Hitro je imel dovolj in že pri 19 letih je vedel, kaj bo počel #video

Andrej Kraševec je nekdanji teniški igralec, ki je v mlajših kategorijah dosegal vidne uspehe, za slovensko reprezentanco je igral tudi v Davisovem pokalu. Nato se je že pri 18 letih odločil, da ima vsega dovolj. Zavrnil je ponudbe za študij v tujini, saj je že pri 19 letih vedel, kaj bi rad počel v življenju. In imel je prav. Po 23 letih trenerskega dela še danes z nasmehom pride na trening in predaja svoje znanje. Kot trener je od blizu odkril profesionalni tenis, a se kmalu za tem odločil za družinsko življenje. Danes, ko ima več izkušenj, bi bil spet pripravljen na ta izziv. Izzivov pa mu ne manjka niti kot dolgoletnemu kapetanu slovenske teniške ženske reprezentance, ki je pred vrati svetovne skupine.

V njegovi športni karieri so bili drugi časi. Pogoji za treninge so bili slabši kot danes. Foto: Vid Ponikvar Kako se danes spominjate svoje teniške kariere?
Kar dolgo je že tega (smeh, op. p.). Takrat se je vse zgodilo na hitro. Spominjam se, da ni bilo takšnih pogojev kot danes. Čez zimo nismo imeli dvorane. Trenirali smo lahko le v poletnih mesecih in takrat si bil na igrišču cele dneve. Skratka nismo imeli toliko možnosti treningov.

Kako ste potem trenirali pozimi?
Ko sem bil star približno deset let, so v Domžalah naredili dvorano. To je bila pravzaprav prva teniška dvorana v Sloveniji. Malce pozneje so naredili še dvorano v Mengšu. Takrat smo potem nekako začeli igrati tenis tudi v zimskih mesecih. Zaradi tega smo bili tudi uspešnejši. Do štirinajst let smo bili svetovni podprvaki, jaz sem bil potem še tretji v Evropi do štirinajst let. Polfinale sem moral predati. Po četrtfinalnem dvoboju sem si pri prhanju po nesreči porezal nogo in dobil 26 šivov. Takrat sem imel lepe možnosti, da bi nekaj dosegel.

Ko so prišla leta, ki so najpomembnejša za razvoj, sem izgubil voljo. Ne v smislu, da nisem maral tenisa. Še danes imam zelo rad ta šport. Morate vedeti, da si pri tenisu devet mesecev na leto od doma. Takrat tudi trenerji niso hodili z nami. Veliko smo kombinirali, velikokrat pa si šel tudi sam na turnir. Lahko bi rekel, da so nas rezultati nekoliko prehiteli.

Verjetno po določenem času sledi kriza.
Tako je in takrat potrebuješ okrog sebe prave ljudi ali pa moraš biti sam toliko čvrst, da se dvigneš v takšnem položaju. Začneš razmišljati, kako in kaj, in sprašuješ se, ali ima vse skupaj sploh smisel. Malo spoznaš tudi drugo plat življenja in vidiš, da si lahko več doma. Potem pridejo tudi tista leta … Nočem nobenega kriviti. Najbolj lahko krivim sebe. Sam se odločil, da ne bom več toliko tekmoval. Igral sem še na nekaterih turnirjih v okolici. Bolj sem se posvetil ligam v tujini in Sloveniji. Te so trajale od marca do septembra in za tiste čase so bile tudi dobro plačane. Andrej Kraševec se je kmalu odločil, da ima tekmovalnega tenisa dovolj. Foto: Osebni arhiv

Kdaj ste se pravzaprav odločili, da ne boste več igrali tekmovalnega tenisa?
Pravzaprav zelo kmalu. Pri 18 ali 19 letih. Takrat z glavo nisem bil več 100-odstotno pri stvari.

Na lestvici ATP ste bili najvišje uvrščeni na 598. mesto. Menite, da bi lahko v športni karieri dosegli več?
Moramo vedeti, da sem to uvrstitev dosegel s tremi ali štirimi turnirji na leto. Pravzaprav smo na turnirjih igrali tri mesece na leto. Če danes na turnirjih ne igraš več kot pol leta, si težko konkurenčen.

