak, še bolj izkušen kot Srb. V žepu ima že 20 profesionalnih borb ...
Ne bi bilo slabo, če bi tudi v tej borbi zmagal v prvi rundi, a Marko je žilav fant. Ima veliko izkušenj, ki jih neizmerno spoštujem. Ni ravno pravično, da se nekdo bojuje z nekom, ki ima toliko borb, sam pa imam eno. A tudi jaz sem v borilnem športu že 28. leto. Veliko vsega sem že preživel. Številne trenerje, številne treninge, a sem se s tem vedno ukvarjal z ljubeznijo. Poučujem otroke, zdaj pa sem se MMA lotil tudi malce za svojo dušo. Treniral sem judo, tradicionalni aikido, realni aikido in tudi brazilski jiu-jitsu, vsega skupaj sem se moral priučiti, kar pa zadeva Marka, že zdaj vem, da bo težko.
Iti v MMA res ni šala. Nasprotnik na voljo vse, težko je vedeti, od kod bo kaj priletelo ...
Če v MMA nisi popoln borec, ki je dober v vseh prvinah borbe, nimaš tam kaj iskati. Marko se najbolje počuti v borbi stoje, če se zadeva preseli na tla, poskuša čim prej vstati, meni pa je popolnoma vseeno. Dolgo časa sem razvijal borbo na tleh. Odšel sem v Brazilijo, v ZDA, plačeval sem si individualne treninge, a pozneje opazil, da sem nazadoval v borbi stoje. To sem popravil na stotinah ur treninga K-1 z Alešem Zemljičem iz Barada centra. To je izjemen fant, s katerim sva se res spoprijateljila, boks tehniko sem treniral z Renatom Grando iz 24/7 boxingextravaganza, ne smem pa pozabiti niti na MMA Klub Maribor.
Znanje drugih borilnih veščin je iskal tudi v Braziliji in ZDA.
Dejali ste, da ste bili na pragu WFC že pred osmimi leti. Kaj pa druge organizacije, zakaj se niste v tej borilni veščini pomerili drugje?
Pred leti sem bil blizu borbe tudi v AFC, ki jo je imel Andrej Bregar iz Trbovelj. Boriti bi se moral z močnim domačim fantom. Pripravljal sem na ta dvoboj kot še nikoli, na dan borbe, ko sem že stal v ringu, ko so me že predstavili, pa njega ni bilo. Zdaj ne vem, ali je sploh bil tam ali se je obrnil pred ringom in odšel domov. To je bila zame res neprijetna izkušnja. Bil sem star 36 let in nisem vedel, ali naj se lotim tega ali pa naj s terapijami in seminarji pomagam ljudem.
Ko fanta ni bilo v ring, sem začel razmišljati, da morda to vendarle ni zame, da mi hoče nekdo sporočiti, da nekaj ni v redu. A kaj se je zgodilo po tem? Počasi so me začeli klicati ljudje, da bi imeli treninge MMA, in kmalu sem imel v svoji telovadnici 20 ljudi, ki so trenirali mešane borilne veščine. Štirikrat na teden smo imeli tovrstne treninge, vse skupaj pa je šlo tako daleč, da so fantje postali profesionalci. Z njim sem hodil naokoli kot trener, na zadnjem WFC pa smo imeli neprijetno izkušnjo, po kateri sem si dejal: Matej, zdaj pa ni več šale, moraš iti pogledat, kaj se tukaj dogaja.
Kaj se je zgodilo?
Vito Špic (bela majica) bi se moral na WFC 23 pomeriti z Daliborjem Anastasovim, a ga je na koncu izdala trema. Omedlel je in borbo so morali odpovedati.
