Sobota, 9. 2. 2019, 17.52
5 let, 2 meseca
Neobičajna življenjska pot Pite Taufatofue
"V glavi sem bil kot majhen pes, ki laja in ga nihče ne opazi"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,43
Pita Taufatofua, olimpijec iz Tonge, se namerava na olimpijskih igrah v Tokiu predstaviti še v eni (tretji) športni panogi.
Na današnji dan pred letom dni so se v Pjongčangu začele 23. zimske olimpijske igre. Tako kot na odprtju poletnih iger v Riu de Janeiru je bil tudi tokrat v središču žarometov Pita Taufatofua, olimpijec iz Tonge, ki je na dvojih olimpijskih igrah nastopil v dveh povsem različnih športnih panogah. V Braziliji je tekmoval v tekvondoju, v Južni Koreji pa se je preizkusil v smučarskem teku. Športnik z neobičajno življenjsko zgodbo se pripravlja še na tretjo športno panogo in nov naskok na tretje olimpijske igre. Kaj pripravlja za Tokio 2020?
Za Pito Taufatofuo je večina sveta prvič slišala septembra 2016, ko je zgoraj brez z naoljenim lepo definiranim trupom, tradicionalnim krilom in natikači kot zastavonoša pacifiške otoške državice Tonga vkorakal na olimpijski štadion v Riu de Janeiru.
"Nisem se razkazoval, ampak predstavljal tisočletno tradicijio njegove države"
Kot je povedal v pogovoru za britanski The Guardian, njegov namen ni bil razkazovanje, enostavno je želel opozoriti na državo, ki jo je zastopal, in njene običaje. "Predstavljal sem našo tisočletno tradicijo. Ko smo prečkali Tihi ocean, nismo nosili oblek in kravate," se je namuznil ob pripombi, da bi se lahko oblekel tudi drugače.
Prvič je nase opozoril leta 2016, ko se je na odprtju olimpijskih iger v Riu de Janeiru zgoraj brez sprehodil kot zastavonoša otoške državice Tonga.
230 milijonov iskanj besedne zveze Kje je Tonga
Ravno s svojo atraktivno pojavo, h katere opaznosti je vsekakor pripomogla tudi svetleča se polgolota, je še kako opozoril nase in na državo, ki jo je zastopal. Gledalci so hiteli na splet iskat vse, kar je povezano s Tongo. Spletni iskalnik Google je zabeležil kar 230 milijonov poizvedovanj za besedno zvezo Kje je Tonga. Mimogrede, državica z nekaj več kot sto tisoč prebivalci, leži na približno tretjini poti med Novo Zelandijo in Havaji.
Taufatofua je bil na medijski naval povsem nepripravljen. Bil je brez denarja, brez sponzorjev, brez menedžerja. Bila sta zgolj on in njegov trener Paul Sitapa. "Takrat sem prvič slišal za menedžerja, za publicista in agenta. S trenerjem sva se skušala s stvarmi soočiti na svoj način," se spominja.
Poraz že v prvem krogu
"Skušal sem ostati osredotočen, a je bilo to vse prej kot lahko. Pritisk je bil še večji, kot bi bil sicer, vse oči so bile uprte vame. Ljudje so želeli, da tip, ki je na odprtju iger doživel svoj trenutek, osvoji olimpijsko medaljo," se spominja.
Poražen je bil že v prvem krogu olimpijskega spektakla.
Program tekem v tekvondoju je bil na sporedu šele ob koncu iger. Taufatofua je bil poražen že v prvem krogu. Iranec Sajjad Mardani ga je premagal gladko, z rezultatom 16:1.
Ljubljenec javnosti in medijev
Pri The Guardianu so zapisali, da to niti ni bilo pomembno, saj je športni lepotec z arhipelaga Tonga po svoje zmagal že zdavnaj. Postal je ljubljenec medijev in javnosti. Danes je ambasador Unicefa za pacifiško območje. Letos se je srečal z britanskim kraljevim parom, princem Harryjem in njegovo ženo Meghan Markle. Oba sta si nadela tradicionalno krilo, v kakršnem je Pita zaslovel v Braziliji.
