Nedelja, 17. 11. 2019, 17.30
5 let
Manuela Božič Badalič, predsednica Združenja slovenskih žičničarjev
Predsednica žičničarjev opozarja: Zahod in jug nas prehitevata, mi pa stopicamo na mestu #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,77
18
"Večjih investicij na slovenskih smučiščih tudi v novi smučarski sezoni ne bo, treba je graditi na dodatni ponudbi. Obiskovalci iščejo nekaj, kaj je drugače, kar je nenavadno," poudarja nova predsednica Združenja žičničarjev Slovenije Manuela Božič Badalič.
"Večjih investicij na slovenskih smučiščih tudi v novi smučarski sezoni ne bo, treba je graditi na dodatni ponudbi. Obiskovalci iščejo nekaj, kaj je drugače, kar je nenavadno," pred začetkom nove sezone poudarja predsednica Združenja žičničarjev Slovenije Manuela Božič Badalič. "Zahod in jug nas prehitevata, mi pa stopicamo na mestu in ugotavljamo, da bomo umrli, če ne bomo stopili iz te mrzle vode," slikovito opozarja. Poudarja, da so se slovenska smučišča znašla na razpotju, veliko pa si obeta od sprememb zakona o prevozu oseb z žičniškimi napravami. Če bi žičnice prepoznali kot del javne infrastrukture, bi se pri investicijah upravljavci smučišč lahko potegovali za javna sredstva.
Manuela Božič Badalič je januarja letos prevzela mesto predsednice Združenja žičničarjev Slovenije.
Manuela Božič Badalič, od januarja letos predsednica Združenja žičničarjev Slovenije ugotavlja, da so se slovenska smučišča znašla na razpotju. "Moramo si odgovoriti na vprašanje, v katero smer bomo začeli vlagati, da bomo zagotovili dodatno ponudbo," dodaja.
Žičničarji si veliko obetajo od popravkov zakona za prevoz oseb z žičniškimi napravami, kamor želijo umestiti tudi dikcijo, da so žičnice del javne infrastrukture. "To bi pomenilo, da bi jih država lahko regulirano subvencionirala in pomagala pri vzdrževanju," pojasnjuje Božič Badaličeva. Zdaj je ogromen strošek vzdrževanja na plečih upravljavcev smučišč.
Preden zagrizemo v novo smučarsko sezono, besedo ali dve o poletni sezoni. Kako uspešna je bila?
Poletna sezona je bila povprečna. Zaradi slabega vremena smo mesec maj bolj ali manj izgubili, junij je bil klasičen, julij podpovprečen, avgust pa nadpovprečen, a če potegnemo črto, je bila poletna sezona povprečna.
Je kateri od gorskih centrov posebej izstopal?
Niti ne. Večji centri vzdržujemo stanje, ponujamo novosti, a spoznanje ostaja enako. Slovenci večinoma še vedno dopustujejo na morju, večino poletne sezone ustvarijo tuji gostje. V povprečju jih je v poletni sezoni 80 odstotkov, medtem ko je pozimi situacija ravno obratna.
Tujci večinoma povprašujejo po raznih aktivnostih, predvsem je to pohodništvo in kolesarstvo, vse bolj pomemben segment pa je tudi kulinarika. Sicer pa mislim, da je gostu treba ponuditi cel paket, zato da se odpravi na raziskovanja narave, na kolo, da obišče terme in podobno.
Običajno kot primer dobre prakse, gorskega centra, ki dobro izkorišča tudi poletno sezono, navajamo Vogel. Se mu je letos še kdo približal?
Ne. Vogel ima to prednost, da veliko tujcev, ki prihajajo na Bled in v Bohinj, izkoristi možnost, da se z gondolo zapelje do Vogla in tam uživajo v čudovitem razgledu. Takega razgleda drugje pač ni, zato je Vogel tisti, ki je v smislu prepeljanih potnikov bistveno boljši od drugih centrov.