Moj učenec Vito Špic, ki je res v redu fant, bi se moral boriti z Daliborjem Anastasovim, a je pet minut pred borbo izgubil zavest. Na zadnjem WFC sem imel tri fante. Imeli smo smolo, saj se je prvi v slačilnico poražen vrnil Igor Kuzmanović, sledil je poraz Tadeja Dajčmana, ki je izgubil proti Luki Podkrajšku. Tudi on je nazaj prišel ves objokan in razočaran, Vito mi je pozneje dejal, da se Tadejevega prihoda še spomni, nato pa ničesar več. Borec je ta dva poraza sprejel zelo čustveno, gre za fanta, ki ne kadi in ne pije, prihaja iz super družine, a vse skupaj je bilo preveč zanj, pred mano je omedlel. Tekli smo po reševalce. Skratka, to je bil trenutek, ko sem si dejal, da moram iti zadevo poskusiti še sam, če želim tem fantom še stati ob strani. Čeprav sem star 41 let, "ko je**", bom to storil.
Želja se vam je izpolnila že konec preteklega leta v Stožicah ...
In to čisto po naključju. Z Rudolfom Pavlinom (trenerjem Eme Kozin, op. p.) sem v dobrih odnosih, zato sem si želel, da kateri od mojih učencev nastopi v predborbi dvoboja Kozinove. Zdelo se je že, da bo tako, ko mi je Rudolf rekel: Tebe želim videti v ringu. Nekaj časa sem se branil, le kaj bom jaz, če sem toliko star ... Dejal mi je, odloči se, toliko ti lahko ponudim ... Vso noč nisem mogel spati, ko sem mu zjutraj le potrdil. Kot sem že rekel, moral sem. Ne samo zaradi učencev, del mene se je vedno želel preizkusiti tudi v kletki.
Mariborčan ve, da se mu ne more nič zgoditi, a prizna, da je pred vstopom v kletko tudi sam zelo nervozen.
Po zmagi je prišlo na vaš naslov kar nekaj ponudb ...
Že naslednje jutro so mi pisali nekateri promotorji, ki urejajo borbe. A sem človek, ki sam ne prosi za borbe, drugače je, če me kdo povabi. Takrat je drugačna energija in jaz sem človek, ki mu to veliko pomeni. Zdaj sem tukaj, čaka me krstni nastop na WFC. Priprave sem končal, treniral sem kot bik ...
Vidim, da ste že malce nervozni ...
Moram priznati, da me kar stiska, je pa res, da ti vso to nervozo da nasprotnik. Pri prejšnjem tekmecu tega nisem tako občutil. Ko sem ga opazoval, sem vedel, da ga bom dobil. Če ne v prvi, pa v drugi rundi. Marko je drugačen tip. Prve tri runde dela enako, ne popušča, tako da bova videla, kdo bo koga.
Vsakdo, ki si upa prestopiti prag kletke, si zasluži globoko spoštovanje. Se strinjate?
Vsekakor. Vsakomur, ki reče, da se je odločil za to, je treba stisniti desnico in pred njim sneti klobuk. Ko te gleda polna Hala Tivoli, veš, da ni šale, in ko ni šale, čutiš, da te stisne. Tega občutka se vsak malo boji. Moraš imeti tisti živalski nagon, ob tem pa še paziti nase. Ne smeš dovoliti, da se preveč sprostiš.
Že ko vidiš, kako se odšteva do dogodka, kako je tvoja borba vsak dan bližje, te to dela nervoznega. Organizacija poskuša vse skupaj čim bolje prodati in oglaševati, sam pa moraš ostati čim bolj miren. Doma imam dva čudovita otroka in ženo, poučujem sto otrok, ob tem pa moram še trenirati, kar za 41-letnega možakarja ni najlažje.
"Doma imam dva čudovita otroka in ženo, poučujem sto otrok, ob tem pa moram še trenirati, kar za 41-letnega možakarja ni najlažje."
Je pa tudi težko reči, da je MMA posebno kako nevaren šport. Vsako smučanje je bolj ...
Zelo lepo je slišati, ko pride do tebe sodnik in reče: Tukaj sem zato, da vas zaščitim. Pazi na borce in ko se na primer zgodi nokavt, skoči zraven, da se zadeva konča.