Diplomirani inženir strojništva, ki se ukvarja z depriviligiranimi otroki
Novinarji, ki so ga srečali, pišejo, da je zelo blagega značaja. Da je vljuden, da zna lepo govoriti in da je izobražen. Na univerzi v Queenslandu v Avstraliji, kjer je rojen, je diplomiral iz strojništva. 15 let je v okviru mladinskega centra v Brisbanu pomagal mladim.
Udeležba na olimpijske igre se ni zgodila kar čez noč. Zanjo je garal 15 let. Prelil je ogromno znoja in pridelal mnogo poškodb. Šest zlomov, trikrat je potrgal ligamente, leto in pol preživel na berglah, tri mesece na invalidskem vozičku in na stotine ur pri fizioterapevtih.
"Vse, kar se mi je zgodilo slabega, sem pretvoril v gorivo za razvoj."
"Vse, kar se mi je zgodilo slabega, sem spremenil v gorivo za razvoj"
Je močan, samozavesten in silno vztrajen. "To izhaja iz dejstva, da so se v otroštvu otroci spravljali name. Vse, kar se mi je zgodilo slabega, sem spremenil v gorivo za razvoj. Vztrajnost sem razvil iz dejstva, da kot otrok nisem imel ničesar," je povedal danes mišičast, kot otrok pa šibak deček, ki ga trener nogometa nikoli ni uvrščal v prvo postavo, čeprav nikoli ni izpustil treninga.
Na zelenico je stekel le takrat, ko so njegovi soigralci potrebovali tekočino ali pomaranče. "Trenerji nikoli niso verjeli vame. V glavi sem bil kot majhen pes, ki laja in ga nihče ne opazi."
Starša sta vse vložila v izobrazbo svojih otrok
Prihaja iz velike družine. Mami, po rodu Avstralki, nekdanji medicinski sestri, danes svetovalki za saniteto za Južni Pacifik, in očetu iz Tonge, ki ima doktorat iz kmetijstva, se je rodilo sedem otrok. Denarja ni bilo v izobilju. Živeli so v hiši z eno samo sobo, brez razkošja vroče vode in s slabo električno napeljavo. "Starša nista imela denarja, vse sta vložila v našo izobrazbo," je povedal Taufatofua. V družini imajo kar osem diplom in dva magistrska naziva.
Mama ga je pri petih letih vpisala na tekvondo. Predvsem zato, da bi se znal braniti. "Vsa moja družina ga je obiskovala. Moj brat ima celo črni pas," je povedal.
Boksar Paea Wolfgramm je Tongi prinesel prvo olimpijsko medaljo. V Atlanti je bil leta 1996 drugi. To je bil trenutek, ko je Pita začel sanjati olimpijske sanje.
Razlog, zaradi katerega je začel sanjati olimpijske sanje
O nastopu pod petimi krogi je začel sanjati pri 12 letih, ko so prebivalci Tonge slavili Paeaja Wolfgramma, boksarja, ki je na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 osvojil prvo (srebrno) olimpijsko medaljo za Tongo. "To je bil trenutek, ko sem si rekel, udeležil se bom olimpijskih iger, in ta želja je bila vedno prisotna."
Dolgo je poskušal in dolgo je bil neuspešen. Na olimpijske igre bi se lahko kvalificiral kot prvak Oceanije, a nikakor ni znal ali zmogel izkoristiti priložnosti.
Leta 2008 se je udeležil kvalifikacijskega turnirja v Novi Kaledoniji in ga zapustil na invalidskem vozičku. Ko si je zvil gleženj in zdrobil kost v stopalu, je zaostajal zgolj za točko. Ni se predal. Vztrajal je še dve rundi, dokler ni več zmogel. Prihodnjega pol leta ni mogel stopiti na noge.
V najtežjem obdobju je energijo in navdih črpal iz brezdomnih otrok, s katerimi je delal. "Pokazali so mi, kaj je prava moč. Otroci, zlorabljeni na vse mogoče načine, so bili dovolj pogumni, da so se izkopali iz brezna. Enostavno nisem imel pravice ne verjeti vase."
Leta 2011 je poskusil ponovno. Da bi se pripravil na olimpijske igre v Londonu leto pozneje, se je odpravil v Južno Korejo, da bi tam treniral z mojstri tekvondoja. Ker ni imel denarja, se je znašel po svoje. "Spal sem v enem od vrtcev, kar pod mizo. Vsako jutro sem moral spakirati svoje stvari in zapustiti vrtec, še preden so prišli otroci. Vse skupaj je bilo precej neugodno," se spominja.
