Žan Rudolf: Rad bi prehitel Davida Rudisho in bil kot Sebastian Coe

Dolgo časa Slovenija ni imela dobrega tekača na 800 metrov. Potem je prišel Žan Rudolf, ki je že kot rosno mlad naznanil, da utegne biti zelo hiter. Ko je leta 2011 na mladinskem evropskem prvenstvu osvojil srebro, je prvič resneje opozoril nase. Od takrat so šli njegovi rezultati le še navzgor. Lani je popravil državni rekord na prostem, ki je bil vrsto let v lasti Rafka Mariniča. Tekel je 1:46,79. Letos gre pričakovati nove rekorde. Če gre soditi po dvoranski sezoni, bo mejnik prav gotovo postavil še veliko nižje. Na evropsko prvenstvo je prispel z dvoranskim državnim rekordom 1:46,96, ki je osmi najboljši rezultat sezone na svetu in peti v Evropi. Za prihodnost so cilji še veliko višji. Kdo ve, morda nekoč ponovi dosežke Jolande Čeplak, ki je pred desetletjem navduševala v ženski konkurenci. Glede na vzpon, ki ga v zadnjih letih kaže mladi Ljubljančan, to ne bi bilo preveliko presenečenje.

V dvorani ste letos zelo hitri. Ste presenečeni nad rezultati, ki jih dosegate? Malce sem, saj letos sploh prvič nastopam v dvorani. Rekel sem si, da bom poizkusil in če bodo rezultati dobri, nastopil tudi na dvoranskem evropskem prvenstvu. Izkazalo se je, da so bili in zdaj me čaka prvi nastop na velikem dvoranskem tekmovanju. Sicer pa glavni cilj ostaja sezona na prostem. Zimska sezona je dobrodošla predvsem zato, da razbijem monotonost treningov.

Kaj od nastopa v Göteborgu pričakujete? Potihoma upam na uvrstitev v finale, saj sem dobro pripravljen. Rezultat, ki sem ga dosegel letos, je zelo dober, med najboljšimi med prijavljenimi tekmovalci. Preboj v finale bi mi lahko uspel, potem pa se lahko zgodi marsikaj. Odvisno od tega, kakšen bo tek. Seveda pa je najprej treba priti v finale. Sem optimist. Treme nimam prevelike, zgolj tisto pozitivno. Na velikih tekmah uživam, zato verjamem, da bom uspešen.

Če bo vse po sreči, vas na Švedskem čakajo trije teki. S kakšno taktiko se boste podali na stezo? Spremenil bom taktiko. Navajen sem bil, da sem tekel bolj zadaj in potem napadel v zaključku teka. Tokrat bo treba ravnati drugače, saj v dvorani ni časa in prostora za preračunljivost. Prej bom moral v ospredje, saj je v dvorani v ovinku praktično nemogoče prehitevati. Tekel bom spredaj. Na drugem, tretjem mestu. Verjamem, da lahko rekord, ki sem ga dosegel letos, še nekoliko izboljšam. Še kakšnih 20, 30 stotink sekunde bolje lahko tečem. Seveda pa tokrat ne bo pomemben rezultat, pač pa predvsem uvrstitev.

Vaš rezultat je med najboljšimi v Evropi, razlike so majhne. Razmišljate tudi o medalji? Ko enkrat tečeš tako dobro, seveda razmišljaš tudi o tem, a se z medaljo ne obremenjujem. Nastop na dvoranskem evropskem prvenstvu bo predvsem dobra izkušnja za prihodnost, a mene letos zanima predvsem sezona na prostem.

Na prostem gre pričakovati novo izboljšanje državnega rekorda, saj je znano, da je v dvorani teči veliko težje. Kako hitro boste tekli poleti? Pravijo, da je treba rezultatu, ki si ga dosegel v dvorani, odšteti sekundo in pol. V dvorani je več krogov, tečeš po krivini, gneča je veliko večja, tudi zrak je drugačen. Na prostem bi moral teči veliko hitreje. Seveda so to zgolj kalkulacije. Kdo ve, kaj se bo dogajalo poleti. Toda če bom treniral dobro in izpolnil načrte, pričakujem, da bom letos tekel 1:45. Dobro sem pripravljen. Sem samozavesten in verjamem, da lahko izpolnim cilje, ki sem si jih zadal.

