SiolNET. Sportal Sportal +
3,78

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nekdanji plavalec Luka Turk spoznava na lastni koži: Mraz je lahko naš prijatelj #video

3,78

termometer

Luka Turk
Foto: Vid Ponikvar

"Ljudje smo preveč oblečeni, na sebi nosimo preveč slojev in telesu neprestano pošiljamo napačna sporočila. Na primer: obleci se, da ne boš zbolel, daj si kapo na glavo, da si ne boš prehladil ušes. Zakaj ne bi raje ubrali obratne taktike s pozitivno konotacijo? Na primer: daj si kapo na glavo, da boš še naprej zdrav ali kaj podobnega," predlaga nekdanji plavalec, danes osebni trener Luka Turk. "Mraz name res dobro vpliva, že dolgo nisem zbolel," pravi.


Še vedno je lastnik slovenskih plavalnih rekordov na 400, 800 in 1.500 metrov prosto. Še vedno je lastnik slovenskih plavalnih rekordov na 400, 800 in 1.500 metrov prosto. Foto: Vid Ponikvar Luka Turk je večji del svojega življenja posvetil plavanju. Po koncu profesionalne plavalne kariere (v njej je nanizal več slovenskih rekordov), ki ji je botrovala tudi bolezen v družini, je stopil na burno pot potekmovalnega življenja.

S 30-letnim Radovljičanom na začasnem delu v Ljubljani smo se pogovarjali o teži prehoda iz vloge športnika v 'civilneža', samoizpraševanju, svetovanju ljudem, ki bi želeli povezati telo in duha, ter zbližanju z mrazom. Ta je bil pravzaprav tudi razlog za naše srečanje.


Kako zdrav ali koristen je po vaših izkušnjah mraz? Pred časom ste na Bledu, kjer ste zmagali v eni od disciplin na Pokalu Bleda v zimskem plavanju (pri manj kot štirih stopinjah Celzija), izjavili, da je mraz vaš prijatelj. Zanimanje zanj menda izhaja iz izkušenj Wima Hofa, Nizozemca, znanega tudi pod vzdevkom Iceman, ki je lastnik kar 26 svetovnih rekordov, povezanih z izpostavljanjem izredno nizkim temperaturam. S čim vas je prepričal?

Povsem po naključju sem na YouTubu naletel na video, ki prikazuje njegovo meditacijo na ledeni gori. In ko sem odkril, da ima njegovo prijateljevanje z mrazom znanstveno podlago, me je to še bolj pritegnilo.

Zasledil sem, da so ga na enem od inštitutov testirali tako, da so mu v telo vbrizgali bakterijo, pa kljub temu ni zbolel. To je bil prvi primer od 16 tisočih.

Na Pokalu Bleda v zimskem plavanju, kjer je zmagal na 50 metrov prosto, je izstopal tudi zaradi posebnih priprav na tekmovanje - od intenzivnega ogrevanja, ki je vključevalo tudi stoje na rokah, do dihalnih vaj. Na Pokalu Bleda v zimskem plavanju, kjer je zmagal na 50 metrov prosto, je izstopal tudi zaradi posebnih priprav na tekmovanje - od intenzivnega ogrevanja, ki je vključevalo tudi stoje na rokah, do dihalnih vaj. Foto: Grega Valančič/Sportida

Blejsko jezero je tekmovalce "razvajalo" z manj kot štirimi stopinjami Celzija. Blejsko jezero je tekmovalce "razvajalo" z manj kot štirimi stopinjami Celzija. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ugotovili so, da se mu je ob injiciranju bakterije metabolizem znotraj celice pospešil za 300 odstotkov, stresni hormoni pa so se začeli sproščati … Znanstveniki so najprej menili, da je posebnež in da to, kar govori, v resnici ni mogoče.

Predlagal je, da opravijo še en test. Dvanajst ljudi je vzel pod svoje okrilje, 12 pa jih je bilo v testni skupini. Vsem so vbrizgali bakterijo in Hofova skupina je ostala zdrava, vsi iz testne skupine pa so zboleli.

Logično je, da me je začelo zanimati.

Kako poteka privajanje na mraz?