V kletki se še niste borili, v Stožicah je bil boksarski ring. Bo zaradi tega vse skupaj še dodatno dvignilo temperaturo?
Ravno moj učenec Tadej Dajčman mi je dejal, da ti kletka lahko veliko prinese, ljudje te spoštujejo, a lahko ti tudi vzame. Nasprotnik ujame roko v vzvod, pa gre rama, podobno je pri nogi in gre koleno. Eno leto lahko na borbe kar pozabiš. A toliko že vem o borilnem športu, da vem, da se vse zaceli. Danes moraš malce plačati, da te zakrpajo.
Velikokrat ste dejali, da bo to vaša zadnja resna borba. Boste tako razmišljali tudi v primeru zmage?
Mislim, da bo kar ostalo pri mojih besedah, ne glede na razplet. V glavi imamo scenarij, da zmagam, nato pa v sredino kletke položim rokavice, se lepo priklonim in nadaljujem učenje otrok. Kot sem rekel, imam štiri ali pet fantov, ki bi se že lahko borili kjerkoli.
Bo v nedeljo res njegova zadnja borba?
Če se vrnemo kar nekaj let nazaj. Ste mojster aikida, hitro nam razložite, kaj je to.
O aikidu se velikokrat pišejo neumnosti. Ne smemo ga mešati med borilne veščine, kot je na primer MMA. Aikido je bolj ideja. Če razložim: aikido treniraš 20 let in zadeva se vedno obrne tebi v prid. Edina stvar, ki jo bom od aikida prinesel v kletko, je energijski vzorec.
Ko gre zares, ti aikido omogoča, da se vsa tvoja čutila vključijo in greš. Spremeniš se v kamikaza in greš do konca. Takrat ne razmišljaš o tem, ali boš umrl ali ne. Ko se moraš zaščititi, se v tebi prebudi vse, kar je potrebnega, da na koncu preživiš. Spodbudi te k temu, da nasprotnika onemogočiš in ga razorožiš. Kar zadeva tehniko, pa s tem v kletki nimaš kaj iskati.
V kletko greš s pestmi, s tajskim boksom, jiu-jitsujem in preostalim, od aikida pa vzameš le tisto ubijalsko mentaliteto. Takrat ni več cincanja, ko se odločiš, greš, četudi tvegaš glavo. To pa vsekakor imam in to nosim v sebi. Aikido se trenira na tak način, zato tudi nikoli ni bil šport. Lahko ga le treniraš in uživaš.
Kdaj ste začutili, da je aikido tisto pravo za vas?
V osnovni šoli sem treniral judo. Ko je v prvem letniku srednje šole umrl moj brat, sem za rojstni dan dobil boksarske rokavice in začel trenirati boks in taekwondo. To so bila burna leta. Ko sem v Celju hodil na zlatarsko šolo, sem živel v internatu. Malce smo se tepli že tam, saj si si moral priboriti mesto v okolici, malce smo trenirali, po končanem šolanju, ko sem se vrnil domov, pa sem začel trenirati aikido.
Tradicionalni aikido sem treniral približno do 20. leta, potem pa je moj trener veščino spremenil v realni aikido, ki je bolj prilagojen našemu načinu življenja. Bolj je grob, bolj je ruski. To sem treniral skoraj 15 let, ob tem pa sem si plačeval še ure za trening preostalih borilnih veščin. Od boksa do jiu-jitsuja, kikboksa in rokoborbe. Ko sva se s trenerjem razšla, sem začel dobivati veliko število članov, občasno sem imel na svojih treningih tudi 100 otrok. Nato smo na treningih aikida začeli dodajati tudi brazilski jiu-jitsu, nato še vse drugo, kmalu smo imeli MMA. Tako se je tudi začelo.
Prikaz realnega aikida:
Znani ste po tem, da poudarek namenjate duhovnosti, da veliko meditirate in vključujete vse, kar spada zraven. A vam to nič ne pomaga pri premagovanju stresa pred borbo?