Ko smo pred časom govorili z Blažem Kavčičem, je dejal, da pred njim nihče ni verjel, da se lahko slovenski teniški Andrej Kraševec na igriščih Roland Garrosa v mladinski konkurenci Foto: Osebni arhiv igralec prebije med najboljših 100 igralcev na svetu. Je v vaših časih res veljala takšna miselnost v Sloveniji?
Verjetno takrat res nihče ni verjel, da bi lahko kdo kaj dosegel. Pri nas je bil najboljši Iztok Božič, ki se je prebil med najboljših dvesto igralcev na svetu. Uvrstiti se med najboljših sto igralcev na svetu je velik preskok. Ponavadi je tako, da ko enemu uspe, začnejo o tem razmišljati še preostali. Tenis je individualni šport, ampak če nekomu v ekipi uspe neki rezultat, ta potegne tudi preostale igralce. Je pa res, da pri nas nekomu uspe na vsakih nekaj generacij. Sprva se to zdi misija nemogoče, a ko nekomu uspe, jih potegne nekaj za seboj. Tako je bilo tako pri dekletih kakor tudi pri fantih.

Ni pa enega pravila za trening. Gregi Žemlji in Blažu Kavčiču je uspelo, ko so trenirali v Kranju. A to ne pomeni, da bi na takšen način uspelo vsakomur. Ni pravila. Potem bi lahko rekli: "Da, trenirajmo tako kot Đoković ali Nadal." Tako to ne gre.

Verjetno sta Grega Žemlja in Blaž Kavčič privarčevala kar nekaj prihrankov za življenje po koncu športne kariere. Kako je bilo pri vas?
Ne, pri meni ni bilo tako, da bi si lahko od tega kaj ustvaril. Če sem pošten, sem začel služiti, ko sem šel v trenerski posel. Da bi si z igranjem v prej omenjenih ligah ustvaril neko podlago za preživetje, pa nikakor ne. Tisto je bilo bolj za sproti, morda si lahko dal res nekaj malega na stran. Nikakor pa si nisem mogel ustvariti česa več. Če bi igral na turnirjih serije ATP, tako kot sta Blaž in Grega, bi se verjetno dalo kaj zaslužiti.

Torej ste bili še eden izmed tistih, ki so v tenis vložili več, kot so dobili?
Zagotovo. Pravzaprav so vlagali moji starši. Brez njih ne bi bilo nič. Brez njih ne bi prišel do tja, kjer sem danes. Oni so bili pri tem ključni.

Je takšnih zgodb, kot je vaša, veliko?
Zelo veliko. Mislim, da je vsaj 90 odstotkov takšnih zgodb.

Andrej Kraševec (desno) v družbi legendarnega Gorana Ivaniševića, danes trenerja Novaka Đokovića Foto: Osebni arhiv

Kot številni nekdanji teniški igralci ste se po teniški karieri tudi vi podali v trenerske vode. Je pri vas obstajala možnost, da bi počeli kaj drugega?
Pri 19 letih sem končal gimnazijo in opravil maturo. Imel sem nekaj ponudb za študij v tujini, kar nekaj jih je bilo iz ZDA. Ni me mikalo, da bi odšel v tujino. Nisem tip človeka, ki bi sedel v pisarni. Bolj mi je všeč delo na prostem. V tenisu uživam. Triindvajset let sem že trener in še danes grem z nasmeškom na trening. Če pogledam nazaj, mi ni za nič žal. Vsaj kar zadeva trenersko delo.

Torej niste imeli nobenih težav, ko ste se odločili, da boste nehali igrati tekmovalni tenis?
Ne. Zelo hitro sem se odločil, kaj bom počel v življenju.

Ali niste nikoli obžalovali tega, da ste tako hitro končali kariero?
Morda je malo grenkega priokusa, sicer pa ne. Kar hitro sem se sprijaznil in začel novo zgodbo.