Pot do olimpijskih iger v Braziliji je bila vse prej kot enostavna in ni minila brez poškodb.
Na svetovnem prvenstvu v Azerbajdžanu, kjer so delili vstopnice za olimpijske igre v Londonu, si je strgal kolenske vezi. Takšna poškodba običajno zahteva operacijo in šestmesečno okrevanje, a Pita ni želel izgubljati časa. Že osem tednov pozneje se je udeležil kvalifikacij Oceanije v Novi Kaledoniji. Boril se je samo z eno nogo, drugo so mu trdno povezali in je bila tam zgolj kot okras.
"Napredoval sem vse do finala, kjer sem se pomeril z borcem s Samoe, ki me je v preteklosti že premagal. Tokrat sem bil boljši, a je njegov trener opazil, da imam težave z nogo. Samoanec se je osredotočil nanjo in me premagal."
Taufatofua, ki so mu zdravniki neštetokrat svetovali, naj se preneha mučiti, se je od olimpijskih sanj poslovil na berglah. Namesto njega je olimpijske sanje izživel Samoanec.
Najbolj čustven trenutek ni bil v Riu, ampak ...
A Taufatofua se nikakor ni nameraval predati. Ko ga je trener obvestil, da je kvalifikacijski turnir čez dva dneva v Papui Novi Gvineji, sploh ni bilo dileme, da se ga ne bi udeležil. Težava je bila "le" v tem, da ni imel denarja za letalsko vozovnico. "Paul (trener) je poklical neko gospo v Tongi, ki je bila pripravljena plačati za mojo letalsko vozovnico. Na prizorišče kvalifikacij sva prispela le dan pred tekmovanjem."
Taufatofua je zmagal in vsa leta odrekanj so bila poplačana. "To je bil moj trenutek. Takrat sem bil najbolj čustven. Rio, olje ... To ni bil moj trenutek, to je bila zgolj nagrada za preteklo delo," je razložil.
Štiri mesece pred olimpijskimi igrami je bil brez centa. S trenerjem sta se trudila nabrati nekaj denarja in uspelo jima je najeti hišo v Brisbanu v Avstraliji. Da bi prihranila vsaj nekaj denarja, sta trenirala kar v garaži. "Imel sem trenerja, imel sem molitev, bil sem srečen, uvrstil sem se na igre, odhajam na igre," se spominja neverjetnih občutkov, ki so ga obhajali pred Riom.
Nov cilj, nov izziv
Po svoji prvi olimpijski izkušnji si je zadal nov cilj: nastop še na zimskih olimpijskih igrah, in sicer v teku na smučeh. Strinja se, da je to za človeka, ki je odraščal v tropih, dokaj neobičajno. "Odločil sem se ravno zato, ker ni imelo smisla. Rad imam izzive," je dejal.
"Rad imam izzive," je pojasnil odločitev, da se preizkusi v novi športni panogi, povsem neobičajni za nekoga, ki v življenju še nikoli ni videl snega. V Pjongčangu je nastopil v teku na smučeh.
Smučarskega teka se je učil prek posnetkov na YouTubu. Vsak dan je vstajal ob peti uri zjutraj, si nadel tekaške rolke in stekel v bližnji park. "Nažrl sem se betona," se je pošalil. Imel je leto dni časa za uvrstitev na igre. Tudi tokrat ga je čakalo nemalo težav.
Nihče od proizvajalcev tekaških smuči ni želel, da teče na njihovih smučeh, zato si jih je nazadnje izposodil. Iskal je tekme, kjer ni bilo premočne konkurence, in poskušal. Spoprijateljil se je še z dvema eksotoma, ki sta se potegovala za nastop v Pjongčangu, Yonathanom Jesúsom Fernándezom iz Čila in Mehičanom Germanom Madrazo.
Neobičajni pripetljaji med lovom na novo olimpijsko vozovnico
Z zgodbami in anekdotami, ki so se mu zgodile v pripravljalnem obdobju, bi lahko zapolnil knjigo. Na Poljskem se mu je denimo odpela smučka in se zapeljala v dolino. "Moral sem iti ponjo, se spustiti po klancu, ki sem ga ravno pretekel. Vzelo mi je 20 minut, da sem jo našel, si jo pripel in prilepil ter nadaljeval tekmo. Ko sem prišel do cilja, so že ugašali luči," se spominja.