Veliko. Za mano je pet tisoč ur meditacij. Včasih sem to zelo razvijal skupaj z veščino, pomagal veliko ljudem. Na terapiji sem imel tudi od 50 do 60 ljudi. Na prvi pogled nekaj povsem drugega, kar počnem danes, čeprav ni. Drugače je le za glavo. Veliko mi pomaga. Najhuje je 14 dni pred borbo, ko fokus še ni tam, kjer bi moral biti, zdaj pa so misli vsak dan bolj osredotočene in se vse skupaj lažje prenaša.
V preteklosti ste dejali, da ste že kmalu začutili, da imate izrazit notranji glas in da ga ima vsak izmed nas.
Vse skupaj je kot nekakšen trening. Tako kot se naučiš boksati, se naučiš kuhati. Natanko veš, kdaj moraš določeno stvar vreči v lonec, enako je pri delu s seboj. Gre za spoznavanje sebe. Tudi zdaj pred borbo se sam ne obremenjujem z Markom, temveč se ukvarjam s seboj in se sprašujem, česa me je strah in zakaj. Ko to spoznaš, je veliko lažje.
"Moje otroštvo ni bilo ravno popolno. Najprej ločitev. Živel sem pri očetu, brat je šel k mami ..."
Ko sem bil utrujen od vseh treningov in sparingov, je bil Marko v mojih očeh še večji in boljši, zdaj, nekaj dni pred borbo, ko se vračam nazaj, vse skupaj gledam drugače. Zdaj ga vidim kot enakovrednega nasprotnika, pred borbo pa ga bom morda videl celo kot šibkejšega od sebe, vse z razlogom, da se ta nervoza sprosti in lahko sam prikažeš, česa si sposoben.
Kako se lahko mlad fant, ki ga v tistem obdobju zanimajo predvsem dekleta, odloči, da se bo posvetil osebni rasti, da bo poslušal notranji glas?
Moje otroštvo ni bilo ravno popolno. Najprej ločitev. Živel sem pri očetu, brat je šel k mami. Sledila je bratova smrt. Mama je imela v tistem obdobju veliko težav, da se je spoprijela s temi bolečinami, začela se je ukvarjati s seboj. Drugače niti ne bi šlo. Ko sem bil pri mami, sem velikokrat poslušal o duhovnosti, energiji, jogi, pri očetu pa je bila bolj trda roka. Razdeljen sem bil med dva pola, med ženskega in moškega. Vse skupaj je privedlo do tega, da sem tudi sam začel raziskovati to področje. Ko vidiš, da ti stvar ustreza, da daje rezultate, nadaljuješ, vsaj jaz sem tak.
Preizkusil se je tudi v glasbenih vodah
Tako kot je pri borcih v Sloveniji že kar običaj, so se z glasbo ukvarjali ali pa se še ukvarjajo Luka Podkrajšek, Chorchyp, Mirko Vorkapić in zagotovo še kdo, kot raper pa se je preizkusil tudi Matej, ki je v nekem obdobju napisal 17 pesmi in izdal tudi album.
"Bilo je obdobje, ko sem dobil notranji navdih in napisal 17 pesmi. Imel sem veliko časa in veliko energije, ki sem jo moral v nekaj usmeriti. Nekaj časa je ležalo doma, nato pa sem šel k prijatelju to tudi posnet. Izdal sem album, naredili smo 250 izvodov, ki sem jih na koncu razdelil kot darila, albuma nikoli nisem prodajal in tržil, ker se mi ni ljubilo. Gre pa za tak poučen rap, besedila iz realnega življenja," je povedal Plavec.
V življenju ste poskusili marsikaj ...
Vse (smeh, op. p.).
... da ste potem našli tisto, kar vas resnično veseli in izpopolnjuje.
Borilna veščina je težko nekaj, kar te veseli, ker si na koncu vedno tepen. Učenca naprej naučiš, nato te tepe. Pri tem ima veliko vlogo ljubezen. Vem, da se sliši čudno, le kaj ima ljubezen iskati v borilnem svetu, a če tega nimaš rad, tega ne počneš. Borilna veščina je kot ljubica ali žena, ni vedno vse lepo, a še vedno se vračaš nazaj. Vedno te kaj boli, a prideš nazaj.