Začenja se z dihalnimi vajami, zavestno odločitvijo, povezavo telesa in uma, temu pa sledi izpostavljanje mrazu. Takrat je pravzaprav najlepše. Takrat ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Video: Metoda Wima Hofa, Icemana

Video: Eno od predavanj Wima Hofa

Video: Wim Hof na predavanju Tedx


Preberite še:


Kakšno je pravilno dihanje?

Predvsem je pomembno, da dihamo globoko, v ritmu. Z dihalnimi vajami kisik pošljemo do vsake celice. Raven ogljikovega dioksida v telesu upade, raven kisika se dvigne, alkalnost krvi se poveča. S tem pravzaprav prelisičimo možgane, da ne potrebujejo kisika.

Vaje izvajamo tako, da naredimo štiri serije dihalnih vaj po od 30 do 35 vdihov. Zadnjega zadržimo od pet do 15 sekund, izdihnemo in držimo. Nekateri zdržijo tudi osem minut, nekateri samo eno.

"Z zavestnim dihanjem začnemo aktivacijo avtonomnega živčnega sistema, torej tistega dela, ki sicer deluje samodejno. Ko imaš toliko kisika v krvi, je precej lažje prenašati mraz." "Z zavestnim dihanjem začnemo aktivacijo avtonomnega živčnega sistema, torej tistega dela, ki sicer deluje samodejno. Ko imaš toliko kisika v krvi, je precej lažje prenašati mraz." Foto: Vid Ponikvar

Povsem nekaj drugega je, če si privoščiš hladno prho ali če greš pod mrzlo prho po tem, ko se nadihaš. V prvem primeru boš pod vodo zdržal eno minuto, v drugem pa deset.

Poleg aktivacije imunskega sistema dihanje vpliva tudi na moč. Občutek imaš, da si sposoben precej več, kot si mislil.

Zadnjič sem na primer na Bledu razbil led samo zato, da sem se potopil v vodo. Takrat sem res imel občutek, da zmorem marsikaj. Kot bi vse težave izginile.

Mislim, da bi si ljudje morali postavljati več izzivov in se spoprijeti z lastnimi strahovi. Le tako lahko napredujemo.

Bi sistem Wima Hofa deloval tudi na vročini?

Deluje povsem enako. Tudi Hof je na primer tekel po puščavi brez požirka vode. Meni je bližje mraz. Kadar je vroče, se prehitro zatečem k vodi.

Kaj gre lahko pri tem narobe? Verjetno ta izkušnja ni primerna za vse.

Težave se lahko pojavijo, če se tega lotimo brezglavo, na vrat na nos. Na mraz se je treba privaditi postopoma, le tako lahko  telesu in umu damo priložnost, da se prilagodita.

Kako ste se vi začeli privajati na mraz?

Tako, da sem se v kratkih hlačah sprehodil po balkonu. Nekajkrat sem to ponovil, sledilo je prhanje z mrzlo vodo in nato hladne kopeli.

"Mraz name res dobro vpliva, že dolgo nisem zbolel." "Mraz name res dobro vpliva, že dolgo nisem zbolel." Foto: Vid Ponikvar

Če se v teh zimskih dneh ozreva naokrog, vidiva več ljudi v zimskih oblačilih kot ljudi, ki, recimo temu,  prijateljujejo z mrazom. Kaj po vašem mnenju počnemo narobe?

Mislim, da smo preveč oblečeni, da na sebi nosimo preveč slojev in da telesu neprestano pošiljamo napačna sporočila. Obleci se, da ne boš zbolel. Daj si kapo na glavo, da si ne boš prehladil ušes.

Zakaj ne bi raje ubrali obratne taktike? Na primer: nadeni si kapo na glavo, da boš še naprej zdrav ali kaj podobnega, ne pa da vedno uporabljamo negativno konotacijo. Tudi ko tečem samo v kratkih hlačah, slišim izjave, kot je na primer: no, pa bo šla prostata. Mraz dobro vpliva name, že dolgo nisem zbolel.

Naša družba žal temelji na jamranju in opravljanju, to pa nikoli ne prinese ničesar dobrega. Mislim, da vsi zelo hitro, prehitro, zapademo v negativnost. V zadnjem obdobju sem opazil, da smo se počasi začeli prebujati. To je nekaj, kar mi nariše nasmeh na obrazu.