Član našega Združenja žičničarjev je zaradi vzpenjače tudi Ljubljanski grad, a gre za dve povsem neprimerljivi zadevi.
Je pa med gorskimi centri v poletni sezoni velika razlika v strukturi obiskovalcev. Gostje, ki denimo pridejo v Cerkno, pri nas preživijo ves dan, medtem ko se na Voglu ustavijo bolj za kratek čas, da posnamejo nekaj fotografij, spijejo kavo.
Obiskovalce najbolj pritegnejo dogodki, srečanja, ki so nenavadna, še nevidena. Denimo naš Guinnessov rekord v košnji trave.
Vogel privablja poleti in pozimi.
Je to mogoče lahko preslikati tudi na zimsko sezono? Kako biti drugačen? Zakaj bi sploh smučali v Sloveniji, razen zaradi bližine, cenejše karte in gostinske ponudbe. Je treba graditi na čem več?
Absolutno. Treba je graditi na dodatni ponudbi.
Vedno pravim: 20 kilometrov prog je vedno 20 kilometrov prog in dejstvo je, da Slovenija nikoli ne bo imela tako velikih smučišč, kot jih ima tujina, zato moramo ljudem ponuditi nekaj več. Da se jim dogaja, kot rečemo.
Samo smučanje je postalo premalo. Ljudje hočejo več, drugačno gostinsko ponudbo, drugačne dogodke, predstavitve, glasbeno dogajanje, tekmovanja, a ne v klasičnem smislu. Klasika ne potegne več. Nujno je zagotoviti nekaj bistveno drugačnega.
Naša smučišča ali gorski centri so prišli v obdobje, ko bodo morali drugače razmišljati. Vsi znamo izdelovati tehnični sneg, zagotoviti varne proge, tudi cene vozovnic in hrana so ugodnejše kot v tujini, v primeru poškodb je zdravstvena oskrba bližje kot v tujini, manjka pa tisto več.
Smučišča smo na razpotju. Moramo si odgovoriti, na vprašanje, v katero smer bomo začeli vlagati, da bomo zagotovili dodatno ponudbo. Tukaj pa trčimo ob zakonodajo. Zakaj? Ker smučišča večinoma ležijo v naravovarstvenih območjih, je vsaka gradnja nečesa novega velik problem.
Tako pa vsak od nas išče svojo tržno nišo znotraj strukture gostov. Vsak išče svojo pot oziroma svoj prostor pod snegom.
Kdo je bolj občutljiv na vreme? Tujci ali Slovenci?
Zagotovo Slovenci. Tujci vzamejo v zakup, da bo v dneh, ki so si jih namenili preživeti pri nas, vreme lahko tako ali drugačno. Slovenci pa so izjemno občutljivi.
Če je vremenska napoved slaba, so kljub lepemu vremenu prepričani, da dežuje. To je izjemno pomembno zlasti pozimi, ko eden od medijev sporoči, da prihaja polarni mraz, ki se za medije začne pri minus 12 stopinj Celzija. Oprostite, ampak takrat res ni polarni mraz, ampak so razmere za smučanje idealne.
Takrat je običajno zrak bolj suh, sončno je, in sneg je krasen. Polarni mraz pa bi po moje začeli šteti od minus 20 stopinj Celzija.
Na račun tega imamo veliko odpovedi.
Na vsakoletno vprašanje, kaj bo novega na slovenskih smučiščih, že nekaj let dobivamo odgovor, da nič. Kako bo letos? Krvavec je dobil dovoljenje za izgradnjo velikega akumulacijskega jezera, kar jim bo olajšalo tehnično zasneževanje.
Kar zadeva resne investicije, jih letos ne bo. Razen Krvavca, ki ima gradbeno dovoljenje za zbiralnik vode, bistveno novega v smislu večjih investicij ne bo, saj že pridobivanje gradbenega dovoljenja traja leto dni.
Kaj pa Kranjska Gora in gondola?
Kot vem, je težava z okoljevarstveniki.