Nekaj časa ste pomagali tudi ljudem s težavami, predvsem tistim, ki so bili v takšni ali drugačni stiski.
Moram reči, da sem po smrti mame vse to skupaj malce zanemaril, nekoč pa sem se s tem veliko ukvarjal. Če me kdo pokliče, mu seveda še svetujem, pogledava, kako je mogoče stvari rešiti, kaj več pa ne. Zdaj sem, kot vidite, z glavo drugje, v preteklosti pa sem to res razvijal in se posvečal energijskemu zdravljenju. Veliko sem o tem prebral in se učil, tako da lahko rečem, da je v ozadju kar nekaj znanja na tem področju. Zame energija obstaja. Tudi MMA treniram s pomočjo energije.
"V vse poskušam vmešati naše prednike. Kot so to počeli Indijanci, ko so šli v boj. Ni kar nekaj, vse to počnem z razlogom, da pridem do boljšega rezultata."
Zjutraj meditiram, napolnim telo, da se mi bolje zaceli in obnavlja, v vse stvari poskušam vplesti tudi boga. Boga si lahko vsak razlaga po svoje. Nekateri temu pravijo zavest, drugi energija ... Tudi sam vedno poskušam vmešati naše prednike. Kot so to počeli Indijanci, ko so šli v boj. Ni kar nekaj, vse to počnem z razlogom, da pridem do boljšega rezultata. Vsako jutro imam podoben ritual in si vse lepo pripravim. Pokličem tega ali onega ... Imam ta indijanska načela dela s predniki in, kot sem rekel, meni to pomaga. Najbrž sem tudi zato pri 41 letih še vedno brez poškodb in bi se še kar tepel.
O energiji:
Je v vse to, kar ste našteli, treba tudi malce verjeti, je to res nekaj oprijemljivega?
Ko v življenju poskusiš toliko stvari in ko dobiš toliko in toliko izkušenj na tem področju, ne moreš reči, da ne obstaja. Če te nekdo polije z vodo, ne moreš reči, da nisi moker, ker si.
Kakšne težave so imeli ljudje, ki so prihajali po pomoč?
Predvsem težave, ki se jih ne vidi. Če bi zdaj pred sebe dobil križanko, ne bi veliko rešil, drugače je s stvarmi, ki se jih ne vidi. Ljudje so bili fizično zdravi, a glavno ni bilo tako, kot bi moralo biti. K meni so prihajali po vseh vrstah travm, kot so ločitve, smrti v družini, nenadne spremembe v življenju, strahovi, panični napadi, težnje po samomoru ...
"K meni so prihajali po vseh vrstah travm, kot so ločitve, smrti v družini, nenadne spremembe v življenju, strahovi, panični napadi, težnje po samomoru ..."
Ste tudi zdravitelj celičnega spomina, transformacije in jedrne preobrazbe?
Tega sem se naučil od Irca Gera Lyonsa, ki sem ga spremljal vse od leta 2005, torej že 15 let. Gre za tehniko, ki se je naučiš, je pa res, da moraš prej vedeti in znati še veliko stvari, če želiš biti uspešen. Gre za celostno zdravljenje, pri katerem ti ne delaš nič, le vodiš osebo skozi proces. Gre za starodavno tehniko naših prednikov, ki smo jo skozi čas pozabili.
Kaj se lahko pozdravi s to tehniko?
Mislim, da čisto vse. Vzemimo primer, da si ti radio, ta tehnika pa ti naredi kabel, ki ga nato daš v elektriko, rezultat je lepa glasba. Ta tehnika te priklopi na notranji izvor. Gre za nekakšno komuniciranje s samim seboj. Mi znano komunicirati z drugimi ljudmi, da bi se doma pogovoril s samim sabo, pa ne gre. To redko doživiš, najbrž bi takemu tudi rekli, da je nor. Včasih so take ljudi sežigali na grmadi.
