Sobota, 12. 5. 2018, 12.04
5 let, 11 mesecev
Emma Twigg
Svetovna prvakinja na posebni misiji: Kot bi prišli v nebesa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,51
Novozelandska veslačica Emma Twigg, ki s prijateljicama trenutno kolesari od Švice do Nove Zelandije (ekipa se je ustavila tudi na Bledu), se je po letu dni pisarniškega dela v Lozani odločila za vrnitev v čoln. Po hudem razočaranju na olimpijskih igrah v Riu 2016, kjer je osvojila zanjo skromno 4. mesto, bila pa je v ožjem krogu favoritov za zmago, se je odločila za zadnji olimpijski poskus. "Rada bi se uvrstila na svoje četrte olimpijske igre," je povedala za Sportal. Tokrat njen glavni motiv ni medalja, ampak je motivacija drugačna.
Emma Twigg je veslanju posvetila večino svojega življenja. Ko je kljub velikemu vložku v svoje tretje olimpijske igre (Rio de Janeiro 2016), kjer so jo mnogi prištevali med favoritinje za eno od žlahtnih odličij, osvojila zanjo skromno 4. mesto, se ji je podrl svet.
Preberite še:
Neverjetno potovanje treh deklet: mimo Bleda in Bohinja na kolesu do Nove Zelandije #foto
V okviru projekta Dolga pot domov so včeraj prispele na Bled, danes pa jih bo pot vodila do Bohinja.
"Seveda se je bilo težko sprijazniti s še enim 4. mestom, četrta sem bila že v Londonu. Razočarana sem bila, želela sem si več. Takrat sem se odločila, da se osredotočim na službo pri Mednarodnem olimpijskem komiteju, prepričana sem bila, da je moja športna zgodba končana."
"Biti športnik je privilegij"
"No, po letu dni pisarniškega dela sem ugotovila, da je biti športnik privilegij, ki mi med drugim omogoča tudi to, da treniram v tako čudovitih krajih, kot jih ima Slovenija, in da je to nekaj, kar lahko počneš samo določeno življenjsko obdobje, zato bom to priložnost izkoristila zdaj," je v hangarju Veslaškega centra na Bledu, medtem ko je razprostirala premočen šotor, v katerem so dekleta prespala prejšnjo noč v Bovcu, pripovedovala 31-letnica. "Odločila sem se, da poskusim še enkrat, zadnjič."
Leta 2014 je v Amsterdamu osvojila naslov svetovne prvakinje v enojcu.
Želi si biti navdih mladim
"Moja motivacija bo zdaj drugačna," pravi športnica, ki je lani je v Nici v Franciji uspešno končala svoj prvi ironman in v svoji starostni kategoriji s časom pod 11 urami zasedla 2. mesto.
"Ne bo šlo več toliko za medalje, ampak bolj zato, da skušam uživati v tem, da sem športnica, in da se vrnem na teren, kjer bom lahko znova navdih mladim športnikom. Šele zdaj sem ugotovila, kakšen zgled lahko otrokom daješ kot športnik."
V boj za svoje četrte olimpijske igre
Twiggova je v času, ko je šport postavila na stranski tir, končala magisterij športnega menedžmenta. Kolesarsko druščino bo zapustila sredi julija (celotna odprava naj bi se končala čez približno leto dni, samo Rebecca ima v načrtu celotno traso 18 tisoč kilometrov), ko naj bi, če bo šlo vse po načrtih, prikolesarila do Irana, potem pa se bo posvetila treningom.
"Posadke novozelandskih čolnov bodo razglasili oktobra, upam, da bom zraven. Ne bo lahko, bo pa to izziv, ki se ga veselim. Kvalifikacije za olimpijske igre v Tokiu so na sporedu prihodnje leto."
Twiggova meni, da so slabši rezultati slovenskih veslačev na članski ravni, z izjemno lahkega skifista Rajka Hrvata, zgolj začasni in da prihajajo mladi rodovi, ki bodo slovensko veslanje vrnili na položaj, ki mu je v preteklosti, ko so se slovenski veslači z največjih tekmovanj praviloma vračali z odličji, že pripadal.
"Mislim, da imate pravega človeka na pravem mestu," je poudarila in s tem s prstom pokazala na svojega prijatelja Iztoka Čopa (v četrtek je nekaj zaveslajev po Blejskem jezeru opravila tudi v družbi njegove hčerke, prav tako veslačice Ruby Čop), ki je lani prevzel mesto selektorja slovenske veslaške reprezentance.
Dekleta na poti od Švice do Nove Zelandije od cilja loči približno 18 tisoč kilometrov.
"Bohinj? Kot bi prišli v nebesa."
Pohvalila je tudi pogoje, ki jih ponuja Slovenija. Novozelandska veslaška reprezentanca že vrsto let trenira v Sloveniji.
"Ko smo leta 2011 prišli v Slovenijo na svetovno prvenstvo, je trener iskal mirno lokacijo, kjer bi lahko trenirali, in predlagali so nam Bohinj. Od takrat smo bili tam že večkrat. Tudi pred Riom sem šest tednov preživela v Bohinju, enako tudi leta 2014.
Včasih se počutim, kot bi sem prišli na počitnice, jezero je čudovito, kot bi prišli v nebesa. Ljudje so prijazni, vsi skrbijo za nas. Odlični so tudi pogoji za kolesarjenje. Skupaj z Mahéom Drysdalom, olimpijskim prvakom v enojcu, sva prekolesarila bližnjo in daljno okolico, tudi Pokljuko in Jelovico. Ko smo se danes pripeljala ne Bled, mi je bilo vse to že dokaj znano. Tudi kremna rezina, brez tega na Bledu ne gre," se je nasmehnila in se postavila v položaj za prvo fotografijo.