Na večini tekem je v cilj pritekel kot zadnji. Tudi v Armeniji, kjer so tekmo izvedli na veliki višini, sam pa je na prizorišče prispel dan pred tekmo in ni imel časa za aklimatizacijo. Načrtoval je, da bi se udeležil še tekme na Hrvaškem, a je po vseh mogočih in manj mogočih pripetljajih za pet minut zamudil letalo.
Brat, ki je odvetnik, mu je s točkami na račun milj kupil vozovnico za London, kjer je živel. Tam je izvedel, da je štiri dni pred iztekom kvalifikacijskega obdobja na sporedu še ena tekma: na Islandiji, natančneje na fjordu arktičnega kroga.
Pita in njegova smučarskotekaška prijatelja iz Južne Amerike so se odločili, da olimpijsko vozovnico skušajo uloviti na severu. Kupili so si enosmerno vozovnico do Reykjavika. Fernández in Madrozo sta potovala iz Armenije, Taufatofua pa na račun bratovih milj iz Londona. Ko so pristali na letališču, je območje zajel snežni vihar, zato so bili vsi poleti odpovedani. Fantje so se nato odločili, da se do fjorda Eskifjörður odpravijo z najetim avtom. Pot, za katero bi v normalnih vremenskih razmerah potrebovali deset ur, so opravili v treh dneh.
Na olimpijskih igrah v Pjongčangu je bil edini predstavnik Tonga.
V Pjongčang s skromnejšimi ambicijami
Vmes so izvedeli, da je cesta zaradi plazov zaprta, zato so že razmišljali, da bi se na prizorišče tekmovanja odpravili kar peš. K sreči jim to ni bilo treba, cesto so pravočasno očistili in trem, željnim nastopa na zimskih olimpijskih igrah, je vendarle uspelo priti na prizorišče zadnje kvalifikacijske tekme.
"Imel sem en par smuči, Norvežani pa 40. Pet milijonov evrov proračuna samo za pripravo smuči. K sreči so bile smuči, ki sem jih imel, ravno pravšnje za tisti dan. Uspelo mi je, uvrstil sem se še na svoje druge olimpijske igre." Tam je bil edini predstavnik Tonge. Tokrat ni ciljal na medaljo, njegove ambicije so bile zelo skromne: Končaj tekmo, preden ugasnejo luči, in ne trči v drevo, si je zadal.
Z drugimi eksoti je spletel pristne prijateljske vezi. S tekmovalcema iz Čila in Mehike so skupaj lovili olimpijsko vozovnico.
15-kilometrsko preizkušnjo v prosti tehniki je končal med zadnjimi, na 114. mestu, s 23 minutami zaostanka za zmagovalcem Dariom Cologno. Med drugim se je v času iger srečal tudi s slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem.
V Pjongčangu se je srečal tudi s predsednikom Republike Slovenije Borutom Pahorjem.
"Od nas je odvisno, ali bomo uresničili svoj potencial"
Odločen je, da osmisli svoje življenje. "Iz bolečine in neuspeha se vedno nečesa naučim," pravi. "Vsak ima potencial, samo od nas samih pa je odvisno, ali ga skušamo uresničiti ali ne." Izzivov mu ne manjka. Napisal je motivacijsko knjigo, knjigo o depresiji, nagovoril je Generalno skupščino Združenih narodov in tehnološki inštitut v Massachusettsu. Na mizi ima filmske in televizijske ponudbe.
Konec februarja bo razkril svoje olimpijske sanje številka 3
"Imam svojo vero in verjamem, da je moj namen večji od mene samega. Če je moja usoda milijonom ljudi vliti upanje, potem nimam pravice biti depresiven," pravi. Zagotavlja, da njegova olimpijska zgodba še ni končana.
Konec februarja bo razkril, v katerem športu se bo poskušal uvrstiti na svoje tretje olimpijske igre. Tokio 2020 namreč že trka na vrata. Namignil je le, da se bo tokrat preizkusil v enem od vodnih športov.