Poskušali ste živeti tudi od svetlobe. Kaj to sploh pomeni?
To je z drugimi besedami 21-dnevni proces Življenje na prani. V prvih sedmih dneh se v tem procesu ne popije niti požirka vode. Naslednjih 14 dni se vnaša samo redek naraven sok.
Torej ne gre za nastavljanje sončnim žarkom kot nekakšna rastlina?
Ne, zaprt si v prostoru in sedem dni ob mentorju in skripti, ki te vodi skozi korake, razmišljaš, kako telo deluje, če ne piješ in ne ješ. Gre za visoko duhovno iniciacijo, pri kateri se telo nauči preživeti brez hrane in vode, energijo pa črpa iz drugih virov. Tako notranjih kot zunanjih. Gre za vire, ki so nevidni, a prav tako pomembni za življenje. Človek bi pomislil, da v tem procesu izgubiš moč in si napol mrtev, a je ravno obratno, po 21 dneh sem naredil tudi po 200 sklec, 100 počepov, delal trebušnjake in vaje za hrbet. Telo sem celo okrepil. Skratka skozi ta proces ugotoviš, da nismo živi zaradi hrane, ampak nečesa drugega.
Po treh tednih brez hrane in z le malo soka je še vedno lahko naredil po 200 sklec. Ravno obratno, kot bi kdo mislil.
Ali lahko življenje od svetlobe vsaj malce primerjamo z borbo s samim seboj pred nedeljsko bitko v kletki?
Ko sem bral o tem procesu, je v meni nekaj zavibriralo. Ko se to zgodi, je konec, to potem naredim, enako je bilo pri bitki v kletki. Že zdavnaj sem to začutil na enak način, toda v povezavi s tem je toliko strahov, mogoče tega ne občutijo vsi, a dvomim, saj smo vsi krvavi pod kožo. Lahko rečem, da gre za dve zelo podobni zadevi, saj obe zadevi potrebujeta veliko priprav, veliko stvari moraš razčistiti pri sebi in jih predelati. Deset, 15 let sem treniral, da sem zdaj pripravljen za MMA. Mojster aikida nima kaj iskati v kletki, to je drugi svet in ga treba tudi ločiti.
Kaj se zgodi po 21 dneh brez hrane?
Nič se ne zgodi. Zelo shujšaš. Vidiš, da se je nekaj spremenilo, a ne veš, kaj, pozneje pa se spremeni vse. Ni več staršev, ni več punce, ni več istih oblačil, ni več avta ... Svet začneš gledati z drugačnimi očmi.
"Na koncu umreš s tisočimi izkušnjami, miren, mirnega duha, srečen. To je tisto moje vodilo, ideja, ki me vodi skozi življenje."
Bi ta proces priporočali vsem?
Bi, a za to ni vsak. Vsakdo se ni rodil, da naredi kvantni preskok v kaki izobrazbi. Ta proces naredi ravno to, skočiš iz enega sveta v drugega. Poudarjam, ni vsak za to, niti ni treba tega početi vsakomur. Ni vsak kot jaz. Najprej živiš od svetlobe, nato se boriš v kletki. Ubogi moji starši. Meni se vse to zdi normalno, a ni. Je pa naravno, človek, ki se utelesi in ne dela vsega iz glave, počne vse, kar mu pride na pot, če je glava glavna, potem ni nič več normalno.
Tudi moji prijatelji me ves čas sprašujejo, kaj se grem, da grem šele zdaj v kletko. Nič jim ni jasno. A je vse v glavi, zato je v redu kdaj ne preveč razmišljati in le narediti, kar ti življenje ponudi. Na koncu umreš s tisočimi izkušnjami, miren, mirnega duha, srečen. To je tisto moje vodilo, ideja, ki me vodi skozi življenje.
Fotogalerija z intervjuja v Mariboru (fotograf: Ana Kovač):
Preberite še:
13