Glede naše prihodnosti je najbolj pomembno to, da je trenutno odprt zakon za prevoz oseb z žičniškimi napravami, kamor poskušamo vriniti dikcijo, da so žičnice del javne infrastrukture.
Ko nam bo to uspelo doseči, bomo dosegli tudi sofinanciranje od države, ki bo namenjeno vzdrževanju in novim investicijam.
Kar zadeva vzdrževanje, moramo na smučiščih za vsako sedežnico vsaki dve leti pridobiti obratovalno dovoljenje, da pa ga pridobimo, moramo izpolnjevati številne predpise, ki so postavljeni na ravni EU.
V praksi to pomeni, da pooblaščeno podjetje najprej potrdi pregled, pripravi dokumentacijo, jo posreduje na ministrstvo za infrastrukturo, tam pa uradna oseba, če je vse v redu, izda obratovalno dovoljenje za obdobje dveh let. To stane ogromno …
Primer, Cerkno že pred sezono vloži med 200 in 300 tisoč evrov samo v vzdrževanje naprav. Ta znesek bi po moji oceni lahko zelo hitro spravili v zakon. To bi bil prvi ukrep, ki bi delno razbremenil upravljavca.
Drugi ukrep pa bi moral biti model financiranja novih investicij, ki bi se razdelile na lastno udeležbo in sofinanciranje države.
Zakaj je financiranje države tako ključno? Ministrstvo za gospodarstvo je letos izdelalo študijo, ki je pokazala, da države EU po različnih regijah vsako leto smučiščem namenjajo različne zneske. Južna Tirolska na primer vsako leto prispeva 15 do 20 milijonov evrov.
Država je torej tista, ki obratovanje smučišč spodbuja. Zakaj? Ker so generator turizma na nekem območju. Ker to pomeni toliko in toliko delovnih mest, toliko DDV …. Vsak evro, ki je vložen v smučišče, se pomnoži s sedem, in to na širšem območju.
Vemo, da denimo Cerkno, Kope in Krvavec niso destinacije, kot Bled in Bohinj, kamor ljudje množično prihajajo. Če ne bomo imeli zimskih središč in žičniških naprav, potem gostov k nam ne bo in bomo zamrli.
Sedežnice na slovenskih smučiščih so v povprečje starejše od 30 let, zadnjih 10 let ni bila zgrajena nobena na novo, po drugi strani pa je Skijaški savez Srbije v nove naprave na Kopaoniku in Jahorini vložil 100 milijonov evrov.
Zahod in jug nas prehitevata, mi pa stopicamo na mestu in ugotavljamo, da bomo umrli, če ne bomo stopiti iz te mrzle vode.
Kdo je najbolj odgovoren za takšno stanje?
Delno smo si krivi tudi žičničarji. Zakaj? Ker so bila vsa večja slovenska smučišča v preteklosti na plečih tovarn – Cerkno je imelo Eto, Rogla in Krvavec sta imela Unior - in ko je zmanjkalo denarja, jih je nekdo financiral.
To je tudi razlog, da ni bilo razvoja poletnega turizma. Ker ga niso potrebovali. Zdaj pa smo postali ločena podjetja in moramo sami preživeti.
Na drugi strani pa tudi država ni nič dala, saj je nihče nič ni vprašal.
In zdaj, ko smo pred situacijo, da bi morali postaviti novo sedežnico ali progo, okrepiti sistem zasneževanja, pa smo ugotovili, da denarja, ki bi se med sezono moral nabrati, ni, ker ga vlagamo v pregrešno draga vzdrževanja, ki so seveda nujna. Dejstvo je, da sami enostavno ne bomo zmogli.
Ena sedežnica od priprave dokumentacije in izvedbe stane šest milijonov evrov! Nobeno smučišče v Sloveniji nima izdelane niti projektne dokumentacije, niti nima gradbenega dovoljenja, saj smo vsi že vnaprej vedeli, da takšnega projekta ne bomo mogli financirati.