Kako ste se pripravljali na novo sezono? Je za izboljšanje rezultatov poskrbela tudi kakšna novost v treningu? Vidi se, da sem letos malce spremenil način treninga. Sodelujem tudi s strokovnjakom za vaje za moč in fizioterapevtom Gregorjem Gradom. Ta poteza se je izkazala za dobro. Redno hodim tudi na masaže. Več lahko treniram, manj je poškodb. Novosti v treningu so se izkazale za zadetek v polno. Sicer imam še veliko rezerv predvsem pri vajah za moč in pri vzdržljivosti. Največja prednost? Vsekakor finiš. Po tem sem znan. V zaključkih teka sem najboljši.

Ste zadovoljni s pogoji, ki jih imate za trening v Sloveniji? Sem, čeprav bi bilo lahko seveda bolje. Predvsem dvorana je tista, ki nam, tekačem, v Sloveniji manjka, zato moram pogosto na priprave v tujino. Letos smo šli na Portugalsko, potem še na Hrvaško. Malce je nerodno, a gre. Glede finančne pomoči mi Atletska zveza Slovenije ogromno pomaga, imam pa tudi nekatere sponzorje. Z njihovo pomočjo mi je veliko lažje.

Ste se povsem posvetili atletiki? Sem, razmišljam le o atletiki in o tem, kako biti čim boljši. S šolo se sicer še ubadam, moram narediti maturo, a z mislimi sem le pri tem, kako čim bolje trenirati in tekmovati. Res iskreno upam, da mi bo uspelo.

Utegne se zgoditi, da si boste pot do sanj utirali v ZDA. Na mizi imate kar nekaj ponudb uglednih šol za študij na nekaterih izmed tamkajšnjih šol, ki veliko dajo na atletiko. Se boste preselili? Ne vem še. Odločam se. Zagotovo še ni stoodstotno, da se bom preselil tja. Odvisno bo predvsem od tega, kakšnega trenerja bi dobil in kakšne pogoje bi imel. Veliko slovenskih športnikov je že naredilo napako, ko so se preselili tja. Veliko so obetali, pa so izginili. Ne želim si, da bi se meni zgodilo enako. Ponudb je res veliko, okrog deset jih imam na mizi. Trener Svetlan Vujasin me podpira pri tem, a hkrati opozarja, da bi se lahko opekel. Ne vem še. Odločitev bom sprejel po koncu sezone na prostem.

Prijel se vas je vzdevek Turbo Rudi. Po nekdanjem slovenskem nogometašu? Kličejo me Rudi, po novem tudi Turbo Rudi. Verjetno po njem, da. Ta vzdevek me zabava, saj nogomet redno spremljam in sem ga seveda tudi v času največjih uspehov takratne slovenske reprezentance. Nogomet sem tudi treniral, bil sem kar dober, a preveč suh. Bal sem se, da se bom hitro poškodoval, zato sem se odločil za atletiko. Na šolskih krosih me je opazil družinski prijatelj in mi svetoval, naj začnem z atletiko. Strinjal sem se, odpeljal me je na štadion in potem se je začelo. Zdaj uživam. Ko smo bili majhni, smo seveda vsi upali, da bomo nastopali na največjih tekmah. Meni je uspelo, seveda pa so cilji še veliko višji in verjamem, da jih bom dosegel. Sem na dobri poti.

In kakšne cilje imate? Že dolgo časa sanjam o tem, da bi tekel 1:42 ali tudi hitreje. Bomo videli, ali mi bo uspelo. Za zdaj napredujem. Upam, da bo tako tudi v prihodnje. Seveda me čaka še veliko trdega dela, a verjamem v uspeh. Če bom tekel tako hitro, pa je seveda jasno, da se bom boril za medalje na največjih tekmovanjih. To je seveda tudi nekaj, o čemer sanjam. Da bi nekoč stal na stopničkah na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah. Verjamem, da bom.