Nekaj časa je sodeloval s slovensko teniško igralko Polono Hercog. Foto: Osebni arhiv Pred leti ste bil sparing partner Polone Hercog, pozneje pa postali tudi njen trener.
To je bilo leta 2014 ali 2015. Takrat se je razšla s trenerjem in prosili so me, ali bi ji pomagal. Mislim, da smo dosegli kar dobre rezultate in da se je takrat z okoli 120. mesta v nekaj mesecih prebila na 50. mesto. Takrat sem spoznal, da takšno trenersko delo ni tako preprosto. Veliko sem bil od doma in moji otroci so bili še majhni. To je bil tudi eden izmed razlogov, da v tistem času nisem hotel biti trener profesionalnega igralca. Takrat mi je dobro steklo tudi v klubu, ki sem ga ustanovil leta 2011. Povečevalo se je število igralcev in bil sem doma. Odločil sem se, da se bom bolj posvetil svojemu teniškemu klubu. Z nekaj zagrizenimi trenerji smo delali vse sobote, nedelje in tudi praznike. Takrat smo postali celo tretji klub v Sloveniji. Imeli smo kar nekaj državnih prvakov. Bili smo zelo uspešni in še danes smo. Zdaj so se zamenjale generacije in počasi spet prihajajo igralci.

Če bi danes dobili ponudbo za treniranje vrhunskega igralca ali igralke, bi jo sprejeli?
Najverjetneje bi jo. Danes bi se lažje odločil za to. Moramo vedeti, da imajo vsi boljši tekmovalci po dva ali tri trenerje. Tudi za tekmovalca je tako bolje. Za takšno navezo bi se morda odločil, ampak je tukaj še veliko drugih dejavnikov. Danes imam veliko več izkušenj.

Kaj vas kot trenerja najbolj zadovolji? Je to zadovoljen otrok ali ste bolj osredotočeni na rezultate?
Pri začetnikih mi je pomembno, da jih naučimo nekih pravil in da jim damo veselje do tega športa. V Sloveniji pogosto vidimo, da si v mlajših kategorijah preveč prizadevajo za rezultate. Če v kategoriji do 12 let niso med najboljših šest, že začnejo izgubljati voljo. Menim, da bi morali delati na daljši rok. Največji upad v Sloveniji imamo od 14 do 16 let. Nisem prav velik zagovornik turnirjev v mlajših kategorijah.

Kdo je po vašem mnenju kriv za takšen upad. Preveč ambiciozni igralci ali starši?
Predvsem starši. Iz lastnih izkušenj vam povem, da se lahko takšna zgodba konča slabo.

Andrej Kraševec je že nekaj let uspešen kapetan slovenske ženske teniške reprezentance. Vseskozi je verjel v naša dekleta. Foto: Teniška zveza Slovenije

Pred leti ste prevzeli vlogo kapetana slovenske ženske reprezentance. Kot kapetan ste lahko hitro na udaru kritik. Ste to vlogo prevzeli brez obotavljanja?
Nisem človek, ki bi se preveč oziral na mnenja drugih. Saj veste, kako je pri selektorjih. Če imaš dobre rezultate, je v redu, če jih nimaš, pa se lahko hitro pojavijo kritike. A to me ne prizadene. Mislim, da sem to vlogo prevzel, ko sem bili v drugi evroafriški skupini, kar je tri stopničke nižje, kot smo danes. Je pa tudi res, da bi morali eno leto igrati v Egiptu, pa ekipa tja ni odpotovala, potem je prišel še koronavirus. V vseh teh letih sem le štiri leta vodil ekipo. Že takrat, ko sem prevzel ekipo, smo se odločili, da bomo dali priložnost mladim tekmovalkam. Načrt smo imeli, da gradimo ekipo okrog Tamare Zidanšek in Kaje Juvan. Tega smo se držali od začetka do konca in danes smo tukaj, kjer smo. Seveda, hitro lahko pademo nazaj, če novembra izgubimo dvoboj. Verjamem, da nam bo uspelo, in želja je, da igramo doma pred lepim številom domačih gledalcev.

To bo verjetno tudi dobra reklama za tenis?
Seveda, to je bistvo vsega. Meni gre predvsem za tenis, ker ga imam res rad. Da poskrbimo za lepo promocijo tenisa ter da ljudje in mlajše generacije vidijo, da se da.

