Profesionalno prostovoljstvo

Gotovo je najbolj opazen primer Mirze Begića. Center košarkarske reprezentance v Olimpiji igra za nič evrov na mesec. Z veseljem, z nasmeškom, tudi izjemno uspešno, a zastonj. V to so ga prisilile razmere. Raje v klubu, ki ga je izstrelil na veliko sceno, vzdržuje tekmovalno formo in čaka na pravo ponudbo, odide lahko pravzaprav kadarkoli, kot pa da bi podpisal za klub, ki ne ustreza njegovim pričakovanjem. Olimpija pa ga ne more plačati.

Morda je kar nekaj ne čisto enakih, zagotovo pa podobnih primerov tudi v rokometu. Reprezentant Peter Pucelj je nekaj tednov za Izolo prav tako igral in tekmoval brezplačno, nato je odšel v tujino. Ekipa tega primorskega kluba s tradicionalno močnim navijaškim zaledjem je lansko sezono prav tako izpeljala brez honorarjev, ob tem pa dosegla največji uspeh v zgodovini. V – roko na srce – zaradi ekonomskih razmer vse bolj osiromašeni slovenski ligi. V letošnji sezoni brezplačno igra tudi Slovan, nekoč evropski klubski podprvak.

Bliskoviti zasuk. Na slabše.

Za "boglonaj" nastopa Aljoša Štefanič, ki je v preteklosti igral za nekaj najboljših slovenskih klubov. Zaradi mizernega položaja v rokometu je bil kariero pravzaprav prisiljen končati Jure Dobelšek, še do nedavnega reprezentant, ki mu nekdanji klub Cimos, ta je pozneje propadel, nekaj mesecev ni plačeval, zato je bil tedaj tudi on prostovoljni profesionalec.

Nekateri igralci in igralke, tudi z reprezentančnimi izkušnjami, končujejo kariere v najboljših letih ali prehajajo na bistveno manj zahtevno raven nekaj treningov na teden.

Vsi našteti seveda nimajo takšnega statusa, ampak še do pred kratkim je bilo mogoče v večini slovenskih prvoligaških ekip in tudi v nekaterih v 1.B-ligi zaslužiti vsaj nekaj sto evrov.

Še več, pred leti je bil kakšen tisočak za najboljše igralce obljubljen, dogovorjen tudi v tistih okoljih, ki so se bojevala za obstanek. Resda so se že tedaj pojavljale zamude, a vseeno … Še pred dvema ali tremi sezonami je bilo mogoče v slovenskem prvenstvu zaslužiti bruto 15 tisoč evrov in menda še čez.

In danes? Brezplačnost sem že omenil. Profesionalna kluba – takšna, kjer je od igranja rokometa mogoče preživeti – sta pri moških dva, morda trije. Večina prvoligašev plačuje igralce z nekaj stotaki, po navadi še tega ne dobijo redno, ali jih ne. Ekipe drži skupaj ljubezen do športa, kar nikakor ni slabo, za vrhunski napredek pa je vsekakor premalo. Položaj je skrb zbujajoč, ampak šport je slika gospodarstva in splošnega stanja v državi.

Mogoče je!

Z jokanjem izboljšanja ne bo. Treba bo pač stisniti zobe in poiskati načine, kako predramiti zanimanje pokroviteljev, jih vprašati, kaj si sploh želijo, jim ponuditi več in boljši produkt. Ali pa jim sploh kaj ponuditi … Začeti prodajo dresov, koledarjev, klubskih artiklov …

Na področju zunanje podobe in marketinga je dobro prakso že večkrat potrdil Slovenj Gradec, ki se je v letošnji sezoni vrnil v prvo ligo in z domiselno aktivnostjo prek spletnih prenosov, videov, socialnih omrežij in drugih dejavnosti kaže pot drugim, tudi večjim in bogatejšim od sebe. Navsezadnje pa je pred letošnjo sezono po dolgih prizadevanjih pridobil tudi generalnega pokrovitelja, kar je v današnjih časih, ko se obrne vsak cent, dosežek vrhunskih razsežnosti.

Klubi bodo morali bolj pljuniti v roke, gotovo pa ni vse odvisno od denarja. Čeprav je bilo skupščin v organizaciji Rokometne zveze Slovenije letos kar nekaj, sem bil vendarle presenečen, ker se je zadnje, volilne s pooblastili vred udeležilo zgolj 36 od 89 klubov. Da jim je vseeno, ne verjamem, torej ...

Treba se bo prilagoditi skromnosti, vaditi ob študiju in službi, za najboljše igralce bodo zanimanje pokazali večji klubi, ti pa so odskočna deska za tujino. Zgoraj omenjeni v nebo segajoči zneski so bili prenapihnjeni za naše gospodarstvo. Dobrodošli v kruti resničnosti.