Toda konkurenca v teku je zelo zahtevna. Predvsem v zadnjih letih se meja najboljših rezultatov premika strmo navzdol. Afričani so pred belci že v štartu v prednosti. Vas to jezi? Konkurenca je res izjemna. David Rudisha je razred zase, a takoj za njim je vrsta atletov, ki ga utegnejo kmalu prehiteti. Zdaj že mladinci tečejo okoli 1:41, 1:42, kar je seveda noro. Konkurenca je zelo hitra in bo verjetno še hitrejša, a sam sem še mlad in verjamem, da mi lahko uspe. Takšni rezultati pridejo postopoma. Črnci so pred nami, belimi tekači, seveda v prednosti, a ne nazadnje je prav Sebastian Coe, eden izmed mojih vzornikov, pred leti dokazal, da je lahko tudi belec zelo hiter in lahko osvaja medalje na največjih tekmovanjih ter podira rekorde.

Je bila vaša vzornica tudi Jolanda Čeplak? Seveda. Ko je dosegala najboljše rezultate, sem jo z veseljem spremljal in stiskal pesti za njo. Tudi zaradi nje sem verjetno vzljubil atletiko. Zdaj sem jo spoznal in se z njo že nekajkrat pogovarjal. Pred evropskim mladinskim prvenstvom v Estoniji, kjer sem osvojil srebro, me je spodbujala. Rekla mi je, da moram biti pogumen in odločen. Upošteval sem jo in prišel do medalje. Je bila zelo dobra atletinja, ki je storila marsikaj dobrega za slovensko atletiko.

Seveda, a poskrbela je tudi za dopinški škandal. Res je, tega ji ne štejem ravno v čast, a o tem težko povem karkoli pametnega. Bil sem razočaran, ko se je to zgodilo. Sama verjetno najbolje ve, da je ravnala napačno. Sam sem zelo proti nedovoljenim poživilom.

Vzornikov imate verjetno več. Ste s kom že tekli? Tekel sem že z več ali manj vsemi, ki so najboljši v Evropi in tudi z nekaterimi tujci. Najbolj pa si štejem v čast, ko sem bil na štartu skupaj z ruskim zvezdnikom Jurijem Boržakovskim, ki je bil v mlajših letih eden izmed večjih vzorov. On, Coe in Wilson Kipketer so bili tisti, nad katerimi sem se navduševal oziroma se še vedno navdušujem. Ko sem tekel ob njem, sem bil res ves iz sebe. To je bilo nekaj, o čemer sem sanjal. Da bom nekoč tekel z njim, potem pa se je to res zgodilo.

Z Davidom Rudisho, nesporno številko ena svetovnega teka na 800 metrov, svetovnim rekorderjem in enim izmed najboljših atletov zadnjega obdobja sploh, še niste tekli? Ne. Upam seveda, da bom čim prej. Lepo bi ga bilo tudi premagati, seveda. Rudisha je "stroj". Teče res lepo in enakomerno. Edina pomanjkljivost, ki jo ima, je ta, da v finišu ni močan. Zato vselej teče svoj tempo. Ker je tako dober, mu seveda uspeva. Je pa za njim kar nekaj res obetavnih tekačev, ki ga utegnejo kmalu prehiteti. Prepričan sem, da se bo svetovni rekord v nekaj letih zagotovo spustil pod mejo 1:40. Če ne Rudisha, pa ga bo pod to mejo premaknil kdo drug.

Finale olimpijskih iger, v katerem je Rudisha do zlate medalje prišel s svetovnim rekordom 1:40,91, ste si ogledali? Seveda. Tekel je neverjetno. V finalu največjega atletskega tekmovanja je tekel povsem sam od začetka do konca in prišel do svetovnega rekorda. Nisem mogel verjeti. Neverjetno! To je bil zagotovo najbolj spektakularen tek na 800 metrov vseh časov.