Država ni dala denarja, banka tudi ne, žičniške naprave pa so vsak dan starejše. Ne da niso varne, so pa muzejske. Težko se primerjajo s sedežnicami, ki so ogrevane, imajo wifi in ne vem, kaj še vse.
Seveda je kriva tudi država. A na podlagi lastnih izkušenj ugotavljam, da na ministrstvu sploh niso vedeli, kaj hočemo.
Samo podatek: lani smo z žičniškimi napravami prepeljali 18 milijonov potnikov, kar je več kot Slovenske železnice. V Cerknem recimo v eni uri prepeljemo 11 tisoč ljudi. To ni majhna številka.
A razumem tudi državo. Če je nihče ni nič vprašal, ne ve, da imamo težave.
Kako ste zadovoljni s promocijo slovenskih smučišč v tujini?
Nismo zadovoljni. Vsak center se znajde po svoje. Mi smo se k sreči dobro znašli, saj imamo partnerja v Postojnski jami, ki zelo veliko vlaga v marketing v tujini.
Vsi drugi pa pogrešajo več, in to ciljno usmerjenega promoviranja. Bodisi, da se odločimo, da naslednjih pet let vlagamo v promocijo na Poljskem, Madžarskem, Češkem …
Kaj pa cene smučarskih vozovnic? Večina smučišč je cene dvignila.
Da, vsa smučišča smo ceno smučarskih vozovnic dvignila za evro ali dva, na voljo pa so številni paketi in cene.
Največji strošek je podražitev električne energije in tega stroška ne moremo prevaliti na smučarje. Gre za res ogromen strošek, še posebej za smučišča, ki temeljijo na tehničnem snegu. Konkretno v Cerknem bomo za elektriko plačali 200 tisoč evrov več kot lani.
Seveda si vsi želimo naravnega snega, a nanj v resnici ne računamo več.
Mandat predsednice združenja ste prevzeli januarja letos. Se kdaj počutite, kot bi opravljali Sizifovo delo?
Ne, stvari se premikajo. Tudi zato, ker smo si v upravnem odboru naloge razdelili. V tem času je na primer naša zbornica gorskih centov dobila javno pooblastilo za usposabljanja žičničarjev, kar je velik korak. Do zdaj se je izobraževanje izvajalo decembra, kar je skrajno neprimeren čas, saj takrat kader na napravah najbolj potrebujemo. Mi ga izvajamo precej prej.
Delo žičničarja je skrajno odgovorna služba, saj gre za varnost ljudi in tukaj ni bližnjic.
V enem trenutku imamo v zraku na eni sedežnici toliko ljudi kot na enem letalu. Če gre kaj narobe, gre narobe do konca. Niti pomisliti si ne upam. Zato je cena varnosti tako velika. Vse vlagamo v varnost, za investicije pa zmanjka denarja.
Skratka, zakon o žičniških napravah je odprt in s prej omenjeno dikcijo, ki bo ključna, tudi zato, ker je država v strategijo o razvoju slovenskega turizma zapisala, da bo vlagala v žičniške naprave in pospeševanje razvoja gorskih centrov, bo za nas zelo pomemben.
Najbolj ključna sprememba v zakonu bo ta, da žičnice postanejo del javne infrastrukture, ker jih bo država lahko potem regulirano subvencionirala in pomagala pri vzdrževanju. Centri pa bomo imeli podporo s strani države.
Kakšna je časovnica?
Zakon je že v medresorskem usklajevanju, sestanki potekajo, bili smo na več ministrstvih, po meni znanih podatkih naj ne bi bilo nasprotovanj.
To bi pomenilo, da bi šel zakon v državni zbor, če bi ga sprejeli v tem letu, bi veljal že v prihodnjem letu.
Znesek?
Za zdaj govorimo o 740 tisoč evrih, ki bodo namenjeni za varnost oziroma vzdrževanje zimskih naprav.
Minister bo potem razpisal pravilnik o razdeljevanju sredstev, se pravi, koliko dobi vlečnica, ki je najmanj zahtevna, koliko sedežnica, gondola …
Ni veliko, je pa začetek.
18