Zakaj so šali del navijaške ikonografije? #foto #video

Tudi ta domislica kot še številne, o katerih pišemo v rubriki Sportalov zakaj, Sportalov zato, izvira iz Velike Britanije oziroma Anglije. V začetku 20. stoletja so imeli nogometni navijači na štadionih le malo možnosti, da bi na zunaj in kar najbolj očitno pokazali svojo pripadnost klubu.

• Pobrskajte po arhivu rubrike Sportalov zakaj, Sportalov zato

V tistih časih so bili obiskovalci tekem skoraj izključno moški, njihova klasična vsakdanja oblačila pa so bila v bolj ali manj umirjenih barvnih tonih, kot bi temu rekli strokovnjaki za modne zadeve. Na tribunah so tako prevladovali raznorazni odtenki sive, rjave in črne barve, v angleškem deževju, še posebej v hladnejših mesecih, tudi obvezni površniki in pokrivala. Živih barv pa skoraj ni bilo.

Dragocen šal osrečil supernavijačico Mojco Homar

V času letošnjega EuroBasketa smo obiskali Mojco Homar, mamo nagrajenke Anje Homar, ta je nam je poslala fotografijo mame, kako na delovnem mestu navija med tekmo Slovenije in Španije. Med finalisti natečaja je bila izžrebana prav njuna fotografija, nagrada pa je šal s podpisi zlatih slovenskih košarkarjev.

Takole se je nagrade razveselila goreča navijačica slovenske košarkarske reprezentance:

Nogometni klubi so takrat že imeli svoje prepoznavne in tradicionalne barvne kombinacije, zato so se tudi navijači počasi z barvnimi dodatki poskušali uskladiti s svojimi ljubljenci. Najprej s trakovi, priponkami, tu in tam je kdo obarval svoje pokrivalo, a barvne monotonije na tribunah te mali dodatki vendarle niso spremenili.

Babice in mame pletle prve

Občasno je dogajanje na tribunah popestrilo mahanje z belimi robci ob slavljenju zadetkov in zmag, to pa je bilo bolj ali manj vse.

Šali so bili seveda del oblačil in med delavskim razredom popularen dodatek za boj proti mrazu v zimskih mesecih, da pa je ta "napredoval" v navijaški rekvizit, pa je bilo potrebne nekaj domišljije kakšne babice ali mame.

Ni povsem jasno, kdaj natančno, kje in kdo je na nogometni štadion prvi prinesel črtast šal v barvah kluba, a eden od najzgodnejših filmskih dokazov o obstoju takšnega navijača je kratko filmsko poročilo britanskega Patheja s tekme pokala FA iz leta 1934.

Ob koncu posnetka je v množici mogoče opaziti tudi vihranje dvobarvnega šala v barvah Arsenala. Prav ta dvojna uporabnost šala je bila kot kaže zadetek v polno, čeprav se je nova navijaška moda širila razmeroma počasi. Navijaške šale so namreč ročno pletle mame in babice.

Vzeti šal podporniku tekmeca je bila že majhna navijaška zmaga

Klubi navijaških pripomočkov takrat še niso prodajali, novost pa so kot vselej resneje zagrabili predvsem mlajši navijači. Ko je šal postal simbol pripadnosti klubu, je s tem postal tudi tarča navijačev nasprotne ekip. Vzeti šal podporniku tekmeca je bila že majhna navijaška zmaga.

Z vse večjo popularnostjo barvne fotografije je do izraza prihajalo tudi bolj barvito navijanje, industrija in klubi sami pa so se proizvodnje in prodaje navijaških pripomočkov resneje lotili šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, piše ruffneckscarves.com. Po tem pa je uporaba navijaških šalov izbruhnila.

Ta kos je namreč še danes eden od najdostopnejših in najbolj uporabnih navijaških pripomočkov. V osemdesetih so najbolj zagrizeni navijači po evropskih nogometnih štadionih že resno tekmovali v tem, kdo bo z s šali in zastavami pripravil bolj spektakularno kuliso, moda se je iz nogometa hitro razširila v druge športe.