"Večkrat se moraš izpostavljati težkim okoliščinam. Šele takrat ugotoviš, kdaj gre za ego in kdaj za samozavest." "Večkrat se moraš izpostavljati težkim okoliščinam. Šele takrat ugotoviš, kdaj gre za ego in kdaj za samozavest." Foto: Vid Ponikvar

Večji del mladosti ste posvetili plavanju, s to vlogo ste se poistovetili velik del življenja. Kariero ste končali leta 2010. Kako ste zadovoljni z njenim izkupičkom, je manjkala pika na i?

Marsikaj bi lahko bilo bolje, a mislim, da sem dosegel veliko. Rekordi na 400, 800 in 1.500 metrov prosto – postavil sem jih leta 2007 na svetovnem prvenstvu v Montrealu – so še vedno v moji lasti. To že nekaj šteje.

Istega leta sem se kvalificiral tudi za nastop na olimpijskih igrah v Pekingu, a sem se dva tedna pred igrami poškodoval. Presekal sem si koleno, tako da sta bila ves trud in delo zaman. V Peking sem sicer odpotoval, a bolj kot ne kot turist, saj psihično nisem bil pripravljen na to poškodbo in vse, kar ji je sledilo.

S plavanjem sem prenehal leta 2010, ko sem prevzel skrb za svojo bolno mater, potem pa je šlo vse samo še navzdol.

Dolga leta sem bil Luka Turk, plavalec, in ko tega nisem več mogel izreči, ker ni več veljalo, je bilo zame vsega konec.

Izgubljen sem bil, nisem vedel, kam z vso odvečno energijo, in kar nekaj let je trajalo, da sem se znova našel. Doživel in okusil sem marsikaj. Od alkohola, depresije, čelno sem trčil v tovornjak in rešetke v iztreznitvenem priporu za kratek čas spoznal tudi od blizu.

Zadnji odmevni rezultat je dosegel leta 2009 na svetovnem vojaškem prvenstvu, kjer je zmagal na 400 metrov in bil tretji na 1.500 metrov. Zadnji odmevni rezultat je dosegel leta 2009 na svetovnem vojaškem prvenstvu, kjer je zmagal na 400 metrov in bil tretji na 1.500 metrov. Foto: Vid Ponikvar

Že med športno kariero sem bil zaposlen v športni enoti Slovenske vojske, za kar sem zelo hvaležen. Službovanje sem nadaljeval tudi po karieri. Iskal sem poklic, v katerem bi bil lahko še vedno zelo aktiven. Po izobrazbi sem zdravstveni tehnik, a mi to delo ni ustrezalo. Na koncu sem pristal v vojski, a čutim, da se bliža čas za prehod.

Omenili ste, da ste bili po koncu kariere izgubljeni. Bi vam takrat lahko kdo pomagal?

V reprezentanci smo imeli psihologa, vendar se mi takrat ni zdelo, da ga potrebujem. Niti na misel mi ni prišlo, da potrebujem nekoga, s komer bi se pogovoril o stvareh, ki se mi dogajajo. Ukvarjali smo se samo s tehnikami dihanja.

Ko končaš športno kariero, si od vsega tega odrezan. Vsaj tak občutek imaš.

"Želim si, da bi se ljudje bolj zavedali svojega telesa in si zastavljali prava vprašanja. Za to je treba poskrbeti, preden je prepozno ter preden nam preostane samo še to, da obiščemo zdravnika in vzamemo tablete. Tablete niso rešitev. Z njimi samo utišamo simptome, težav pa se ne znebimo." "Želim si, da bi se ljudje bolj zavedali svojega telesa in si zastavljali prava vprašanja. Za to je treba poskrbeti, preden je prepozno ter preden nam preostane samo še to, da obiščemo zdravnika in vzamemo tablete. Tablete niso rešitev. Z njimi samo utišamo simptome, težav pa se ne znebimo." Foto: Vid Ponikvar

S čim se ukvarjate danes?

Kot zdravstveni tehnik sem zaposlen v Slovenski vojski, v popoldanskem času pa delam kot osebni trener in ljudem pomagam do uresničevanja ciljev. To je moja želja, strast.

Kako ste se je lotili?