Tenis je navzven videti lep šport, a marsikdo je že povedal, da gre pri njem za garanje in veliko odpovedovanja. Kako vi gledate na to?
Tukaj je res veliko odrekanja in tega ne privoščim nikomur. Tenis je lahko zelo krut šport. Sezona traja enajst mesecev in vseskozi moraš biti v stiku. Lahko si vzameš 14 dni premora, ampak potem potrebuješ 14 dni, da spet ujameš ritem. Veliko je garanja in v zadnjem času lahko vidimo veliko poškodb. Pravzaprav jih je še več, kot jih je bilo, kljub napredku v fizični pripravi, veliko se posvečamo preventivi … Res je postalo kruto. Če samo pogledamo turnirje za grand slam, na katerih so igralci na igrišču po štiri ali pet ur ... Že dvoboji, ki se igrajo na dva dobljena niza, zelo redko trajajo pod dvema urama. In to gre iz tedna v teden. Če se odločiš za tenis, v mladih letih nimaš prijateljev in nimaš nobenega prostega časa.

Kot kaže, je Andrej Kraševec v slovenski reprezentanci ustvaril zelo dobro vzdušje. Andrej v družbi Kaje Juvan in Tamare Zidanšek. Foto: Teniška zveza Slovenije

Zdi se, da vam za pokal Billie Jean King (nekdanji pokal Fed, op. p.) vedno uspe zbrati najboljše slovenske igralke. To je za kapetana reprezentance že kar umetnost. Kakšna je vaša formula?
Če sem iskren, nimam nobene formule. Da, res je, v petih letih je zaradi poškodbe nastop odpovedala le Tamara. Že od mladinskih vrst smo jih vzgajali oziroma verjeli v njih. Tudi dekleta imajo motiv. Strinjam se, največja umetnost je zbrati najboljše igralke. Recept za uspeh je, da ves čas igrajo najboljše igralke.

Se vam zdi, da ima tenis pri nas prave temelje? Kako vi vidite prihodnost slovenskega tenisa?
Začeli smo organizirati reprezentančne treninge v mlajših kategorijah, torej da igralci trenirajo med seboj. Včasih je bila to največja težava. Mislim, da se to zdaj na neki način ureja. Lahko bi počasi dobili kakšen nacionalni teniški center, kjer bi potekali treningi vseh selekcij. Na podlagi tega bi se lahko igralci pogosteje dobivali. Pred dvema mesecema smo imeli v Portorožu priprave v mlajših kategorijah. Vsi najboljši so se odzvali in na ta način lahko dobimo tudi malo boljši vpogled. Mladi radi hodijo na takšne priprave. Mislim, da se bo v kratkem nekaj zgodilo. Imam zelo dober občutek, da se bodo stvari postavile na pravo mesto.

Imajo slovenski teniški trenerji dovolj znanja?
Zdi se mi, da naša dekleta in fantje premalo poudarjajo pomen slovenskih trenerjev. Vsi, ki jim je uspelo doseči dober rezultat, so se tenis naučili igrati v Sloveniji. To je dejstvo. Mislim, da imamo v Sloveniji dobro trenersko znanje. Vsa dekleta in vsi fantje, ki so bili med 100 najboljših na svetu, pa lahko dodatno doprinesejo k temu. Sploh v starejših kategorijah ali pa v prelomnih trenutkih kariere.

Za Novaka Đokovića meni, da je z drugega planeta. Foto: Reuters

Kako danes gledate na svetovni tenis in sploh vse te svetovne zvezde?
Kar zadeva Novaka Đokovića, Rogerja Federerja in Rafaela Nadala … O njih je škoda izgubljati besede. Za njih bi lahko rekli, da niso s tega planeta. To vemo vsi. Poskušali so umetno ustvariti novo generacijo s Stefanosom Cicipasom, Aleksandrom Zverevom, Dominicom Thiemom … Ti fantje niso več tako mladi. Ko se bo bodo Đoković, Federer in Rafa poslovili, bodo verjetno osvojili kakšen turnir za grand slam ali pa tudi ne.

Kako pa gledate na mladega Carlosa Alcaraza?
Tudi ta je z drugega planeta. Skrbi me samo, da bi ga izdale poškodbe. Mislim, da je pred njim uspešna kariera. Lahko bi zmagal na veliko turnirjih za grand slam. Gre za izjemen talent, pravzaprav je on vse v enem. Takšni igralci se rodijo.

Sportal Nekdanjemu reprezentantu se je pri 18 letih podrl svet

Sportal Zaradi nesreče se mu je podrl svet, a ravno zaradi nje je odkril svoje poslanstvo

Sportal "O trenerskem delu niti nisem razmišljal, a zarečenega kruha se največ poje"