Na svoji strani na Facebooku že zdaj objavljam vaje in koristne filmčke. Želim si, da bi se ljudje bolj zavedali svojega telesa in si zastavljati prava vprašanja. Za to je treba poskrbeti, preden je prepozno in preden nam preostane samo še to, da obiščemo zdravnika in vzamemo tablete.

Tablete niso rešitev. Z njimi samo utišamo simptome, težav pa se s tem ne znebimo.

S tem se želim ukvarjati, ne vem pa, v kaj se bo razvilo. Trudim se, da ne gojim nobenih pričakovanj. Če se ti ta ne izpolnijo, se počutiš krivega in se začneš obremenjevati z nepomembnimi stvarmi, s tem pa nehote prekineš ritem, ki ga čutiš, in zaustaviš tudi svojo strast.

Omenili ste, da si ne zastavljamo pravih vprašanj. Kakšna bi morala biti ta vprašanja?

Vprašati bi se morali, kaj sem delal, preden se je pojavila bolečina. Ali sem se gibal, pravilno prehranjeval? Kako spim?

Vse izvira iz tega. Bolečine v hrbtu ali sklepih se običajno začnejo zaradi ponavljanja enih in istih gibov. To pomeni, da eno strukturo mišic dolga leta obremenjujemo, pri tem pa se te obrabijo in nastopi bolečina.

Če bi razumeli svoje telo, sklepe, bi si lahko pomagali sami. Če imam na primer preveč obremenjene prsne mišice, vem, da to pomeni, da so prsne mišice premočne za hrbtne. To pomeni, da moram vzpostaviti ravnovesje, ki bo stabiliziralo sklep.

Treba je uporabljati vse mišice okrog sklepa, da se sklep prehranjuje. Če je ena mišica dominantna, se pojavijo neravnovesja, to pa vodi v obrabo in bolečine.

"Rad bi, da bi ljudje s težavami spremenili način razmišljanja. Da bi skupaj ugotovili, kakšne vaje bi bile primerne za odpravljanje določenih težav, namesto da takoj hitimo po tablete. Imamo farmacijo znotraj nas, ne potrebujemo še tiste v lekarnah." "Rad bi, da bi ljudje s težavami spremenili način razmišljanja. Da bi skupaj ugotovili, kakšne vaje bi bile primerne za odpravljanje določenih težav, namesto da takoj hitimo po tablete. Imamo farmacijo znotraj nas, ne potrebujemo še tiste v lekarnah." Foto: Vid Ponikvar

Ste se v tej smeri dodatno izobraževali?

Da. Ob vrnitvi z vojaške misije na Kosovu leta 2014 sem se začel spraševati, kaj bi počel v življenju. Tako kot vsak moški, ki je bil včasih aktiven in bi se rad vrnil h gibanju, sem začel brskati po internetu, iskati filmčke z vajami in dvigovati uteži.

Nekaj mesecev sem treniral, nato pa me je močno zgrabilo med lopaticama. To je bil znak, da se stvari lotevam narobe.

Povsem po naključju sem naletel na posnetek Ido Portal - Self Dominance in mu začel slediti. S tem sem se ukvarjal že pred misijo in nadaljeval tudi po vrnitvi z misije. Gre za posebno vrsto gibanja, ki se imenuje floreio art in spominja na eno od podzvrsti capoere.

S pomočjo tega sem ugotovil, kakšna neravnovesja imam v telesu, kako sem razrahljan in podobno. Ko sem po izvedbi teh vaj sam pri sebi zaznal napredek pri funkcionalnosti telesa, sem se odločil pridobiti licenco za osebnega trenerja.

Rad bi, da bi ljudje s težavami spremenili svoj način razmišljanja. Da bi skupaj ugotovili, kakšne vaje bi bile primerne za odpravljanje določenih težav, namesto da takoj hitimo po tablete.

Imamo farmacijo znotraj nas, ne potrebujemo še tiste v lekarnah.

Kaj pozitivnega ste prinesli iz plavanja?

Telesno nič posebnega, razen širokih ramen. Naučil sem se trdega dela in discipline ter tega, kako si zastaviti cilj in kako ga doseči. Plavanje je sicer zelo koristno, vendar to ne velja za profesionalno plavanje. Profesionalni šport je lahko zelo nezdrav za naše telo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 461
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin